Barje 2009

Ljubljansko barje



S kolesi smo se vozili po Ljubljanskem barju in okoliških hribih
od 25. do 28. junija 2009 (od četrtka do nedelje)





Udeleženci: Aleksander, Ana, Andrej Š., Andrej M., Bogomir, Brane, Dragica, Drago, Franc, Janez, Jože, Jožica, Lidija, Marina, Marjan, Marko, Matjaž, Miro B., Miro P., Nenad, Rudolf, Simon, Stanko, Špela, Tomaž, Vinko, Vojko, Zdenka, Zvonko in Željko (skupaj 30)
Prespali smo v Borovnici, na Turjaku in na Volčjem pri Bloškem jezeru.
Prevožena pot: 210 km



KOLESARSKO POTEPANJE PO LJUBLJANSKEM BARJU IN OKOLICI 2009

(Zabeležila Marina Kovač in Tomaž Mancini)


V četrtek 25.6.2009 se je na ljubljanski železniški postaji zbralo več kot 20 Štajercev, ena Gorenjka in osem Ljubljančanov. Številke sem napisala z razlogom, da se ve koga zanima Ljubljansko barje.

Pri Pečariču smo imeli prvi zbor in še zadnjo ureditev koles. Nato smo krenili po lepi senčni kolesarski poti proti Dobrovi, od tu naprej pa proti Horjulu.

Špela nas je peljala do njene sodelavke Berte, kjer smo presenečeni naleteli na prisrčen sprejem s pogostitvijo. Ta je že naša, smo si mislili o gostiteljici in res je obljubila, da gre drugo leto z nami. Tokrat nas je prijazno pospremila le do Vrzdenca, kjer smo ponovno obiskali ekološko kmetijo Mete Vrhunc. Tudi Meta nas je izredno lepo sprejela, nam postregla s čajem in malinami, ki smo jih lahko sami smukali z grmov, ter nam podarila sejalni koledarček.

Lepo okrepčani smo se napotili proti Vrhniki do izvira Ljubljanice. Pot nas je od tu vodila proti Verdu in Bistri, kjer je tehnični muzej in majhno jezero ter rečica Bistra.



V Borovnici, ki je dolga vas, smo občudovali ostanke edinega »preživelega« stebra nekdanjega borovniškega železniškega mostu (1856), ki je bil do decembra 1944 največji zidan premostitveni objekt na progi med Dunajem in Trstom. Nadaljevali smo pot proti Peklu. Tam nas je ujel dež. Tudi naša Jožica je izvedela, da smo v Peklu in je z avtom prišla do nas. Pred tem pa nam je pri kmetu v Dražici pri Borovnici našla prenočišče. Bili smo ji zelo hvaležni, saj smo odvečni čas lahko preživeli (prevedrili) v bližnjem gostišču.



Spali smo, vendar kakor kdo. Konji v bližnji štali so namreč celo noč kopitljali in rezgetali. Zjutraj smo kmetu in njegovi ženi izročili že tradicionalno pisno priznanje hvaležnosti. Pot nas je naprej vodila v Preserje 280 m nm kjer je bila cerkev ravno v adaptaciji. Prijazen župnik nam je razkazal cerkev. Freske, ki so jih obnavljali, so bile iz leta 1711.




Sonce je pripekalo in mi smo se povzpeli na 484 m visoko Sv Ano. A splačalo se je. Ko smo prišli na vrh se nam je pokazal čudovit razgled na Barje in Ljubljano vse do Kamniških Alp. Prisluhnili smo tudi pihalni godbi, ki je igrala v dolini. Tomažu se je zazdelo, da so godbeniki Pihalnega orkestra Bežigrad. Ko smo se naužili teh lepot smo se spustili v Podpeč. Že na cesti so nas usmerili na prizorišče, kjer so imeli upokojenci svoje srečanje in res so na prireditvi igrali Bežigrajčani. Tu smo se malo okrepčali, napolnili bidone z vodo in krenili proti Jezeru. Nekateri so se kopali, drugi namakali samo noge. Vsi pa smo spoznali Jožico, njo smo pravzaprav pobrali že v Podpeči. Bila je primerno opremljena in smo jo vzeli s seboj.

