Načrt poti, ki je bil objavljen v razpisu sta pripravila Miro Petrič in Jože Marolt
Potek poti: Maribor - Ljubljana - Jesenice (vlak) - Rateče - Trbiž - Rabeljska dolina - Nevejski preval - Kluže/Chiusaforte - Na Bili/Resiutta - Rezija (Ravnica/Prato - Stolbica/Stolvizza - Njiva/Gniva - Karnica/Carnizza) - Ućeja - (planina Božca)/Žaga - Kobarid - Kred - Breginj- Robič - dolina Nadiže - Čedad - Neblo - Dobrovo - Sabotin - Solkan - Nova Gorica.
Kraji z rdečo pisavo povedo, kje smo našli prenočišče.
Udeleženci: Jože, Stane, Bogomir (Jura), Dejan, Zvonko, Zdenka A., Nenad, Marko K., Aleksandra, Miro B., Beno, Viljem, Brane, Peter I., Marjan, Betka, Marissa, Marina, Slavko, Karel, Janja, Tomaž, Denis, Jure, Zdenka R., Miran, Damir, Lidija, Marko T., Jožica, Peter Z. (skupaj 31)
Kratko poročilo po potovanju.
Po nič kaj obetavnem deževnem jutru se je vreme zjasnilo in na Jesenicah je veliko skupino kolesarjev, ki so se vsuli z vlaka, pozdravilo sonce. Devetnajst nas je prišlo iz Maribora, trije so vstopili na vlak v Ljubljani, ostali so se priključili na Jesenicah. Špela iz Tržiča, ki zaradi bolezni ni mogla z nami, nas je prišla pozdravit in nam prinesla za popotnico pehtranovo potico. Dolga kolona kolesarjev, obteženih z vso potrebno opremo za bivanje na prostem se je podala na pot proti mejnemu prehodu Rateče. Po kratkem počitku in gasilskem posnetku (zbranih 27), smo zagrizli v italijanske klance proti Rabeljskemu jezeru. Peter Z. se je odločil oditi po svoje proti Višarjam in nas naslednji dan dohitel v Reziji. Že tukaj se je pokazalo, da tako velike skupine ne bomo mogli obdržati skupaj; mlajši in tisti z večjo kondicijo so skočili na Predel in še naprej do plazu, ki je pred nedavnim zgrmel v Log pod Mangrtom. Ostali smo zbrali moči in pozno popoldne prispeli na Nevejski preval (1100 m). Čas bi že bil, da bi si omislili prostor za prenočišče. Po krajšem posvetu smo sklenili, da se spustimo v Reklansko dolino in sproti iščemo primeren prostor za spanje. Prva priložnost se je ponudila takoj pod prevalom v hotelu Canin. Med dogovarjanjem za spanje je ena tretjina kolesarjev, Jura, Betka, Beno, Zdenka, Saška, Slavko, Lidija, Marko T. in Nenad, nadaljevala spust v dolino in si sama poiskala prenočišče na prostem v bližini Resiutte. S to skupino smo prišli skupaj šele naslednji dan na Učeji. Glavnina nas je prespala na klopeh v gostinskem prostoru hotela, ki je poleti zaprt. Na voljo smo imeli vodo in sanitarije. Brane, Stane, Jure in Damir so prespali na prostem.
Naslednji dan smo ob lepem sončnem vremenu nadaljevali pot po Reklanski dolini proti Reziji. To je od visokih gora zaprta čudovita dolina, v njej je nekaj vasic, vse skupaj premorejo 1200 prebivalcev, ki govorijo svoj rezijanski jezik, v osnovi podoben slovenskemu. Povzpeli smo se do vasice Stolbica/Stolvizza, nakar smo se preko zaselka Njiva/Gniva podali na preval Karnica/Carnizza (1080 m), odkoder je sledil dolg spust proti mejnemu prehodu Učeja. Tukaj smo se spet srečali s sinoči pobeglo tretjino. Nanovo se nam je pridružil Tomaž, zapustil pa nas je Dejan. Na prvotno predvideno planino na Božci so se podali le trije, ostali smo se ob lepem panoranskem razgledu spustili v dolino Soče in preko Žage prispeli v Kobarid. Po zasluženem krajšem počitku in večerji, je bilo treba najti prostor za spanje. Šest se jih je odločilo prenočiti v Kobaridu, manjša skupina jo je mahnila proti Nadiži, glavnina pa kasneje za njo. Po majhnem nesporazumu smo zašli proti Robiču, pa se, spoznavši zmoto, hitro vrnili v vasico Kred, kjer je večina našla prenočišče na seniku pri družini Bon.
