Potepini: Medžimurje 2010

Zadnja sprememba 18.8.2010
dopolnitev 11.10.2015

Medžimurje 2010

od 24. do 27. junija 2010 (od četrtka do nedelje)

Kolesarsko potepanje do sotočja Mure in Drave

je za nami. Potepanja se je udeležilo 46 kolesarjev. Nekateri so se pridružili za dan ali dva, drugi so vztrajali do konca. V štirih dneh smo prevozili 300 km.

Traso za letošnje kolesarjenje po Medžimurju smo pripravili Miro Petrič, Simon Eržen in Jože Marolt

Udeleženci: Albert, Aleksander, Aleksandra, Alenka, Ana, Darka, Dragica, Drago, Edvard, Gorazd, Janez, Jasna, Jerica, Jože, Jožica, Karel, Lidija, Majda, Marina, Marko K., Marko S., Miran V., Miran S., Miro B., Miro P., Nenad, Olga, Peter I., Peter O., Polde, Rihard, Rosana, Rudolf, Simon, Slavko, Stane, Stanko, Špela, Tomaž, Varja, Vinko, Vojko, Zdenka, Zvonko, Željka in Željko (skupaj 46)

Večina nas je prespala na prostem v Središču ob Dravi, v okolici Legrada in na Drenovcu na Turškem vrhu v Halozah.

Podrobnejši potopis je razviden iz spodnjih prispevkov.Tudi ti lahko kaj pošlješ.

Prispevki udeležencev

Tukaj je Tomaževo poročilo:

KOLESARSKO POTEPANJE PO MEDŽIMURJU IN OKOLICI 2010

Ljubljančani, Gorenjci in Mariborčani smo se 24. junija zbrali na Pragerskem z namenom, da pripeljemo na končno postajo v Legrad, k sotočju Mure in Drave. Štiridnevno potepanje sta je pripravila Simon Eržen in Miro Petrič. Vseh skupaj nas je kolesarilo 46, a nikoli nismo bili vsi naenkrat na enem kraju. Zato bo ta zapis le o nekaterih dogodkih na poti, ki sem jo sam prevozil. Skupaj se mi je nabralo 321 km (Pragersko-sotočje Mure in Drave-Pragersko).

Kolona kolesarskih popotnikov s Pragerskega je bila dolga in se je takoj razvlekla, a menda smo se vsi ustavili v gostilni Ribič na Ptuju. Okrepčilo na nabrežju Drave je bilo koristno in prijetno, saj je bilo žgoče sonce že kar visoko. Po 13. uri smo vozili mimo Dornave, Velike Nedelje do središča Ormoža, kjer smo pred lokalom počivali dobri dve uri, pozno popoldne pa smo se zbrali v Središču ob Dravi, kjer je bila zadnja postaja pred mejo s Hrvaško. Pri bencinski črpalki smo se razgovorili in kovali načrt za spanje. K sreči je mimo prišel domačin, ki nam je s koristnimi nasveti odločilno pomagal. Večina se je odločila za spanje v lastnih šotorih na travnatem dvorišču gasilskega doma v Središču oz. nekateri v spalkah pod streho bližnjega prostora za piknike. Jaz pa sem vse bolj razmišljal o dejstvu, da se nahajam zelo blizu izvrstnemu vinu, ki ga prideluje moj orkestrski kolega Brane, doma na Kogu. Zato nisem okleval, ko je Peter predlagal, da gremo spat na kak kmečki turizem na Kogu in poskusit dobro belo vino. Za to možnost so se brž ogreli še nekateri.

