Sopota 2007
od 15. do 18. junija 2007 (od petka do ponedeljka)
Smer poti:
Maribor – Zidani most (vlak) – Radeče – Sopota - Zagozd – Šentrupert – Mirna – Debenec – Trebelno – Škocjan – Krakovski gozd – Krško - Artiče – Bojsno – Gregovci – Bizeljsko - Klanjec – Kumrovec – Imeno – Podčetrtek – Vonarje – Rogatec - Stoperce – Majšperk – Ptujska gora – Sestrže - Pragersko (vlak).
Kraji z rdečo pisavo povedo, kje smo našli prenočišče.
Udeleženci:
Špela, Ana, Nenad, Danijela, Franc, Viljem, Zvonko, Peter, Marko, Bogomir, Marina, Slavko, Stanko K., Vojko, Jože, Stane M., Drago, Miro, Aleksander, Željko, Barbara, Andrej S., Andrej Š., Rudi, Olga, Vinko.
Celotna pot je bila dolga približno 220 km, bilo je šestindvajset udeležencev.
VTISI S POTEPANJA
Težko pričakovani dan - petek 15. 6. 2007, mi pa se odpravljamo na letošnje kolesarsko potepanje po naši prelepi Sloveniji in sosednji Hrvaški - SUPER.
Prvi dan
Predvsem nas vse udeležence najbolj zanima , kdo nas bo čakal na železniški postaji v Zidanem mostu, ki je bilo letošnje zbirno mesto. Iz Ljubljane smo se pripeljali z vlakom Špela iz Tržiča, Olga iz Logatca in trije iz Ljubljane Marina, Vinko in Drago. Ko smo se pripeljali v Zidani most, smo zaman iskali skupino kolesarjev s Štajerske. Izkazalo se je, da nam jih je zakril vlak, ki je stal na postaji. Prisrčno smo se pozdravili. Jože je povedal nekaj uvodnih besed. Premaknili smo se do kulturnega doma v Radečah, se prešteli, bilo nas je 25, od tega 6 žensk. Nastala je prva skupinska fotografija. Od Radeč, kjer delajo papir, smo se vzpenjati proti Jagnjenici in naprej ob reki Sopoti do vasi Sopota. V vasi nas je prijazno postregla gospa Alojzija Kmetič, ki nam je med drugim pokazala tudi kako se prede na kolovrat. Po krajšem počitku smo nadaljevali pot do izvira Sopote. Dvignili smo se na višino 740 m do vasi Zagozd, ki ima samo 8 hiš. Prijazen domačin nas je postregel z domačim jabolčnikom. Blizu Dol nad Litijo smo se obrnili proti Šentrupertu. Spustili smo se na 280 m. Šentrupert je znan po lepi cerkvi iz 16 stoletja. Pred cerkvijo so postavili mlaj namenjen mladoporočencem. Marina in Jože sta se pod tem mlajem slikala, kot udeleženca naših kolesarskih potepanj z najdaljšim stažem. V tem kraju smo se okrepčali, saj smo bili že pošteno lačni.
Pot smo nadaljevali v Mirno, ki je na višini 248m Tudi tu smo imeli počitek. Večina nas je obiskala mirenski grad, ki ga obnavljajo. Odločili smo se, da bomo prespali v planinski koči na Debencu, ki je 547 m visoko. Zvedeli smo, da je koča zaprta, ker jo obnavljajo. Med vzponom nas je dohitel 26. udeleženec Andrej, ki sta ga do Mirne pripeljala Cvetka in Karlo, saj veste, tisti s hoduljami. Na vrhu pa nas je čakalo presenečenje.Tam je bilo ogromno ljudi, socialni demokrati so imeli ravno na ta dan zborovanje. Na njihov račun smo vsi dobili dober golaž. Ko se je znočilo, so se ljudje razšli, mi pa smo si v zavetju pripravili improvizirana ležišča. Tla so bila res trda, lesena ali kamnita. V prvem dnevu smo prevozili 51 km, malo gor, malo dol, da ni bilo dolgčas. Ko smo se zjutraj zbudili, smo ugotovili, da je ponoči deževalo, zato ni bil razgled najboljši. V megli smo videli Trebelno in Dob. O zloglasni kaznilnici na Dobu, smo marsikaj zvedali od gospoda Kosa, ki je bil svoj čas zaposlen v kaznilnici. Njegova žena nam je postregla s kavo in čajem.
