Poročilo o kolesarskem taboru Gorenjska 2021 je v delu!
Potepali smo se od 24. do 27. junija 2021
(od četrtka do nedelje)
Drage udeleženke in udeleženci! Pobrskajte po spominu in pomagajte sestaviti celotno zgodbo potepanja. V kampu Dragočajna pri Smledniku smo bili še skupaj (na sliki), potem pa smo se vsak dan posamično ali v skupinah razkropili po svojih željah. Kje ste bili, s kom ste bili, kje ste prespali, kaj ste odkrili, se vam je kaj nenavadnega pripetilo? Napišite, pokličite, povejte, priložite kakšno sliko. Zbrane pripovedi bomo po svojih močeh objavili tukaj.
Jože Marolt, jmarolt@gmail.com, 041202243
Udeleženci:
 |
| Dragočajna |
Gorenjska 2021
Leto je bilo naokrog in že leta in leta se Potepini srečujemo in osrečujemo na kolesarjenju po raznih krajih Slovenije in preko meja Slovenije. Zbrani iz raznih krajev Slovenije smo letos spoznavali kraje pod vršaci Karavank na Gorenjskem. Eden izmed ciljev je bil Tržič v spomin na Špelo, ki je bila vidni kamenček v Potepinovem mozaiku. Pogrešali smo njen pozdrav v gorenjskem dialektu: Živjo!Kako!
Moje potepanje od točke A( znana) do točke B(neznana)
Začetek potepanja se začne doma – točka A priprava kolesa in potrebne stvari za štiri dni kolesarjenja. Ampak nepredviden dogodek spremeni plan. Šel bom samo za en dan in ne potrebujem šotora ampak spalno vrečo in zobno ščetko vzamem seboj za vsak primer.
– četrtek Na skupno srečanje v Dragočajna nas iz velikega mesta popeljejo domačini nato pa pot do Cerkelj prevozimo v ločenih skupinah. V Adergasu se priključim skupini, ki bo taborila ostala večina kolesarjev z električnimi kolesa pa na turistično kmetijo.
Skupina na tabornem prostoru začne postavljat šotore. Stvari se spremenijo in tudi sam začnem iskati prostor za prenočit. Raziskujem okolico in pri ribnikih najdem prijeten ribiški dom z klopco in mizo pod streho. Noč je bila prijetno zanimiva z neštetimi glasovi žab in raznih ptičjih glasov ter grmenjem.
– petek Čudovit prostor z zajtrkom v naravi zapustim in se odpeljem v tabor, kjer še nekateri spijo. Rana ura zlata ura pa se sam odpravim proti Tržiču kot smo se dogovorili. Po stranski poteh preko Kokre mimo mlina me pot pripelje do Brda, kjer se srečam z Špirom. Skupaj nadaljujeva pot preko Krajinskega parka Udin boršt mimo ribnikov, kjer v prijetni senci poklepetava z ribiči.
V Tržiču sva med številnimi uličicami pogledala znamenitosti saj je mestno jedro zavarovano kot kulturno zgodovinski spomenik.
V Tržiču smo zbrani Potepini obiskali grob Špele nato pa pot nadaljevali v Dovžanovo sotesko skozi kamniti predor do geološkega stebra, ki ga sestavljajo kamenine tega območja. To naravno znamenitost zapustimo v različnih skupinah. Sam se zapeljem do reke Kokre in ob njej do Preddvora, kjer sem imel srečanje z grofom, ki ureja zapuščen dvor.
Ob Kokri je kraj Breg in odločil sem se da bom v tem kraju prespal. Pri kmetiji Pr Špan vprašam za prenočišče in prijazni domačini me postrežejo in ponudijo možnost v sobi, na seniku ali v leseni otroški hiški in izberem slednjo z tisoč zvezdicami.
– sobota Prijetno bujenja je bilo po uri, ki jo imajo krave. Po zajtrku zapustim prijazne ljudi na kmetiji in kot Lesi se vračam v tabor. Z skupino v taboru se na pobudo Ivana Krivca odpeljemo na Štefanjo goro, kjer se peš odpravimo do Spominskega parka Davovec. Tovariš Ivan Krivec poudarja , da ni zgodovinar bila pa je to ura entuziasta in dobrega poznavalca zgodovine NOB. Skupina se spusti v dolina jaz pa ostanem na gori, kjer prenoči na terasi hiške Ivanove mame.
– nedelja.Pogled proti Storžiču, ki ga je obsijalo jutranje sonce obeta lep dan. Odpravim se po kraški planoti Štefanje gore proti cerkvi sv.Štefana, kjer naj bi bila posebna energija. Na dan sv. Štefana pripeljejo konje na blagoslov in tudi jaz sem svojega konja na dveh kolesih vlekel gor do cerkvice.