Na pot do Koga smo odšli Peter, Špela, Majda in Polde, Zvonko, Stane M., Karli in jaz. Med vožnjo sem razmišljal, ali je moj kolega Brane slučajno doma in sklenil, četudi ga ni, da glasbeno domačijo Kuharičevih vseeno obiščem. Na Kogu, kjer smo se morali kar precej potruditi, da smo zvozili tisti zadnji klanec, sem malce povprašal in takoj našel moj cilj. Ostali so zavili na levo k Hlebcu. Kuharičevi so se hladili pred hišo in bili zelo presenečeni, ko sem jim pojasnil, kdo sem. Svojo prijaznost in gostoljubje so mi izkazali prav s enakim sladkim rumenim muškatom, kot sem ga že večkrat pil na zabavah Pihalnega orkestra Bežigrad, kjer z Branetom igrava. Ob sproščenem dvournem pogovoru smo si dušo privezovali tudi z narezkom in našli v Zdravku K., članu folklorne skupine COF, še eno skupno točko. Po kavi pa navadno gostje odidejo, zato sem odšel tudi jaz. Moje vinske sanje so se mi uresničile in zadovoljen sem se že v mraku pridružil preostalim kolesarjem na odličnem kmečkem turizmu Hlebec. Ob večerji smo se dolgo in na ves glas smejali, saj dobrih »vicmoharjev« ni manjkalo. Po mirnem in trdnem spanju se nam je prilegel obilen zajtrk, nato pa spust do Središča ob Dravi, kjer so nas že čakali naši sopotniki, ki so si medtem pod vodstvom prijaznega in zavednega domačina, gospoda Branka Veselka, ogledali krajevno zgodovinsko zbirko. Skupaj smo se večinoma brez problemov odpeljali čez mejni prehod na Hrvaško, tri naše sopotnike pa so zaradi neustreznih osebnih dokumentov na meji zavrnili.

Razdeljeni po majhnih skupinah smo prišli v Čakovec, se tam na glavnem trgu nekateri okrepčali s pivom in odpeljali dalje vzdolž Dubravskega umetnega jezera na reki Dravi proti Legradu, v bližini katerega se reka Mura izliva v Dravo. Vreme na tej poti je bilo ravno pravšnje, ker ni bilo vroče. V Legradu je celo malce deževalo, zato smo se dalj časa zadrževali v edinem odprtem gostišču. Jasno je, da sem si moral ogledati naš cilj, tj. sotočje dveh ravninskih rek. Pridružila se mi je še Zdenka. Na sotočju, poleg male vzmetene skakalnice, sva zrla v osem metrov globoko strugo Drave ter pogledovala na madžarsko stran. Vse bolj sva razmišljala tudi o možnem prenočišču, a bližnji zapuščeni gostinski objekt ni bil ravno vabljiv. Medtem so se nama pridružili še nekateri drugi kolesarji. Najpogumnejši, z Zdenko na čelu, so si v reki zmočili noge, a za kopanje se je meni zdelo ozračje premrzlo. Poleg tega je bilo v zraku kar nekaj komarjev. Začelo je po malem deževati in vrnili smo se v vas, kjer pa ni bilo mogoče najti ustreznega prenočišča. Odšli smo dalje proti zahodu, kar pomeni, da se je naša pot prevesila v drugo polovico.