Drugi dan
Nadaljujemo proti Trebelnem. Manjša skupina se je odločila za daljšo a položnejšo pot čez Mokronog, večina pa je obiskala privatno posest Pule, kjer si izletniki lahko marsikaj privoščijo: jahanje, dobro prehrano, udobno spanje in še kaj.j. Ko se spuščamo skozi gozd, Špelo na pesku zanese in pade. Marina poskrbi za rane in pot nadaljujemo do Škocjana. Tukaj smo se odločili, da jo uberemo naprej po ravninski poti skozi Krakovski gozd. Postaja vedno bolj vroče, 30 stopinj Celzija. Kmalu se pripeljemo v Krško, kjer si privoščimo kosilo v restavraciji. Medtem veselo dežuje.
Nadaljujemo proti Artičam, kjer se razdelimo. Večina prespi na Banovi domačiji. Trije Slavko, Zvonko in Marina pa se odpeljejo do Bizeljskega.
Težko pričakovani dan - petek 15. 6. 2007, mi pa se odpravljamo na letošnje kolesarsko potepanje po naši prelepi Sloveniji in sosednji Hrvaški - SUPER.
Prvi dan
Predvsem nas vse udeležence najbolj zanima , kdo nas bo čakal na železniški postaji v Zidanem mostu, ki je bilo letošnje zbirno mesto. Iz Ljubljane smo se pripeljali z vlakom Špela iz Tržiča, Olga iz Logatca in trije iz Ljubljane Marina, Vinko in Drago. Ko smo se pripeljali v Zidani most, smo zaman iskali skupino kolesarjev s Štajerske. Izkazalo se je, da nam jih je zakril vlak, ki je stal na postaji. Prisrčno smo se pozdravili. Jože je povedal nekaj uvodnih besed. Premaknili smo se do kulturnega doma v Radečah, se prešteli, bilo nas je 25, od tega 6 žensk. Nastala je prva skupinska fotografija. Od Radeč, kjer delajo papir, smo se vzpenjati proti Jagnjenici in naprej ob reki Sopoti do vasi Sopota. V vasi nas je prijazno postregla gospa Alojzija Kmetič, ki nam je med drugim pokazala tudi kako se prede na kolovrat. Po krajšem počitku smo nadaljevali pot do izvira Sopote. Dvignili smo se na višino 740 m do vasi Zagozd, ki ima samo 8 hiš. Prijazen domačin nas je postregel z domačim jabolčnikom. Blizu Dol nad Litijo smo se obrnili proti Šentrupertu. Spustili smo se na 280 m. Šentrupert je znan po lepi cerkvi iz 16 stoletja. Pred cerkvijo so postavili mlaj namenjen mladoporočencem. Marina in Jože sta se pod tem mlajem slikala, kot udeleženca naših kolesarskih potepanj z najdaljšim stažem. V tem kraju smo se okrepčali, saj smo bili že pošteno lačni.
Pot smo nadaljevali v Mirno, ki je na višini 248m Tudi tu smo imeli počitek. Večina nas je obiskala mirenski grad, ki ga obnavljajo. Odločili smo se, da bomo prespali v planinski koči na Debencu, ki je 547 m visoko. Zvedeli smo, da je koča zaprta, ker jo obnavljajo. Med vzponom nas je dohitel 26. udeleženec Andrej, ki sta ga do Mirne pripeljala Cvetka in Karlo, saj veste, tisti s hoduljami. Na vrhu pa nas je čakalo presenečenje.Tam je bilo ogromno ljudi, socialni demokrati so imeli ravno na ta dan zborovanje. Na njihov račun smo vsi dobili dober golaž. Ko se je znočilo, so se ljudje razšli, mi pa smo si v zavetju pripravili improvizirana ležišča. Tla so bila res trda, lesena ali kamnita. V prvem dnevu smo prevozili 51 km, malo gor, malo dol, da ni bilo dolgčas. Ko smo se zjutraj zbudili, smo ugotovili, da je ponoči deževalo, zato ni bil razgled najboljši. V megli smo videli Trebelno in Dob. O zloglasni kaznilnici na Dobu, smo marsikaj zvedali od gospoda Kosa, ki je bil svoj čas zaposlen v kaznilnici. Njegova žena nam je postregla s kavo in čajem.
