Gorenjsko 2021- poročilo v delu



Poročilo o kolesarskem taboru Gorenjska 2021 je v delu!

Potepali smo se od 24. do 27. junija 2021

(od četrtka do nedelje)


Drage udeleženke in udeleženci! Pobrskajte po spominu in pomagajte sestaviti celotno zgodbo potepanja. V kampu Dragočajna pri Smledniku smo bili še skupaj (na sliki), potem pa smo se vsak dan posamično ali v skupinah razkropili po svojih željah. Kje ste bili, s kom ste bili, kje ste prespali, kaj ste odkrili, se vam je kaj nenavadnega pripetilo? Napišite, pokličite, povejte, priložite kakšno sliko. Zbrane pripovedi bomo po svojih močeh objavili tukaj.

Jože Marolt, jmarolt@gmail.com, 041202243


Udeleženci:

Peter, Pika, Matjaž, Jane, Damjana, Albert, Jožica, Tomaž,
Teja, Špiro, Bogomir, Miro Breg, Lidija, Stanko Kuntu, Zorica, Jože Mavrič,
Primož, Jože Marolt, Vida, Seka, Stanko Kokalj, Miro Petrič, Jasna,
Alenka, Jaka, Lili, Marina, Ivan.


Dragočajna

 



Prispevki udeležencev:

Tomaž

Če se skušam spomniti teh dni, bi izpostavil prvo skupinsko izvedbo himne Potepinov v Dragočajni.
To je bil za mene kot avtorja res pomemben in svečan dogodek. Sicer pa je potovanje sem in tja potekalo brez kakšnih posebnosti in zapletov, kolikor vem.
No, meni se je zadnji dan na poti proti Ljubljani v Skaručni snela veriga z zobčenika, kar sem hitro popravil v zavetju lepe senčice, ki naju je tam na majhnem  križišču pričakala.
Pogrešal pa sem nekatere naše pretekle sopotnike iz Maribora in Ljubljane (Zdenka, Zvonko, Ana, Nenad, Drago, Vinko in Marina (no vsaj v Dragočajni je bila), kar je verjetno tudi posledica epidemije.
Toliko, če že ni prepozno.
Lep pozdrav.
Tomaž


Špiro

Pozdravljeni, bom še jaz nekaj malega dodal. Leto je bilo hitro naokrog in potepini spet zbrani. Spet nas ni ustavila nevem že, kakšna "korona".
Moje potepanje se je začelo iz kraja Mlaka pri Kranju, kjer sem imel prenočišče. In začel sem vas iskat v smeri Zavrh pod Šmarno goro, vse do,Vikerč. Ogledal sem si med tem Aljažovo domačijo, viseči most čez Savo. Ob prvem počitku in gašenju žeje sem zagledal tri polžke. Priključil sem se jim in pot nadeljeval ob poslušanju zgodb Jakca. Zbor je bil v kraju Smlednik.Ob pozdravih, okrepčilu, petju in dogovoru za smer poti smo zajahali sedeže. Nekaj potepinov je imelo prenočišče v kraju Grad. Mene je pot vodila v smeri Štefanje gore. Uf so pekle noge in trpela pljuča (vzpon 14%). Za ta dan sem imel dovolj. Po najkrajši  poti sem kolesaril do sobe in vse štiri od sebe.To je to.
2 dan. Zjutraj sem se po obilnem zajtrku odpravil v smer Brdo pri Kranju. Ogledal sem si park in ostalo. Zunaj me je čakalo presenečenje, potepin Miro ob mojem kolesu, super. Pot sva nadaljevala skupaj v smeri Tržič. Bilo je super in zanimivo kolesariti z njim. V Tržiču smo se zbrali in odšli na kraj, kjer meni ni pri srcu. "Špela,še vedno si z nami.."
Kolesarjenje v Dovžanovo sotesko je bilo lepo. Z Lidijo sva ostala sama in poiskala pot k ribniku Žeja. Sladoled, pivičko, počitek.....in hop na kolo ter proti bazi. Tudi ta dan  je bil čudovit.
To bi bilo to, nekaj malega. "Se vidimo, ko se srečamo"
Lp Špiro