Sledil sem Simonu, ki je bil vodja poti. V skupini so bili še Zdenka, Miran in Rosana in Rudi. Ozirali smo se za prenočiščem in naenkrat Simon zagleda neko hišo ob nogometnem igrišču, približno 2,5 km pred Ludbregom. Ugotovili smo, da je to v danem položaju še najboljša točka za spanje, saj se je dan že nagibal v mrak. Pa sta prišla dva športna možakarja, ki sta s ključem vstopila v neko sobo. Očitno sta bila člana ŠD in torej tu domačina. Na naše vprašanje, če lahko tu prespimo, sta nam dovolila, le da prostor zapustimo tak, kot smo ga našli. Vsi veseli smo si izposodili celo metlo. Zelo gladko betonsko ploščo, veliko okoli 25 m2, je nato Zdenka pometla in tam je vsak našel svoj prostor za spalno vrečo. Sanitarije so bile odprte in celo papir je bil na stranišču, da o razstvetljavi ne govorim. Vse kot v pravljici. Okoli dvajset stolov je bilo zloženih ob steno. Miran, Rosana in Zdenka so si iz njih naredili ležišče na »višji ravni«, drugi smo bili na tleh. Pogled na zeleno travnato nogometno igrišče je bil zelo pomirjajoč. Zaradi obilice stolov smo si rekli, da je kot v teatru, a nastopati si ni nihče upal. Simon si je skuhal večerjo, ženski sta se temeljito umili, nato vsi za njimi in v sanitarijah je bilo na tleh že obilo vode. Pipa na umivalniku je namreč imela poleg glavnega curka še dva stranska. Simon je z lepilnim trakom luknje zamašil, pometli smo vodo v odtok in spalnica je bila varna pred poplavo. Dolgo v temo smo se pogovarjali in končno zaspali. Sredi noči pa nas zbudi grmenje in dež se ulije na našo streho. Čeprav ležeč na tleh, se mi je zdelo zelo prijetno, da sem bil na suhem. Noč ni bila mrzla.

Naslednje jutro nas je pot vodila do Varaždina, kjer smo uživali na glavnem trgu tega imenitnega baročnega mesta in opazovali menjavo straže pred mestno hišo. Pogovor z domačini nam je razkril izredno znamenitost v kraju Vinica, 20 km SZ od Varaždina. Tam smo našli veličasten park oz. arboretum z imenom Opeka, s propadajočim baročnim dvorcem, ki je bil last grofov Drašković, s poroko hčere Franja Draškovića leta 1852 z grofom Markom Bombellesom pa je prešel v last stare francoske plemiške družine z dunajskega dvora, ki so obogatili arboretum po angleškem vzoru. Ta arboretum je trenutno največji in najpomembnejši na Hrvaškem. Razprostira se na površini 64 ha in predstavlja 800 različnih vrst dreves in grmovnic. Med čudovitimi drevesi s celega sveta izstopa nenavadna severnoameriška cedra vrste »thuja«, ki ima okoli osnovnega debla radialno in vodoravno po zemlji ali malo v njej ali celo nad njo rastoča druga debla, ki se po nekaj metrih vzpnejo vertikalno. Od daleč je videti drevo kot ogromna novoletna jelka z izrezanimi vrati v krošnjo, saj ta sega do tal. V drevesno krošnjo vodi peščena pot, ki nam jo je odkrila Jožica. Zelo sem ji hvaležen za to najdbo, saj se je tudi zaradi ogleda tega edinstvenega drevesa splačalo kolesariti tako daleč.

Iz Vinice smo se usmerili proti Zavrču. V skupini nas je bilo kar okoli osem. V bifeju že na slovenski strani nas je čakal Zvonko in skupaj smo še malo posedeli. V naš živahen pogovor se je s svojimi dovtipi o ženskah, ljudeh in splošnemu stanju države vmešal krajevni posebnež in šaljivec. Vse nas je zabaval z vici, majhnimi enigmami in recitacijami svojih pravkar zloženih rimanih pesmi, čeprav je bil že malce »pod gasom«. Res je bil »faca« in še koristen nasvet nam je dal za prenočevanje: kmečki turizem Pungračič na Drenovcu pri Zavrču. Premagati smo morali res strm klanec, da smo prišli do te kmetije, a se je splačalo. Skupina gostov je kramljala ob cesti na drugi strani gostišča in priključili smo se jim. Izkazalo se je, da so Hrvati in ko sta se po cesti mimo nas peljala hrvaška policijska avta, so nam ob našem začudenju povedali, da pravkar stojimo na hrvaškem ozemlju, saj meja poteka prav po cesti. Gostišče pa je na slovenski strani. Takoj nam je postalo jasno, da je tukaj vse pomešano, vinogradi, kmetijska zemlja, kmetije in ljudje. Mejo domačini tu ves čas prehajajo. Spomnili smo se »Afere Zavrč« oz. na 1998. leta zaplenjen vohunski kombi slovenske vojske. Mnogokrat smo tudi mi v tistih nekaj urah do noči prečkali mejno cesto, prehajali z ene na drugo stran in občudovali bujno zelene vinske gorice tega dela Haloz. Večina nas je bila pozno popoldne že zbrana na tem mestu, ko so še zadnji »polžki«, skoraj že v mraku, »drveli« v klanec navzgor. Z Olgo sva jim prišla na pomoč, a je korenjaki dejansko niso potrebovali.