Drugi dan
Nadaljujemo proti Trebelnem. Manjša skupina se je odločila za daljšo a položnejšo pot čez Mokronog, večina pa je obiskala privatno posest Pule, kjer si izletniki lahko marsikaj privoščijo: jahanje, dobro prehrano, udobno spanje in še kaj.j. Ko se spuščamo skozi gozd, Špelo na pesku zanese in pade. Marina poskrbi za rane in pot nadaljujemo do Škocjana. Tukaj smo se odločili, da jo uberemo naprej po ravninski poti skozi Krakovski gozd. Postaja vedno bolj vroče, 30 stopinj Celzija. Kmalu se pripeljemo v Krško, kjer si privoščimo kosilo v restavraciji. Medtem veselo dežuje.
Nadaljujemo proti Artičam, kjer se razdelimo. Večina prespi na Banovi domačiji. Trije Slavko, Zvonko in Marina pa se odpeljejo do Bizeljskega.
Banova domačija nas je očarala že s svojim videzom - lesen gradbeni material, s slamo pokrite strehe in lično urejena okolica. Ko pa smo še pokukali v hišo in ostala gospodarska poslopja, se nam je čas zavrtel kar dvesto let nazaj!
Pa smo se kar hitro vrnili na realna tla. Ker nismo vedeli, kdaj nas bo obiskal oskrbnik in nam prižgal razsvetljavo, smo si uredili ležišča. Nekateri na opojno dišeči slami, drugi pod zvezdnatim nebom ali v varnem zavetju šotora.
Večer nam je minil kot blisk: poslušali smo oskrbnikovo predstavitev zgodovine domačije, skrbeli za lačne želodce, hvalili Aleksandrovo polento z mlekom, klepetali in se prijetno imeli. V spanec smo potonili ob regljanju žab v mlaki.
Zjutraj sta nas z obilnim zajtrkom razvajala Ana in Nenad. Nato se je poslovila Olga in odkolesarila na vlak do Dobove, ostali pa so šli novim dogodivščinam naproti. (O.Š.)
Tretji dan
Pri odhodu z Artič se nam je nekje izgubil Miro. V Bojsnem smo ga sklenili počakati in smo se polegli v senci velike stare hruške. Pa je domačin iz bližnje hiše zavpil na nas: »Ste kaj žejni?« » Smo! »smo zavpili enoglasno. V trenutku so nam prinesli poln jerbas sokov, piva in vode.
V Gregovcih blizu Sotle smo si ogledali še Nujčev hrast, ki zaradi svoje velikosti spada med stotere znamenitosti Slovenije.
V nedeljo dopoldne se nam pridruži Stane Mesec, ki nas popelje do Kumrovca, kjer smo si ogledali Titovo vas. Pot nas je vodila proti mejnemu prehodu Miljana. Tam je oba simpatična carinka zanimalo Jožetovo "lezikolo". Počivali smo v Imenu. Tam se je nekaj kolesarjev poslovilo, saj se imeli v ponedeljek že službo. Miro je imel smolo, saj mu je 3 krat spustilo zračnica.
Odpeljali smo se proti Podčetrtku. Lepo se je videl velik grad. Po stranskih poteh smo skozi Vonarje prispeli do Rogatca in Stoperc, odkoder smo se spustili v dolino "Winetuja", kjer smo zaslišali veselo glasbo in videli veliko ljudi, ki so se zabavali. Nekateri kolesarji so si naročili večerjo, drugi so kuhali sami. Vinko in Drago sta si kar hitro postavila šotor. Uslužbenci tamkajšnjega gostišča so nas opozorili, da tu ne moremo prespati, ker okolico nadzorujejo s kamerami in alarmom. Vsi razen Vinka in Dragota, ki sta že veselo smrčala v svojem šotoru, smo se morali ponovno spraviti na kolesa in se odpeljati 5 km nazaj v hrib, da si poiščemo primeren prostor za spanje. To nam je uspelo šele okoli polnoči. Našli smo sicer streho, a klopi so bile kar trde.
Četrti dan
Peljali smo se skozi Majšperk, ki ima zelo lepo šolo in proti Ptujski Gori, kjer jstoji čudovita, stara cerkev s pogledom na Maribor. Sledil je super spust v Podlože in naprej v Medvedce ter Sestriže. Cilj je bil dosežen-železniška postaja Pragersko.
Vreme nam je bilo res naklonjeno. Mokri nismo bili niti enkrat. Vroče nam je bilo, saj so temometri kazali tudi 30 stopinj. Startalo nas je 26, na cilj nas je prišlo 13. Še zadnja fotografija v slovo, z obljubo, da se naslednje leto spet vidimo.
(Marina)
In kako smo prispeli domov Mariborčani?