Miro Breg

Gorenjska 2021

Leto je bilo naokrog in že leta in leta se Potepini srečujemo in osrečujemo na kolesarjenju po raznih krajih Slovenije in preko meja Slovenije. Zbrani iz raznih krajev Slovenije smo letos spoznavali kraje pod vršaci Karavank na Gorenjskem. Eden izmed ciljev je bil Tržič v spomin na Špelo, ki je bila vidni kamenček v Potepinovem mozaiku. Pogrešali smo njen pozdrav v gorenjskem dialektu: Živjo!Kako! 

 

Moje potepanje od točke A( znana) do točke B(neznana)

Začetek potepanja se začne doma – točka A priprava kolesa in potrebne stvari za štiri dni kolesarjenja. Ampak nepredviden dogodek spremeni plan. Šel bom samo za en dan in ne potrebujem šotora ampak spalno vrečo in zobno ščetko vzamem seboj za vsak primer.

 

 četrtek Na skupno srečanje v Dragočajna nas iz velikega mesta popeljejo domačini nato pa pot do Cerkelj prevozimo v ločenih skupinah. V Adergasu se priključim skupini, ki bo taborila ostala večina kolesarjev z električnimi kolesa pa na turistično kmetijo.

Skupina na tabornem prostoru začne postavljat šotore. Stvari se spremenijo in tudi sam začnem iskati prostor za prenočit. Raziskujem okolico in pri ribnikih najdem prijeten ribiški dom z klopco in mizo pod streho. Noč je bila prijetno zanimiva z neštetimi glasovi žab in raznih ptičjih glasov ter grmenjem.

 

– petek  Čudovit prostor z zajtrkom v naravi zapustim in se odpeljem v tabor, kjer še nekateri spijo. Rana ura zlata ura pa se sam odpravim proti Tržiču kot smo se dogovorili. Po stranski poteh preko Kokre mimo mlina me pot pripelje do Brda, kjer se srečam  z Špirom. Skupaj  nadaljujeva pot preko  Krajinskega parka Udin boršt  mimo ribnikov, kjer v prijetni senci poklepetava z ribiči.

 V Tržiču sva med številnimi uličicami pogledala znamenitosti saj je mestno jedro zavarovano kot kulturno zgodovinski spomenik.

 V Tržiču smo zbrani Potepini obiskali grob Špele nato pa pot nadaljevali v Dovžanovo sotesko skozi kamniti predor do geološkega stebra, ki ga sestavljajo kamenine tega območja. To naravno znamenitost zapustimo v različnih skupinah. Sam se zapeljem do reke Kokre in ob njej do Preddvora, kjer sem imel srečanje z grofom, ki ureja zapuščen dvor.

Ob Kokri je kraj Breg in odločil sem se da bom v tem kraju prespal. Pri kmetiji Pr Špan vprašam za prenočišče in prijazni domačini me postrežejo in ponudijo možnost v sobi, na seniku ali v leseni otroški hiški in izberem slednjo z tisoč zvezdicami.

 

– sobota  Prijetno bujenja je bilo po uri, ki jo imajo krave. Po zajtrku zapustim prijazne ljudi na kmetiji in kot Lesi se vračam v tabor. Z skupino v taboru se na pobudo Ivana Krivca odpeljemo na Štefanjo goro, kjer se peš odpravimo do Spominskega parka Davovec. Tovariš Ivan Krivec poudarja , da ni zgodovinar bila pa je to ura entuziasta in dobrega poznavalca zgodovine NOB. Skupina se spusti v dolina jaz pa ostanem na gori, kjer prenoči na terasi hiške Ivanove mame.

– nedelja.Pogled proti Storžiču, ki ga je obsijalo jutranje sonce  obeta lep dan. Odpravim se po kraški planoti Štefanje gore proti cerkvi sv.Štefana, kjer naj bi bila posebna energija. Na dan sv. Štefana  pripeljejo konje na blagoslov in tudi jaz sem svojega konja na dveh kolesih vlekel gor do cerkvice.

