Koroška 2014 - poročilo o potepanju

S KOLESI NA KOROŠKO

od 25. do 28. junija 2014 (od srede do sobote)


Maribor - Ruše - Janževski vrh - Podvelka - Vuzenica - Trbonje - Dravograd - Libeliče - Pliberk - Klopinsko jezero - Libuče - Mežica - Črna na Koroškem - Andrejev dom na Slemenu - Šoštanj - Velenje - Celje

Udeleženci:
Marina, Alenka, Jožica, Vida, Tomaž, Drago, Vinko, Matjaž, Špela, Zdenka, Jasna, Miro P., Miro B., Željko, Jože, Edi, Smiljan (Špiro), Andrej, Sandi, Stane D., Stanko K., Vojko, Zvonko, Jura, Tone, Albert in Marko ( skupaj sedemindvajset)


Potep na Koroško 2014 smo kljub deževnem začetku spravili pod streho.

Prvi dan.
V sredo smo se ob dogovorjenem času nekaj čez poldne začeli zbirati pri stari lokomotivi pred glavnim kolodvorom v Mariboru. Ko je vlak prisopihal iz Ljubljane, se je izkrcala manjša skupina veselih obrazov in opogumila nekaj štajerskih zaskrbljenih potepinov, ki jih je mučila črna vremenska napoved, eni so celo raje ostali doma. Skupina dvajsetih kolesarjev smo se po krajšem posvetu le odločili, da krenemo na pot. Nismo pa vedeli, dokod bomo uspeli priti nocoj, ker so se črni oblaki, ki napovedujejo dež, vedno bolj gostili.
Red odhodom

Po postanku na Lentu se je skupina razvlekla. Bilo je že vnaprej jasno, da se ne bomo mogli držati skupaj. Mladi in močnejši so brez težav premagovali klance čez Činžat in mimo Lovrenca proti Rdečemu bregu, polžki pa smo jim nekako skušali slediti. Vsak je vozil po svojih zmožnostih in razpoloženju. 
Ko je že kazalo, da se bomo dežju le izognili, so si na nebu premislili in nas zasuli z močnim deževjem nekje na sredi poti od Lovrenca proti Podvelki. Ker ni bilo možnosti, da bi kje vedrili, so kar v dežju potiskali pedale navkreber. Majhen kolesarski nadstrešek na prevalu ni mogel nuditi dovolj zavetja premočenim kolesarjem. V mokrrih oblačilih stati ni priporočljivo pa so v hudem nalivu nadaljevali pot navzdol proti Podvelki. 

Jaz (Jože) sem se za nekaj časa že ves premočen zatekel pod neki nadstrešek pred Lovrencem. Ker ni nehalo liti, sem v dežju nadaljeval pot v upanju, da jih bom že nekje dohitel. Ko sem v trdi temi prispel v Podvelko, je končno le prenehalo deževati. Glavnine, ki naj bi bila pred menoj, ni bilo nikjer pa sem sklenil prenočiti kar na klopeh pod napuščem nizke zgradbe ob železniški postaji. Preoblekel sem se in mokra oblačila razvesil čez naslonjala klopi. Ravno sem hotel zlesti v spalno vrečo, ko so me po telefonu obvestili, da so ostali potepini našli zavetje v kovačiji na Janževskem vrhu, mimo sem se bil peljal pa tega nisem mogel opaziti, ker stavba ni tik ob cesti. Lastnik kovačije me je prišel iskat s prikolico in me s triciklom vred zapeljal nazaj na dobre 4 km oddaljeni Janževski vrh. Tam je bila zbrana veselo razpoložena vsa kolesarska druščina, velika kovačija je bila polna koles, zakurjena in okrašena s premočenimi oblačili na vseh mogočih kljukah in obešalih. Prespali smo na lepo urejenih skupnih ležiščih nad kovačijo, nekateri na tleh, drugi na posteljah.