S Ptujske gore smo se pol poti do Sestrž prebijali proti močnemu vetru, nato pa nam je veter pomagal, da smo ob prijetnem pogovoru kar »zdrseli« do Pragerskega. V veselem razpoloženju smo se poslovili od ljubljanskih kolegic in kolegov, ki so se z vlakom ob 12. uri odpeljali proti Ljubljani, sami pa smo na Rudijev predlog ob progi in nato skozi naselje Pragersko dospeli v Stažgojnco. Od tod smo v Šikolah zavili na glavno, regionalno manj prometno cesto.
V Podovi smo skrenili v krajinski park, kjer smo imeli ob ribiškem domu pred tretjim Turnovim ribnikom »imaginarni« pogovor o čolnarjenju, katerega delček bi kazalo v prihodnje uresničiti. Družno smo popili tudi toplo skisano mleko, ki je bilo bolj podobno ne preveč vabljivi skuti. Miro je povabil vse preostale kolesarje, iz Maribora in okolice, ki so pri kolesarjenju vztrajali do konca, na sladoled v Hočah, kar smo z veseljem sprejeli in se ob sladici poslovili z upanjem na prihodnje srečanje, če ne prej pa vsaj prihodnje leto.
Za prihodnje kolesarjenje je Rudi predlagal traso izleta: Ptuj- Ormož- Središče ob Dravi- Varaždin in povratek preko Prekmurja nazaj v Maribor. Če bi to bilo premalo, bi zavili še na Madžarsko in »otežili« potovanje z Goričkim. Anka pa mi je povedala, da je Miro prosil Špelo naj razmisli o kolesarjenju na Gorenjskem.
Kot vsako leto, (kadar se mi-nama je uspelo pridružiti kolesarjenju z našo čudovito druščino) je bilo tudi tokrat potovanje naporno, a čudovito. Dogodivščine in medsebojni pogovori, lepi odnosi, strpnost in potrpljenje vodnikov (Jože in Miro) negotovosti in sprotna prilagajanja poti, prehranjevanja in nekoliko adrenalinska prenočevanja, ter prekrasna narava, vse je prispevalo k enkratni ubranosti »pionirsko-raziskovalno« naravnane skupine. Tako zelo starosto in interesno heterogena skupina, je na poti bila kot tesno povezana ekipa, ki je občasno sicer doživljala majhne nesporazume, a na koncu se je vse čudovito zgladilo.
Skratka komaj čakam, da bo drugo leto, kamorkoli, ponovno organizirano podobno kolesarjenje.
V Hočah 19. 6. 2007 Ana in Nenad Bartol
Ta potopis so po svojih močeh pripravili Marina, Olga, Ana, Nenad in Jože.
Če se še kdo kaj spomni, naj napiše, bomo objavili.
Pa smo se kar hitro vrnili na realna tla. Ker nismo vedeli, kdaj nas bo obiskal oskrbnik in nam prižgal razsvetljavo, smo si uredili ležišča. Nekateri na opojno dišeči slami, drugi pod zvezdnatim nebom ali v varnem zavetju šotora.
Večer nam je minil kot blisk: poslušali smo oskrbnikovo predstavitev zgodovine domačije, skrbeli za lačne želodce, hvalili Aleksandrovo polento z mlekom, klepetali in se prijetno imeli. V spanec smo potonili ob regljanju žab v mlaki.
Zjutraj sta nas z obilnim zajtrkom razvajala Ana in Nenad. Nato se je poslovila Olga in odkolesarila na vlak do Dobove, ostali pa so šli novim dogodivščinam naproti. (O.Š.)
Tretji dan
Pri odhodu z Artič se nam je nekje izgubil Miro. V Bojsnem smo ga sklenili počakati in smo se polegli v senci velike stare hruške. Pa je domačin iz bližnje hiše zavpil na nas: »Ste kaj žejni?« » Smo! »smo zavpili enoglasno. V trenutku so nam prinesli poln jerbas sokov, piva in vode.
V Gregovcih blizu Sotle smo si ogledali še Nujčev hrast, ki zaradi svoje velikosti spada med stotere znamenitosti Slovenije.
V nedeljo dopoldne se nam pridruži Stane Mesec, ki nas popelje do Kumrovca, kjer smo si ogledali Titovo vas. Pot nas je vodila proti mejnemu prehodu Miljana. Tam je oba simpatična carinka zanimalo Jožetovo "lezikolo". Počivali smo v Imenu. Tam se je nekaj kolesarjev poslovilo, saj se imeli v ponedeljek že službo. Miro je imel smolo, saj mu je 3 krat spustilo zračnica.