Po večerji je prišel čas odločitve, kje bo kdo spal. Z Marino sva postavila njen nov šotor na travnati ploščadi ob gostišču, nekaj jih je tam prespalo pod milim nebom Jaz sem si raje izbral sobo, da bi lahko trdno spal, kar mi je tudi uspelo. Nekateri so prespali na seniku nad hlevom. Po obilnem zajtrku nas je čakal spust v lepo sončno jutro in ponovno v dolino Drave. Naslednji postanek vseh udeležencev je bil grad Borl. Albert je nekatere od nas čez haloške griče peljal do domačije njegove sodelavke Vesne na Leskovcu, ki pa je ni bilo doma. S pijačo sta nas okrepčala njena starša, z grmov smo pa sami posmukali zrele in okusne maline. V Vidmu pri Ptuju smo nato zavili proti Markovcem in si od blizu ogledali umetno Ptujsko jezero in vzporedno »ribjo stezo«, kakor je domneval Albert, vendar se je po kasnejšem preverjanju izkazalo, da je ob nasipu jezera le drenažni kanal, v katerega se izlivata potoka Rogoznica in Grajena, nato pa vse skupaj v Dravo. Znano je, da se ribe preko jezov elektrarn ne morejo prosto seliti, zlasti ne navzgor, vendar so na Dravi poskrbeli za ribjo stezo le ob gradnji prve v verigi osmih HE – na Fali, kasneje pa so na to »pozabili«. V gostišču Ribič na Ptuju smo s kosilom »zašpilili« našo popotno klobaso.

Ljubljančani, kolikor nas je bilo še skupaj (nekateri so odšli po svoje), tj. Marina, Albert, Jožica, Alenka in jaz smo imeli do večernega odhoda vlaka s Pragerskega še več ur prostega časa, zato smo obiskali Ptujski grad. Na železniško postajo na Pragerskem smo prišli uro pred napovedanim odhodom vlaka. Slednji, ki je prispel z zamudo, pa na naše veliko začudenje ni imel kolesarskega vagona, pa smo ga rezervirali že v Ljubljani. Nekaj trenutkov smo tavali po peronu in iskali »naš« vagon, nato priteče sprevodnica in nam odklene navaden potniški vagon in reče, da ga bomo imeli do Ljubljane le zase. Kolesa s težavo spravimo skozi vhodna vrta in še težje skozi ovinek na hodnik vagona ter po eno kolo parkiramo med sedeže v vsakem kupeju. Posedemo se v en kupe, se pogovarjamo in počivamo, a na neki postaji pridejo gor novi potniki. Torej le ni bilo res, da bi bili lahko sami v vagonu. Bolj so bili verjetno presenečeni potniki, ki so skoraj v vsakem kupeju našli po eno kolo. No, vse se je vendarle srečno končalo. Sedežna prevleka z gelom se je tudi izkazala za odlično pokrivalo razpokanega sedeža mojega kolesa.

(Tomaž Mancini)

Takole pa je potepanje videla Marina:

VTISI S KOLESARJENJA PO MEDŽIMURJU - 2010

Težko pričakovani 24. 6. je prišel. To so res moje prave počitnice - drugačne od klasičnih.