Nato se spustim v dolino in se ustavim pri skupini na turistični kmetiji, kjer se z nekaterimi začnemo poslavljat. Z večina se odpeljemo v tabor, kjer se poslovimo in razkropimo kot ptice selivke. Lidija se pridruži na poti proti Komendi. V Cerkljah se ustaviva  pri rojstni hiši Ignacija Borštnika. Pot proti Komendi vodi mimo Klanca, kjer živi Tadej Pogačar. V  Komendi je bil postanek z ogledi Plečnikovih del nato pa do Save na osvežitev.

Pot do Tacna in mimo športnega centra kajak – kanu je potekala po stranskih makadamskih  poteh. Pot od Tacna do Ljubljane Bežigrad pa je bila ob Savi po ozkih stezicah mimo plaž ob Savi. Na železniški postaji je bilo srečanje z Jasno in Mirom ter skupna vožnja z vlakom na Štajersko.

 

Nič več ni tako kot je bilo. Klanci so postali bolj strmi, razdalje pa daljše. Skupno druženje se je spremenilo. V preteklosti smo razmišljali kje se bomo okrepčali. V novih časih pa smo razdvojeni, ker se mora razmišljat tudi o elektriki.

Bilo je prijetno druženje in bil sem v dobri druščini.

Bil pa sem tudi v najboljši družbi - takrat ko si sam.           

Miro Breg


Albert

Pozdravljeni, prijatelji,
izvolite povezavo na nekaj mojih slik s kolesarjenja: https://photos.app.goo.gl/S8bfSgXxb93Coum39 
Opis še sledi.
Lep pozdrav,
Albert


Jožica

Za mano je vsakoletno 4-dnevno kolesarjenje s Potepini.
Letos smo kolesarili po Gorenjskem. Startali smo v Ljubljani, nato postanek v Dragočajni, skozi Šenčur, Velesovo do Gradu, kjer smo bili nekateri nastanjeni v penzionu Gubanec, drugi pa so si postavili tabor v Adergasu.
Naslednji dan je bil naš cilj Tržič, kjer smo obiskali grob naše lani preminule kolesarske kolegice Špele, nato pa se zapeljali v prijetno hladno Dolžanovo sotesko in se po drugi poti vrnili v Grad.
Tretji dan smo se preko Ravn, Šenturske gore, Sidraž, Kamnika zapeljali do Kamniške Bistrice in se po dolini skozi Podgorje, Križa, Komende, Britofa, Luž, Velesova vrnili v Grad.
Zadnji dan je bil cilj Škofja Loka, obvezna krem šnita, sladoled in kava pri Homanu, nato pa čez leseno brv čez Soro in ob njej do Medvod, nato še vzpon na Golo Brdo na zaključno kosilo in povratek domov. Zvečer ob 23 smo 4 Potepini iz LJ šli pospremit še zadnja dva Potepina, ki sta morala počakati kopalni vlak, da smo nanj natovorili njuna 3-kolesnika. Drugi štajerski Potepini so uspeli priti na prejšnje vlake...
Bilo nas je okrog 30, kakšen dan več ali manj, vozili pa smo v manjših skupinah, se tu pa tam kdaj srečali, zadnji dan pa smo se tisti, ki smo zdržali do konca, zbrali v taboru in zapeli himno, ki jo je sestavil naš dolgoletni Potepin Tomaž. Sledile so zaključne besede našega vodje Jožeta Marolta. Hvala vsem Potepinom za še eno prijetno kolesarsko doživetje.
P. s. Skupaj sem prekolesarila 256 km in do konca izrabila oba para zavornih ploščic, ki pa so mi jih danes urgentno zamenjali na A2U servisu v LJ.
Jožica Černigoj


Miro Petrič

Povezava na potopis s slikami:

https://potepini2021.wordpress.com/




Jože Marolt


Pogled iz žabje perspektive

Pred desetletji smo imeli na potepanjih večinoma navadna kolesa, spalna vreča in mladostna zagnanost so bili naši aduti. Kje bomo prespali, s tem si nismo belili glave. Pametnih telefonov še ni bilo in vso pot smo se več ali manj držali skupaj, saj smo se sproti odločali kam bomo pri naslednjem križišču zavili. 