Drugo jutro smo, zbrani ob obali Nadiže ugotovili, da so se nam ponoči pridružili še trije zamudniki, Marko, Miran in Denis, ki so krenili pred dvema dnevoma z Jesenic z nekajurno zamudo in so prvo noč prespali na prostem ob Rabeljskem jezeru. Zaradi različnih želja smo ponovni prehod v Italijo preložili za nekaj ur, da so se nekateri lahko okopali v topli Nadiži, drugi pa so se podali na ogled vasic proti Breginju. Nenad in Miro sta jo mahnila po dolini Nadiže v Novo Gorico na vlak, Damir, Jure in Marissa so pohiteli proti morju, za Braneta smo bili prepočasni in jo je mahnil na Matajur, tudi Stane je šel po svoje. Dve manjši skupini sta še nekaj časa ostali ob slovenski Nadiži, glavnina štirinajstih kolesarjev pa se je čez mejni prehod Robič spustila proti Čedadu in čez mejni prehod Neblo pristala na Goriških Brdih. Blizu Čedada se je od nas poslovil Peter Z., ki se je namenil proti Divači. V Dobrovem nas je dohitela skupina šestih kolesarjev. Za Marka, Mirana in Denisa smo zvedeli, da potujejo za nami, a nas niso več dohiteli. Janja si je ogledala nekaj znamenitih vasic v okolici. Za prenočevanje smo se nameravali povzpeti na Sabotin, a smo tik pod vrhom zvedeli, da je koča zaprta. Saj bi spali na prostem, a ker nismo imeli dovolj vode, smo se sklenili vrniti v nižino. Srečali smo Braneta in kasneje še Janjo, ki sta vztrajala na poti proti vrhu. Ostali smo se že v mraku spustili v Solkan, kjer smo po nasvetu mimoidočih zavili k obali Soče. Lastnik majhnega bara nam je omogočil spanje na lesenem odru in mali lopi. Kljub trdemu ležišču in glasnem žuborenju Soče, so se zjutraj skoraj vsi pohvalili, da so dobro spali.
Četrti dan smo imeli nekaj ur časa za nakup vozovnic in kratek ogled Nove Gorice. Na postaji se nas je zbralo devetnajst, Skupina šestih, ki nas je bila dohitela v Dobrovem je sinoči na srečo zgrešila pot proti Sabotinu in so si pozno zvečer poiskala prenočišče v Rožni dolini v privatnih sobah. Na postaji smo natovorili kolesa z vso prtljago na vlak. Na Bledu de je od nas poslovila Janja, v Ljubljani pa še Marina, Jožica, Tomaž in Marjan. Mariborčani smo že tretjič preložili kolesa. Še dobro, da je bil za nas rezerviran cel vagon. Konec dober, vse dobro. Pozabljene so težave. Nasvidenje!
Zaključek
Tako velika udeležba nas je presenetila. Kdor je od takšnega načina potovanja pričakoval preveč, je bil morda razočaran. Za ene je bila pot pretežka, za druge prelahka. Naš stil potovanja doslej je bil takšen, da pravzaprav nikoli nismo imeli komandanta, ki bi s trdo roko držal skupino skupaj. Nekaj nas je staknilo glave skupaj, po zemljevidu smo določili turo, preračunali kilometre, višinske razlike, vzpone in spuste ter o tem obvestili prijatelje in znance. V večini primerov smo se podali na pot, ne da bi vedeli koliko bomo dnevno prevozili, niti kje bomo prespali. V tem smo videli čar potovanja. Pri tako številni skupini kot je bila tokrat, je bilo neizbežno, da se je združba samodejno razdelila na več enot, ki so po ločitvi delovale samostojno. Klub velikemu številu mobilnih telefonov nismo vselej vedeli drug za drugega. Posebej proti koncu ne, ko so se akumulatorji izpraznili. Če se bomo še kdaj podali na podoben način potovanja, bo potrebno udeležence opozoriti, da se je treba večkrat zanesti na samega sebe in lastno iznajdljivost. Tokrat smo imeli srečo z vremenom, tudi nobene nezgode ni bilo. Upamo, da bo tudi v prihodnje tako.
Zapisal Jože Marolt, 3.7.2001