Jože me je zadolžil, da rezerviram vagon za kolesarje do Pragerskega in nazaj. To sem vzela zelo resno. Še dva dni pred odhodom vlaka sem šla osebno preverit, če drži in zagotovili so mi. Žal pa ni bilo tako, saj je bil tisti vlak mednarodni in tam ni bilo rezerviranega »kolesarskega vagona, da lahko kolo, opremljeno s težkimi torbami ob boku, preprosto zapelješ vanj. Dobra izkušnja za naprej.

Začelo se je zelo zapleteno, tudi na ljubljanski blagajni: skupina? Kaj pa je to????? Kar nekaj dolgih minut je trajalo, da smo prejeli karte in skoraj bi zamudili odhod vlaka. Alenka pove, da je njena prijateljica, tudi novinka, še na poti na postajo. Probleme je imela že doma v bloku, z dvigalom. Tudi zanjo je kupila vozovnico tako, da je Jožica zadnji hip skočila na vlak. Zelo bi mi bilo žal, da bi ostala v Ljubljani, saj se je tako veselila tega kolesarskega potepanja. Kasneje se je izkazalo, da sta obe novinki, članici Ljubljanskega društva nekadilcev in zdravega življenja iz »pravega testa«. Takoj sta se vklopili v našo »odštekano« druščino. Tudi Albert, ki je bil letos prvič z nami, je razumel poanto nekadilske majice in spisal prijavnico za Ljubljansko društvo. Tudi on je bil super!

Na postaji v Pragerskem nas je že čakala res velika skupina kolesarjev, ki so sem prikolesarili iz Maribora. Kar nekaj časa je trajalo, da smo se vsi pozdravili. Z večino se ne vidimo celo leto tako, da je bilo srečanje res prisrčno. Izredno sem bila vesela Mirove in Markove soproge. Skupaj odpeljemo proti vzhodu mimo Ptuja, Dornave in Ormoža, kjer se okrepčamo.

Na prvem spanju v Središču ob Dravi na trati za gasilskim domom smo bili z Mirom in Markom sosedje. Ker vsi redno telovadimo, smo si izmenjali nekaj tovrstnih izkušenj. Moja nova pridobitev je bil šotorček, tako, da sem se osamosvojila. Lidija in Vojko sta mi ga pomagala postaviti. Splačalo se ga je voziti s seboj.

Jutro je bilo čudovito in moram pohvaliti vse, ki so oblekli nekadilske majčke, da smo naredili eno gasilsko sliko za našega sponzorja. Potem sem še preskusila enega od treh »lezi koles«, ki smo jih imeli v druščini. Ko bom bogata si ga bom privoščila?????, ker je super! Ravno vozila sem se z njim na dvorišču gasilnega doma, ko so prišli kolesarji s Koga. Tedaj smo bili pa kompletni in pripravljeni za odhod na Hrvaško. Prehod meje s Hrvaško pa ni bil srečen za vse. Nenad, Ana in Lidija so žal morali ostati na slovenskih tleh.

Pot nas je vodila dalje proti Čakovcu. Na poti do mesta smo naleteli na prijazne domačine, ki so nam dovolili, da smo se okrepčali z občinskimi češnjami. Simon nas je pripeljal na glavni trg kjer smo si privoščili kavico in se malo spočili. Naužili smo se lepote trga, in tudi malo vročine saj je bilo že poldne.

Pot do Legrada, ki je bil naš naslednji cilj, sem prevozila s kolesom že leta 2004. Tokrat sem opazila veliko spremembo. Hiše ob cesti so lepo urejene, penzion Legrađanka, kjer smo takrat prespali, pa je bil zaprt. Na poti v Legrad smo se kar srečevali. Ko smo mi tja prihajali, so drugi že vozili iz tega kraja, saj tam ni bilo mogoče prenočiti. Zanimivo je to, da so bili vsi kolesarji, ki smo jih na cesti srečali, naši sopotniki. Nič čudnega, če nas je bilo pa toliko na isti trasi.

