Brkini 2006

Brkini 2006
od 23. do 26. junija 2006 (od petka do ponedeljka)

Celotna pot je bila dolga približno 200 km, bilo je dvajset udeležencev.

Smer poti:
Maribor – Postojna (vlak) – Trnje – Knežak - Smrje – Novakov mlin - Prem – Pregarje – Tatre – Artviže – Motovun – Divača – Gorenje – Povir – Dutovlje – Pliskovica - Gorjansko – Komen – Tomačevica – Štanjel – Vipava – Gradišče – Podnanos – Razdrto - Veliko Ubeljsko – Postojna (vlak).
Kraji z rdečo pisavo povedo, kje smo našli prenočišče.

Udeleženci:
Špela, Zvonko, Peter, Stanko K., Marina, Vojko, Tomaž, Stane M., Miro, Vinko, Drago, Rudi, Olga, Matej, Saška, Aleksander, Miro B., Željko, Jožica, Jože.

 

KOLESARSKO POTEPANJE PO BRKINIH IN KRASU 2006
(Potopis sta pripravila Marina in Tomaž)

V petek 23. 6. 2006 ob 9.30 pripelje vlak iz Maribora z našimi štajerskimi kolesarji na ljubljansko železniško postajo. Tu vstopimo Vinko Zobec, njegov prijatelj Drago Pegan, mlada Saška in veterana Marina Kovač in Tomaž Mancini. Vinko in Saška sta pred leti že kolesarila z nami, zato na hitro obnovimo spomine. Srečanje dobrih prijateljev, samih nekadilcev, na vlaku je prisrčno, saj se nismo videli celo leto. V Postojni se nam pridružita še Špela Ahačič in Jožica Uršič, ki sta tja prišli s svojima avtomobiloma. V Postojni se kar najhitreje skobacamo iz vlaka in ugotovimo, da nas je 19. Na peronu nas pozdravi Janez Pirnat iz Ljubljane, ki se pohvali z novo specialko, a ne gre z nami.

*

Ob 11.00 se naše potovanje začne. Termometer kaže 30 stopinj Celzija. Postojno zapustimo na njenem JV robu in z glavne ceste zavijemo čez vasi po gozdni poti proti jugu. Kolona se raztegne. Kmalu naletimo na vojaški tabor. Najpogumnejši fantje splezajo na ostanke tankov, drugi se zaženejo čez preval po prašni cesti dalje. Naenkrat mimo »tankistov« pripelje vojaški džip. Nejeverni Tomaži za vsak slučaj povprašajo vojaka za pravo pot proti Palčjemu jezeru in izkaže se, da glavnina kolesarjev vozi po napačni cesti. Džip zapelje za njimi in kmalu smo spet vsi skupaj. Eni so potrošili nekaj svoje energije, drugi so jo privarčevali. Nič zato. Pomembno je, da se kolesarji nikoli ne izgubimo, ampak včasih najdemo novo pot.

Čez nekaj časa spet odkrijemo novo pot, ki drži tja proti zvezdam. Vsaj tako se nam zdi, ko rinemo v brezkončni klanec navzgor in le navzgor. Po dveh urah prašnega vzpona zgroženi spoznamo, da smo na vrhu pri Sv. Trojici (1106 m n.m.) in da je vrnitev po isti poti neizbežna. Vrh dejansko dosežejo le najbolj vztrajni izvidniki z Mirom Petričem na čelu. Ostali čakamo na obcestni zajedi na nove informacije in se tolažimo z ugotovitvijo, da je tu okoli svoje dni kolovratil Martin Krpan. Na koncu spusta po cesti, ki smo jo zdaj že poznali, v križišču, kjer stoji iz kraškega kamna izklesana cerkvica Sv. Trojice – prava mala vojaška umetnina, ugotovimo, kako je prišlo do pomote: V vasi Trnje stoji cerkev Sv. Trojice, mimo katere smo želeli iti. Na prej omenjenem križišču, ki ni daleč od vasi Trnje, pa stoji smerokaz z napisom Sv. Trojica. Ko smo tablo zagledali nismo prav nič oklevali in se kar po črednem nagonu zagrizli v klanec. Na žalost smo izgubili dve uri in nekaj moči.

Ta čas kasneje pridobimo nazaj z opustitvijo ogledov bližnjih jezer, ki so ostala brez vode. To izvemo od Olge Šolc, ki nas že tri ure čaka ob Petelinjem jezeru, se nato premakne na Palčje jezero, v vasi Trnje pa se končno srečamo. Ura pa je že 15.00. Olga je tokrat prvič z nami in tako nas je skupaj 20. Nekateri odpeljejo do Pivke in si naročijo pico, drugi vozijo dalje proti jugu proti Ilirski Bistrici in najdejo prostor za počitek v okrepčevalnici v Knežaku. Ta ne ponuja hrane, zato si domiselna Jožica naroči pico po telefonu, tj. pokliče Tomaža, ki še sedi v restavraciji v Pivki. Tomaž naroči pico za seboj in ji še toplo čez pol ure srečno pripelje na kolesu. Preostali štirje člani skupine iz Pivke se nam nekaj kasneje od dežja rahlo premočeni pridružijo. Ob pijači in pogovoru se spoznavamo, saj so prvič med nami Aleksander, Željko in Olga.