Odpeljali smo se proti Podčetrtku. Lepo se je videl velik grad. Po stranskih poteh smo skozi Vonarje prispeli do Rogatca in Stoperc, odkoder smo se spustili v dolino "Winetuja", kjer smo zaslišali veselo glasbo in videli veliko ljudi, ki so se zabavali. Nekateri kolesarji so si naročili večerjo, drugi so kuhali sami. Vinko in Drago sta si kar hitro postavila šotor. Uslužbenci tamkajšnjega gostišča so nas opozorili, da tu ne moremo prespati, ker okolico nadzorujejo s kamerami in alarmom. Vsi razen Vinka in Dragota, ki sta že veselo smrčala v svojem šotoru, smo se morali ponovno spraviti na kolesa in se odpeljati 5 km nazaj v hrib, da si poiščemo primeren prostor za spanje. To nam je uspelo šele okoli polnoči. Našli smo sicer streho, a klopi so bile kar trde.
Četrti dan
Peljali smo se skozi Majšperk, ki ima zelo lepo šolo in proti Ptujski Gori, kjer jstoji čudovita, stara cerkev s pogledom na Maribor. Sledil je super spust v Podlože in naprej v Medvedce ter Sestriže. Cilj je bil dosežen-železniška postaja Pragersko.
Vreme nam je bilo res naklonjeno. Mokri nismo bili niti enkrat. Vroče nam je bilo, saj so temometri kazali tudi 30 stopinj. Startalo nas je 26, na cilj nas je prišlo 13. Še zadnja fotografija v slovo, z obljubo, da se naslednje leto spet vidimo.
(Marina)
In kako smo prispeli domov Mariborčani?
S Ptujske gore smo se pol poti do Sestrž prebijali proti močnemu vetru, nato pa nam je veter pomagal, da smo ob prijetnem pogovoru kar »zdrseli« do Pragerskega. V veselem razpoloženju smo se poslovili od ljubljanskih kolegic in kolegov, ki so se z vlakom ob 12. uri odpeljali proti Ljubljani, sami pa smo na Rudijev predlog ob progi in nato skozi naselje Pragersko dospeli v Stažgojnco. Od tod smo v Šikolah zavili na glavno, regionalno manj prometno cesto.
V Podovi smo skrenili v krajinski park, kjer smo imeli ob ribiškem domu pred tretjim Turnovim ribnikom »imaginarni« pogovor o čolnarjenju, katerega delček bi kazalo v prihodnje uresničiti. Družno smo popili tudi toplo skisano mleko, ki je bilo bolj podobno ne preveč vabljivi skuti. Miro je povabil vse preostale kolesarje, iz Maribora in okolice, ki so pri kolesarjenju vztrajali do konca, na sladoled v Hočah, kar smo z veseljem sprejeli in se ob sladici poslovili z upanjem na prihodnje srečanje, če ne prej pa vsaj prihodnje leto.
Za prihodnje kolesarjenje je Rudi predlagal traso izleta: Ptuj- Ormož- Središče ob Dravi- Varaždin in povratek preko Prekmurja nazaj v Maribor. Če bi to bilo premalo, bi zavili še na Madžarsko in »otežili« potovanje z Goričkim. Anka pa mi je povedala, da je Miro prosil Špelo naj razmisli o kolesarjenju na Gorenjskem.
Kot vsako leto, (kadar se mi-nama je uspelo pridružiti kolesarjenju z našo čudovito druščino) je bilo tudi tokrat potovanje naporno, a čudovito. Dogodivščine in medsebojni pogovori, lepi odnosi, strpnost in potrpljenje vodnikov (Jože in Miro) negotovosti in sprotna prilagajanja poti, prehranjevanja in nekoliko adrenalinska prenočevanja, ter prekrasna narava, vse je prispevalo k enkratni ubranosti »pionirsko-raziskovalno« naravnane skupine. Tako zelo starosto in interesno heterogena skupina, je na poti bila kot tesno povezana ekipa, ki je občasno sicer doživljala majhne nesporazume, a na koncu se je vse čudovito zgladilo.
Skratka komaj čakam, da bo drugo leto, kamorkoli, ponovno organizirano podobno kolesarjenje.
V Hočah 19. 6. 2007 Ana in Nenad Bartol
Ta potopis so po svojih močeh pripravili Marina, Olga, Ana, Nenad in Jože.
Če se še kdo kaj spomni, naj napiše, bomo objavili.
KONEC