Manjša skupina Peter, Karl, Majda, Polde, Špela in moja malenkost smo se odločili, da se peljemo proti Varaždinu. Začelo je malo rositi, veter je pihal v prsa in po osmih kilometrih ugotovim, da sem žejna, lačna in utrujena. Petra, ki je takrat vodil kolono, sem prosila, naj malo ustavi. Glede na mojih dva krat 30 let in še malo sem si dovolila to reči. Polde pa pravi, da se je ravno ogrel. "Dovolila" sem jim, da so se odpeljali naprej proti Varaždinu. Ostala sem sama s svojo hrano, tekočino in prijaznim gostincem. Ko sem se okrepčala in spočila, sem prav z užitkom sama nadaljevala pot. Povedali so mi, da je okrog 35 km do Varaždina. Žal mi je le, da se nisem ustavila v Ludbregu. Kasneje sem izvedela, da je tu postavljena zanimiva točka – »središče sveta«. Ni ga bilo na našem seznamu. S Tomažem, ki je nekaj deset kilometrov zadaj kolesaril v drugi skupini, in s Špelo, ki je kolesarila z »mojo« skupino spredaj, sem bila ves čas na telefonski zvezi. Mračilo se je že, ko sem prispela v Varaždin. Špela mi je po SMS-u sporočila, kje so. Mlad domačin, ki sem ga povprašala za pot do tja, me je pospremil s kolesom in mi med drugim povedal, da je Varaždin mesto kolesarjev. Izredno lepo mesto. Središče mesta je za promet zaprto. Tomaž mi je sporočil, da so našli prenočišče malo pred Ludbregom in pridejo v Varaždin naslednji dan.

Dobili smo se na varaždinskem glavnem trgu, kjer so pred mestno hišo nastopali mladi folkloristi. Kasneje smo tam občudovali menjavo straže. Ker je začelo deževati, smo kolesa umaknili pod streho. Ko je dež prenehal, smo skupaj nadaljevali pot proti občini Petrijanec in se ustavili v kraju Cestica. Tu so imeli ravno pogostitev ob otvoritvi nove trgovine in počastili so še nas. Preden smo odšli dalje, smo jim zapeli eno slovensko. V pogovoru smo izvedeli, da so prav zadovoljni, da se naš Borut in njihova Jadranka tako dobro razumeta, ampak, da naj kaj pametnega za obe državi tudi naredita.

V kraju Vinica so nas presenetili dobrosrčni domačini, ki so nas povabili na pijačo in jo tudi plačali. Povedali so nam za krajevno zanimivost - arboretum.

Medtem, ko smo občudovali raznovrstna stara drevesa, nas je Zvonko čakal na mejnem prehodu v Zavrču. Bili smo namreč razkropljeni v manjše skupine ali celo posamezno. Tako pač je na naši poti. A na Zavrču smo se spet začeli zbirati in tudi Zvonko nas je dočakal. Tik pred odhodom z mejnega prehoda nas dohiti tudi Miran Sagmajster, velik ljubitelj takšne vrste kolesarjenja.

Grad Borl, kjer se nas je večina zbrala, ob našem prihodu ni bil odprt, ker se nismo najavili. Nekaj kilometrov dalje, malo pred Ptujem, pa smo si ogledali veličastno umetno jezero na Dravi. Kolesarjenje do Ptuja je bilo kar vroče. Pot smo skupaj zaključili pri RIBIČU ob dobri hrani: Simon, Albert, Jožica, Alenka, Zdenka, Tomaž, Zvonko, Željko in moja malenkost. Žal mi je, da nisem več vozila z Jožetom, Olgo, Stanetom, Markom in Varjo ter Mirotom in Jasno. Tako je žal naneslo. Vseeno lahko rečem: Bilo je SUUUUUUUUUUUUUUPER!

Napisala Marina

Tudi Alenka je opisala svoje potepanje:

Utrinki novinke potepinke

s kolesarskega potepanja po Medžimurju 2010

Moji utrinki, ki jih želim deliti z Vami, dragi potepini in potepinke, niso potopis letošnjega kolesarskega potepanja, ker sta le-tega lepo popisala že Marina in Tomaž, ampak so le drobni delčki mojega doživljanja Medjimurja 2010.