Nato se spustim v dolino in se ustavim pri skupini na turistični kmetiji, kjer se z nekaterimi začnemo poslavljat. Z večina se odpeljemo v tabor, kjer se poslovimo in razkropimo kot ptice selivke. Lidija se pridruži na poti proti Komendi. V Cerkljah se ustaviva pri rojstni hiši Ignacija Borštnika. Pot proti Komendi vodi mimo Klanca, kjer živi Tadej Pogačar. V Komendi je bil postanek z ogledi Plečnikovih del nato pa do Save na osvežitev.
Pot do Tacna in mimo športnega centra kajak – kanu je potekala po stranskih makadamskih poteh. Pot od Tacna do Ljubljane Bežigrad pa je bila ob Savi po ozkih stezicah mimo plaž ob Savi. Na železniški postaji je bilo srečanje z Jasno in Mirom ter skupna vožnja z vlakom na Štajersko.
Nič več ni tako kot je bilo. Klanci so postali bolj strmi, razdalje pa daljše. Skupno druženje se je spremenilo. V preteklosti smo razmišljali kje se bomo okrepčali. V novih časih pa smo razdvojeni, ker se mora razmišljat tudi o elektriki.
Bilo je prijetno druženje in bil sem v dobri druščini.
Bil pa sem tudi v najboljši družbi - takrat ko si sam.
Miro Breg
Povezava na potopis s slikami:
https://potepini2021.wordpress.com/
Jože Marolt
Pogled iz žabje perspektive
Pred desetletji smo imeli na potepanjih večinoma navadna kolesa, spalna vreča in mladostna zagnanost so bili naši aduti. Kje bomo prespali, s tem si nismo belili glave. Pametnih telefonov še ni bilo in vso pot smo se več ali manj držali skupaj, saj smo se sproti odločali kam bomo pri naslednjem križišču zavili.
V novejšem času pa so se razmere precej spremenile. Večje skupine kolesarjev ni več moč držati skupaj. Mladi so za nas starejše prehitri, tudi tisti, ki imajo kolesa na električni pogon nam hitro pobegnejo izpred oči. Potem se razlikujemo še po tem, da bi eni radi spali v postelji, drugi pa v prirodi ali na seniku.
Tako smo pred leti pričeli izvajati taborenje s kolesi. Posamezniki ali skupine se sami organizirajo in odločijo kje in kako bodo prespali, v naravi ali turističnih sobah kje v bližini predvidenega tabora. Nič ni organizirano. Uzdaj se use i svoje kljuse, bi rekli naši južni bratje. Na koncu se vse izide.
Tukaj je kratek opis potovanja skupine počasnežev, kamor spadamo starejši, ki vozimo trikolesnike in ostali, ki se jim nikamor ne mudi.
Prvi dan
Na glavnem kolodvoru v Mariboru smo se vkrcali na vlak še v temi, ob pol štirih zjutraj, kajti nekdanji kopalni ob sedmih ne vozi več. Pri tem smo morali napraviti prekršek, če smo hoteli priti s triciklom na peron. Vlekli smo jih kar čez tire, ker so projektanti predvideli premajhno dvigalo, tricikla ne spraviš vanj. Tako smo razmeroma zgodaj prispeli v Ljubljano, kjer so bile podobne težave. Jakec iz Ljubljane je preskrbel, da so nam železničarji omogočili varno vožnjo čez tire.
Ker je bilo do uradnega zbora udeležencev v kampu Dragočajna ob Savi še dost časa smo si šli ogledat lepo nove mošejo (samo odzunaj), ustavili smo se še v Plečnikovi cerkvi in nadaljevali pot proti Smledniku.
Da se bomo Potepini letos potepali po Gorenjski, je bilo slutiti že lanskega, 16. novembra, ko smo izvedeli, da nas je za vedno zapustila naša dolgoletna potepinka Špela Ahačič…S cmokom v grlu sem se odpravila na to potepanje, saj sva si bili s Špelo zelo blizu, posebej zato, ker sva se 2019 srečali v čakalnici Onkološkega inštituta. Skupaj sva se držali istega leta, ko smo kolesarili po Blokah, skupaj sva bili v sobi v Prekmurju. Pogosto sva se slišali in se opogumljali do tistega usodnega dne, ko je telefon zvonil v prazno…
Nastanili smo se v Apartmajih Gubanec v Cerkljah na Gorenjskem, za kar je poskrbel Matjaž. Do tam sem se s Seko in Stankom pripeljala z avtomobilom. V penzionu smo bili: Matjaž, Peter, Seka, Stanko, Tomaž z ženo, Tea, Lili, Joži, Albert, Jura, Lidija, Kuntu in jaz ter prazna postelja za Marino, ki žal ni mogla priti.
Tiho smo se poslovili. Dolgo nismo nič govorili. Vsak je po svoje obujal spomine na druženja s Špelo, zavedajoč se, kako je tanek led med biti in ne biti.
Vida Tomše