Po nasvetu domačinov se odpravimo k Novakovemu mlinu, kjer bi se dalo prenočiti. Zato pri Šembijah z glavne ceste zavijemo desno proti Smrjam in kmalu zaslišimo živahno glasbo, ki nam da slutiti, da se nedaleč stran nekaj dogaja. Sredi gostega drevja naletimo na sotesko reke Reke, a ne vidimo še nobene hiše, kaj šele mlina. Nedaleč stran od jezu končno najdemo ozko brv, ki vodi čez reko do mlina. Tam pa naletimo na privatno veselico z živo glasbo in plesalci na odru ter klopmi pod šotorom. Z oskrbnikom se dogovorimo za prenočišče pod velikim šotorom oz. kjerkoli si kdo ležišče najde, prej pa počakamo, da se stemni in zabava konča. Noč je prijetno topla in ob šumenju Reke kmalu zaspimo.

*

Naslednji dan v soboto 24. 6. 2006 nam lastnik mlina pove in pokaže, kje naj nadaljujemo pot proti Artvižam. Po jutranji kavici obrnemo pedala po strmi makadamski poti čez Smrje, Čelje, Prelože, Pregarje in Tatre. Vmes se ustavimo v Premu, kjer se ob temeljitem ogledu 800 let starega gradu spomnimo Dragotina Ketteja. Prijazni domačin nam razkaže tudi okolico gradu in opozori na največji umetni železniški nasip v Sloveniji, ki se razteza preko soteske potoka Ratovski žleb. Nasip je bil narejen leta 1863 za železnico Dunaj-Reka in je že precej zaraščen. V Pregarje prikolesarimo ob 13.00 in se ob hudi vročini (35 stopinj C) zatečemo v senco. Ob našem izreku, da nimamo časa, da bi hiteli, tri ure počivamo, ob 16.00 pa odrinemo naprej. 

 Tatrah se za kakšno uro ustavimo na prizorišču gasilske veselice, sedemo okoli kamnite mize in si kot prvi gostje postrežemo s pivom in vinom, pripravljenim za obiskovalce. Nekateri si ogledajo tudi zanimivo razstavo domačega kmečkega orodja, ki jo je pripravila brkinska folklorna skupina. Pot nadaljujemo še preden se veselica začne.  Artvižami si ogledamo staro cerkvico Sv. Socerba, ki stoji na najvišji točki Brkinov (817 m n. m.). Čudovit razgled dopolnimo s spustom v Divačo, kjer si v okolici najdemo prenočišče. Skupina se pri tem razdeli, a naslednji dan zjutraj se brez težav sestanemo.V nedeljo 25. 6. 2006 nadaljujemo pot skozi Povir, Križ in Tomaj, tj. deželo pravega kraškega terana, ter se ustavimo v Dutovljah pri Špelinih znancih. Postanek ob čudovitem teranu se kar zavleče. Pokliče nas tudi Zdenka iz Maribora, ki žal ni mogla z nami.  Pliskovici si ogledamo novo mladinsko prenočišče – Youth Hostel, ki je urejen v obnovljeni 200 let stari hiši. Po trinajsti uri se pripeljemo v Tomačevico. V senčnem borjaču tiskarne Grafitisk nas prisrčno sprejme in pogosti družina Tomaževega sorodnika Igorja z ženo Elisabetto in igrivima sinčkoma Janezom Diegom ter Jurijem. Ker je silno vroče, popijemo več litrov izjemno dobre mrzle vode in še boljšega terana, da o češnjah in mesu ne govorimo. Nekateri se zavlečejo pod drevo v bližnjem borovem gozdičku in odspijo svoj čas. Pozno popoldne se od družine Tenze poslovimo in za spomin naredimo skupinsko sliko. Pot nas vodi v utrjeno mesto Štanjel, ki si ga večina ogleda. Tam dobimo sporočilo od Draga in Vinka, ki sta šla naprej proti Vipavi po prvotno začrtani poti skozi Slap. Kasneje pa na žalost izgubimo vsako sled za njima. V Štanjelu prejmemo nasvet, da se je vredno ustaviti v Čehovinu ob izviru izjemne in stoletja znane pitne vode. Nasvet domačina upoštevamo in si do vrha napolnimo bidone z odlično izvirsko vodo. Skozi Manče pridemo v Vipavo in si ob izviru reke Vipave privoščimo fuže z gobami in osvežitev. Počasi se že temni, ko nam prekaljeni kolesarski maček Stane Mesec svetuje, da naj prespimo v vasi Gradišče nad Vipavo (cca 350 m n.m.). Nasvet upoštevamo in s polnimi želodci rinemo v hrib okoli 2 km daleč prav pod skalno ostenje Nanosa oz. Gradiške Ture (793 m n. m.). Trda tema je že, ko prispemo na neko nogometno igrišče z goloma, gugalnico in pipo s tekočo vodo. Ob soju baterijskih svetilk si uredimo ležišče na travi pod milim nebom. Svetlo in izredno toplo noč prespimo  ali manj uspešno. 

V ponedeljek 26. 6. 2006 se s hriba spustimo do Vipave in nadaljujemo pot do Podnanosa. Iščemo stranske poti in skozi Lozice pripeljemo v Razdrto. Na poti do Postojne poiščemo senco v nekem sadovnjaku, saj sonce neusmiljeno pripeka. V Postojni si privoščimo še zadnji skupni obed, ob 16.10 pa že sedimo na vlaku. Med nami pa ni »izgubljenega para« Draga in Vinka, zato smo malce zaskrbljeni. Kasneje izvemo, da sta si za en dan podaljšala počitnice in prišla domov zdrava in cela. Na ljubljanski železniški postaji še pogled na števec kilometrov: točno 200.
Zapisala: Marina in Tomaž
Julij 2006


Na voljo je tudi kratka predstavitev Brkini-2