V novejšem času pa so se razmere precej spremenile. Večje skupine kolesarjev ni več moč držati skupaj. Mladi so za nas starejše prehitri, tudi tisti, ki imajo kolesa na električni pogon nam hitro pobegnejo izpred oči. Potem se razlikujemo še po tem, da bi eni radi spali v postelji, drugi pa v prirodi ali na seniku.

Tako smo pred  leti pričeli izvajati taborenje s kolesi. Posamezniki ali skupine se sami organizirajo in odločijo kje in kako bodo prespali, v naravi ali turističnih sobah kje v bližini predvidenega tabora. Nič ni organizirano. Uzdaj se use i svoje kljuse, bi rekli naši južni bratje. Na koncu se vse izide.


Tukaj je kratek opis potovanja skupine počasnežev, kamor spadamo starejši, ki vozimo trikolesnike in ostali, ki se jim nikamor ne mudi.

Prvi dan

Na glavnem kolodvoru v Mariboru smo se vkrcali na vlak še v temi, ob pol štirih zjutraj, kajti nekdanji kopalni ob sedmih ne vozi več. Pri tem smo morali napraviti prekršek, če smo hoteli priti s triciklom na peron. Vlekli smo jih kar čez tire, ker so projektanti predvideli premajhno dvigalo, tricikla ne spraviš vanj. Tako smo razmeroma zgodaj prispeli v Ljubljano, kjer so bile podobne težave. Jakec iz Ljubljane je preskrbel, da so nam železničarji omogočili varno vožnjo čez tire.

Ker je bilo do uradnega zbora udeležencev v kampu Dragočajna ob Savi še dost časa smo si šli ogledat lepo nove mošejo (samo odzunaj), ustavili smo se še v Plečnikovi cerkvi in nadaljevali pot proti Smledniku.



Se nadaljuje …..



Vida

Da se bomo Potepini  letos potepali po Gorenjski, je bilo slutiti že lanskega, 16. novembra, ko smo izvedeli, da nas je za vedno zapustila naša dolgoletna potepinka Špela Ahačič…S cmokom v grlu sem se odpravila na to potepanje, saj sva si bili s Špelo zelo blizu, posebej zato, ker sva se 2019 srečali v čakalnici Onkološkega inštituta. Skupaj sva se držali istega leta, ko smo kolesarili po Blokah, skupaj sva bili v sobi v Prekmurju. Pogosto sva se slišali in se opogumljali do tistega usodnega dne, ko je telefon zvonil v prazno…

Nastanili smo se v Apartmajih  Gubanec  v Cerkljah na Gorenjskem, za kar je poskrbel  Matjaž. Do tam sem  se s Seko in Stankom pripeljala z avtomobilom. V penzionu smo bili: Matjaž, Peter, Seka, Stanko, Tomaž z ženo, Tea, Lili, Joži, Albert, Jura, Lidija, Kuntu in jaz ter prazna postelja za Marino, ki žal ni mogla priti. 

Nestrpno sem čakala na tretji dan druženja in odhod v Tržič. Sem mar pričakovala, da nas bo tam pričakala Špela, nasmejana do ušes, vedno dobre volje, optimistična, željna novih dogodivščin in druženja s Potepini? Pravijo, da moramo biti pozitivni in Špela je bila vse do konca... Ne vem, zakaj ji ni uspelo… Grob družine Ahačič, v katerem naj bi počivala Špela, smo našli po opisu sestre Nine. Nemo sem na pesek položila kamenček z napisom »vedno boš v naših srcih« POTEPINI, nekdo je prižgal svečko. Upam, da smo našli pravi grob, saj napisa Špela Ahačič ni bilo! Tudi to me je razžalostilo…

Tiho smo se poslovili. Dolgo nismo nič govorili. Vsak je po svoje obujal  spomine na druženja s Špelo, zavedajoč se,  kako je tanek led med biti in ne biti. 

Vida Tomše