Mlad kolesar Simon si je kuhal kosilo, to nam je bilo nekam znano, saj si tudi naš Jože in Miro kuhata sama. Res ni bilo naključje. Simon ni bil tu slučajno. Nekako se je vedelo, da se bomo še srečali. Nato smo skupaj nadaljevali pot proti Želimljam. Nismo se dobro dogovorili, tako, da smo se razpolovili. Pol jih je šlo po programu, nekaj nas je pa flikalo kolesa. Cesta je bila na novo nasuta, kolesa pa tako ostrega peska ne marajo. Dobro, da imamo s seboj nove zračnice in Vinka in Rudija, ki sta v tem trenutku hudo prav prišla. V Želimljah smo si privoščili zaslužen počitek. Imeli smo tudi nekaj prednosti tako, da smo glavnino počakali.





A šment, na nebu so se začeli nabirati temni oblaki. A mi pogumni kolesarji smo zajahali vsak svoje kolo in dalje v smer Turjak, kjer naj bi prespali. Kmalu je začelo deževati in pot se je začela vzpenjati. A nič za to, mi smo svoj cilj dosegli čeprav mokri da kože.

Zavetišče smo si našli v lovskem domu na Turjaku, eni pa pri dobrih družinah v vasi.

Naslednji dan so nas zapustili Vojko, Rudi in Vinko. Kako si le to dovolijo, ampak tâko je pač naše potepanje.



Vreme se je uredilo, posijalo je sonce in mi smo pot nadaljevali proti Karlovici. Tu se uspešno izgubimo in najdemo slepo gozdno pot. Ni bilo problema. Kmalu smo se potili po klancu navzgor proti Žgajnarjem. Prijazna gospa nas je postregla s pijačo, jasno z žganjem, kar na cesti.

Klanca pa kar ni hotelo biti konec. Grizli smo kolena proti vrhu in končno dosegli Črni potok v zaselku Marolt. Tu smo intervjuvali starejšega gospoda, ki se je prikazal na oknu, in se je pisal Marolt, tako kot naš Jože. In res, tudi on je bil po poreklu iz Maribora, a menda v sorodu nista, je menil.



Pogled na vrhu klanca je bil fantastičen. Levo smo zagledali Sodražico, ki nas je čakala po opravljenem spustu, ki je za kolesarje kakor slaščica za otroka. Ko smo pridrveli iz Žimaric na cesto smo zavili proti Blokam. Tomaž je imel z levim
 pedalom prav tu tehnično okvaro, ki je ni bilo mogoče dokončno odpraviti na samem mestu nastanka (izrabljen navoj zaskočnega vijaka pedala). Zato je preostanek poti bolj slabo poganjal, a je vseeno šlo do doma.



Spet smo se razpolovili in polovica nas je tavala po gozdu. Nenadoma nasproti prijaha jezdec na konju s klobukom in plaščem kot v kakšnem kavbojskem filmu.

Ugotovimo, da imajo konjeniki tu zborovanje. Izvedeli smo, da jih je bilo 55. Oni so nas potem usmerili na pravo pot proti Volčjem, kjer so nas čakali preostali sopotniki. Nekateri so se v jezeru medtem kopali. Naš Jože pa je tam srečal starega znanca in se kar pri njem zanimal za prenočišče.





Tudi ta senik je bil super, a nekateri so smrčali, nekateri (Tomaž in Sandi) pa so našli ležišče v »depandansi« nekaj deset metrov stran od senika smrčačev in mirno preživeli noč. Z Zdenko sva ugotovili, da so ČEPKI ZA UŠESA nepogrešljiv pripomoček za kolesarsko spanje. Poslovili smo se od gospodarja in njegove žene z zahvalno listino in se odpeljali proti Novi vasi in Lužarjih, pod katerimi izvira reka Iška. V vasi je tudi razvodje med rekama Savo in Kolpo, tako da z južnega dela dvokapne strehe neke hiše v Lužarjih voda teče v Kolpo, s severnega krila strehe pa teče v Savo.



Pot nas je vodila proti Rupam 800 m nm višine in dalje proti Predgozdu. Spustili smo se v gozd in se spet izgubili. Smerokaz je bil tako nečitljiv, da smo morali iti nazaj, pa ne tako malo.

Spustili smo se do Krvave peči, Golega in Škrilj. Od tu dalje smo uživali v fantastičnem spustu do Iga, kjer smo se ustavili v prijetni gostilni in dobro jedli.





Simon, Marko in Miro so se odločili, da gredo še domov v Maribor s kolesom!!! Vsaka jim čast. Tako, da so se poslovili. Kolikor nas je ostalo, smo skupaj krenili proti Ljubljani.

Ko so imeli preostali Štajerci karte za vlak že v roki, se kar nismo mogli posloviti, saj smo z njimi preživeli prijetne štiri dni kolesarskega druženja. Tako, da smo si do odhoda vlaka privoščili še eno skupno pijačo.
(Marina Kovač, Tomaž Mancini)