»Društvo nekadilcev in zdravega življenja« - zakon!

»Kolesarsko potepanje s potepini in potepinkami« - ZAKON!!!

V tovrstne druščine se vključim z velikim veseljem in odprtim srcem. Pri ljudeh s podobnimi idejami namreč teče vse gladko tudi, če ni vse naprej točno določeno in natančno organizirano. Ker je pač vse tako, kot mora biti in vse je prav!

Po večernem pakiranju na letošnje »kolesarsko potepanje«, katerega moto je bilo »vzeti čim manj s seboj«, je zgodaj zjutraj sledil Jožičin zaplet z dvigalom v bloku, zato sem v svežem jutru žal sama prikolesarila na ljubljansko železniško postajo z mislijo, da ta slab začetek morda pomeni lep konec! Ker ponavadi povsod prihitim zadnji trenutek, sem pričakovala, da bo pod uro ob 6.30 zbranih vsaj že nekaj ljubljanskih potepinov in potepink. Pa nikjer nikogar! Ali sem prišla pod ta pravo uro? V avli železniške postaje kot rešitelja končno le zagledam otovorjenega kolesarja. Gotovo je eden od potepinov in gre tudi v Pragersko! Počasi se le vsi zberemo, se mimogrede na hitro spoznavamo, kupimo povratne vozovnice in zadnji trenutek uspešno ujamemo vlak.

V Pragerskem se potepini in potepinke s kilometrino iz prejšnjih potepanj veselo pozdravljajo in objemajo in kar malo zgubljeno ob teh njihovih toplih snidenjih razmišljam - ali bo v teh štirih dneh sploh mogoče spoznati vse te potepine in potepinke? Si zapomniti vsa njihova imena in se z njimi spoprijateljiti? Slišim, da nas je letos prijavljenih kar 46! Toliko se jih še menda nikoli ni udeležilo kolesarskih potepanj vse od leta 1985. Približno 33 nas je Jože nekako uspel zbrati za začetno skupinsko fotografiranje, ostali potepini pa so se pojavljali med potjo, se nam pridružili in pa nekateri potem spet magično izginili.

Že takoj na začetku naše poti, na kratkem makadamčku, mi je nekaj začelo ropotati pri zadnjem kolesu in zaslišala sem najbližjega potepina za seboj: »Nekaj ti ropota pri kolesu...če se ustaviš, lahko poskusiva popravit!« K sreči je nagajal le trakec na obloženih kolesarskih torbah. Lep in varen pa je občutek, da se pri potepinih vedno najde kdo, ki ti hitro priskoči na pomoč!

Kolesarili naj bi v treh skupinah, mislim pa, da nihče od nas ne ve, koliko je bilo pravzaprav skupin...ampak tam, kjer je vse prav, se vse izide!

Prvi dan smo zaključili kolesarjenje tik pred hrvaško mejo in po nasvetu domačina našli prostor za prenočevanje na travnatem dvorišču gasilskega doma. Kot gobe po dežju so začeli »rasti« mali šotorčki, nekaj pa nas je »najelo« lesen polodprti »apartma« s skupinskim ležiščem na trdih deskah. Pojavile so se male »kuhinjice«, iz aluminijastih in bakrenih posodic pa je zadišalo po »juhicah za dušo«...nešteto drobnih utrinkov povsod, kjerkoli se ti je ustavilo oko! Simonu smo zapeli za njegov rojstni dan in spili domače vince na njegovo zdravje. To prvo »zelo trdo« spanje je bilo pa pravzaprav boljše kot naslednje - v Čukovcu, v lepo urejeni hiši kmečkega turizma, ko sem skoraj utonila v mehkem jogiju. Ampak dobra večerjica v restavraciji »Črn-bel« nad Ludbregom, prijeten klepet na terasi v siju polne lune ob domači kapljici in pogledu na vinograd pred nami, pa tudi osvežujoči tuš po dveh dneh kolesarjenja, vse to je bilo pa 1A! »Pikica na i« pa je bilo zadnje prenočevanje - na kmečkem turizmu »Pungračič« nad Zavrčem, kjer me ni premamil niti mehak jogi in sveže rjuhe, niti osvezujoči tuš, niti »omamno dišeči« senik, pač pa »Poletna noč...vse stene iz dreves...za strop nebo...preproga travnih bilk...zvezd nebroj za luč...brez strehe, brez zidov...spominov sto za stare dni...«.

Na tem našem letošnjem kolesarjenju sem, poleg lepih in zanimivih mest, urejenih naselij, dobrih cest in kolesarskih stez, mostov, jezer, gradov, obdelanih polj in prijaznih ljudi, opazila tudi mnogo drobnih stvari kot so kamni, lepo zloženi v spiralo pri sotočju Drave in Mure, štorklje v gnezdih ali na poljih, račke in gosi v ribnikih ter domačih dvoriščih, večerno zarjo...pa tudi spremljajoči vonj cvetočih lip in žvrgolenje ptic…

Nebu gre najbrž zahvala, da se na naši poti, ob vseh kolesarskih naporih in nevarnostih, nikomur od nas ni nič zgodilo…no, malo za hec Vam pa lahko zaupam, da sta se meni le zgodili dve »nezgodici« - proti Varaždinu sem približno 40 km prekolesarila z narobe obrnjeno čelado???, enkrat zvečer pa sem si na zobno ščetko pomotoma stisnila kremo za obraz namesto zobne paste…«prečudovit« okus! Le želim si lahko, da bi se mi še dolgo dogajale na kolesarjenjih le take »nezgodice«!

Utrinkov z našega potepanja je še nešteto prav tako pa tudi tudi spominov na živahne pogovore s potepini in potepinkami, drobnih doživetij na naši poti, srečanj s prijaznimi ljudmi...do pikanja komarjev na sotočju Drave in Mure, obiranja češenj, višenj in plodov murve ob poti, smukanja malin, hrustanja rdečega zelja s polja, ki še nikoli ni imelo tako slastnega okusa...list ginka iz arboretuma, ki se še suši v knjigi...

Tako vsak zase podoživljamo te drobne utrinke in se srečujemo v nekih drugih dimenzijah, ko sledimo svoji Osebni legendi ﴾Pueblo Coelho: Alkimist﴿. Utrinki se nam prikradejo v spomin kar tako ali pa ob pogledu na nešteto lepih fotografij, ki so ovekovečile trenutke, ki bodo za vedno ostali del nas. Da naključij ni pa že tako vemo...

Ob zaključku pri »Ribiču«, ko smo se poslavljali od nekaterih potepinov in potepink, sem dobila tudi odgovor na moje vprašanje, ki sem si ga zastavila v Pragerskem na začetku poti: ali se lahko v štirih dneh spletejo prijateljstva. Lahko!

Nisem si zapomnila imen vseh potepinov in potepink, vem pa, da ste VSI enkratni in da sem se v Vaši družbi odlično počutila - sproščeno in svobodno kot metulj!

Zahvaljujem se Jožetu, Mirotu in Simonu za vse kar ste naredili v zvezi z organizacijo letošnjega potepanja in upam, da že načrtujete kakšno lepo kolesarsko traso za naslednje leto – vsi trije ste ZAKON!!!

Lep pozdrav VSEM in srčno upam, da se bomo naslednje leto ponovno srečali. Takrat se bom ob snidenju z veseljem tudi jaz toplo pozdravila in objela z mojimi kolesarskimi prijatelji...potepini in potepinkami...torej ob letu osorej…

Alenka

Albert se je prvi potrudil in dal na ogled lepe fotografije, ki si jih lahko ogledate tukaj.