Drugi dan.
Naslednje jutro nas je pozdravil sončen dan in da bi se opravičil za včerajšnje tegobe, nas je nasmejan spremljal še naslednje tri dni.
V Podvelki sem sklenil na žgočem soncu posušiti še vlažne stvari. Glavnina je medtem potegnila naprej. Odslej sem se ob lepem vremenu počasi premikal po označeni kolesarski cesti D-3, ki se vijuga, dviga in spušča, oddaljuje in spet približuje železnici. Pravi balzam za dušo, gozdovi, ptičje petje, tišina, samotne kmetije. Pri eni od teh, blizu Sv. Vida, sem opazil napis “prodaja domačih kokošjih jajc”. Ker sem imel s seboj vso opremo za kuhanje, sem vprašal, če jih lahko nekaj kupim. Mlad prijazen gospodar mi jih je prinesel deset in ni hotel nič slišati o plačilu.
Da ne bom preveč dolgovezen naj povem le, da sem proti večeru prišel preko Vuzenice in skozi Trbonje po pretežno makadamski cesti do Dravograda. Ugibal sem, kje je sedaj glavnina, verjetno nekje v Podjuni okoli Pliberka. Ker je nastala med nami že velika časovna razlika, sem sklenil presekati pot do Mežice in Črne po bližnjici čez Ravne na Koroškem. Ob tem razmišlanju se je ustavil ob meni Željko, ki je tudi raziskoval te kraje po svoje. Povedal mi je, da prihaja iz Črne  in da si je zapomnil  v Prevaljah možnost prenočišča  na verandi zapuščene gostilne pri kolodvoru. Sklenila sva, da greva tja. Do Prevalj  je bilo še kakih 14 kilometrov. V tem mestu so prometni “strokovnjaki” kolesarjem tako zavozljali  in zagrenili vožnjo po čudno zavitih kolesarskih stezah po pločnikih, da bolj ne bi mogli. Sedaj so na eni strani, potem na drugi strani ceste. Nevarno prečkanje cest in povsod odvzem prednosti. Načrtovalci še niso prišli do spoznanja, da je vožnja po cesti, tudi v krožiščih, za kolesarje dosti varnejša kot vožnja po pločniku. Kolesarja, ki vozi pred teboj, ne boš povozil, ker ga vidiš, boš pa ga, ko nepričakovano prečka cesto, v kar kolesarje prisiljujejo te nevarne obstoječe prometne izvedbe. Seveda, v načrtovalnih krogih sedijo po celi Sloveniji ljudje, ki dajejo prednost avtomobilskemu prometu, na varnost in pretočnost kolesarjev kolesarjev pa so pozabili. Vrnite ceste kolesarjem!


Z Željkom sva si na verandi pripravila večerjo in pod pokritim delom na tleh pripravila ležišče. Ponoči je nekaj časa rahlo deževalo.



Kako in kje pa so prenočevali drugi? Drugi dan sem zvedel, da so se raztegnili v več skupin. 
Danes so se čez mejo priključili potepinom še Stanko K. Jura, Tone, Edi, Albert, drugi dan pa na Slemenu še Marko in Sandi.

Zdenka, Špela, Zvonko, Alenka in Vojko so našli prenočišče na neki kmetiji blizu Pliberka.
Miro B., Tomaž, Matjaž, Vida, Jožica in Smiljan so prespali nekje v Podjuni pred Globasnico.
Miro P. in Jasna sta prespala na nogometnem igrišču v Dobrli vasi.
Stanko, Jura, Tone in Edi so si poiskali streho nad glavo v nekem pezionu blizu Pliberka.
Vinko in Drago sta noč prebila v gostišču ob Klopinskem jezeru
Albert se je pred dežjem zavlekel v lepo urejeno mrtvašnico blizu Pliberka.  Mirna noč, je rekel.
Željko in Jože sva spala na verandi gostišča v Prevaljah.
Marina se je vrnila iz Pliberka predčasno domov zaradi obveznosti.
Stane D. je potoval po svoje in še ni povedal, kako je bilo.
Upam, da bo kdo od teh kaj več povedal, bi bilo zanimivo.


Tretji dan.
Z Željkom sva v sončnem dnevu počasi krenila naprej. Na Poljani sva se ustavila ob spominskem parku miru. Tod so bila krvava bojišča ob zaključku druge svetovne vojne.
Do Črne se cesta rahlo vzpenja skozi Mežico in Žerjav. V Črni smo se počasi začeli zbirati s tistimi, ki so se vrnili iz avstrijske Koroške čez Mežico. Mimo naju je najprej hitro privozila četverka Drago, Vinko, Vojko in Vida. Niso pogledali ne na levo ne desno, dako se jim je mudilo. Mislila sva da se bomo videli na Slemenu, a so se še isti dan spustili proti Celju in domov, nismo jih več videli.
Že prej so s Prevalj odšli domov Jura, Tone in Edi.




Preostali smo v sončnem vremenu zagrizli v dolg, a razmeroma položen vzpon proti Slemenu. Vmes smo malo počivali, se pogovarjali z domačini, nabrali bezeg, gobe … Malo pred vrhom sta nas dohitela še Sandi in Marko. Andrejev dom na višini 1098 m je bil odprt. V njem se nas je zbralo sedemnajst. Sandi, Željko in Jože smo se odločili, da bomo spali pod milim nebom, ostali pa v domu na skupnih ležiščih. Dolg klepet in izmenjava doživetij.
Večerjo smo si nekateri skuhali sami, Zdenkine gobe niso bile strupene, dober je bil tudi bezeg z jajci (svežimi od Sv. Vida). Po kratkem tečaju kuhanja na vitreks in večernem kramljanju smo se odpravili spat.



Četrti dan
Po zajtrku in pospravljanju ter privezovanju prtljage, so se posamične skupinice pričele spuščati proti Šoštanju. Alenka se je malo hudovala, ker so “njeni” kar na hitro, meni nič tebi nič, odvihrali brez nje. Na koncu  nas je ostalo pet, da smo pometli za seboj. Jasna, Stanko oba Mirota, in Jože smo z vmesnimi postanki vozili navzdol proti Šoštanju. Tukaj smo se razšli, Miro z Jasno proti Velenjskemu jezeru in Dobrni, Stanko proti Ljubljani, prikolesaril je do Črnuč.
Proti Celju sva na koncu krenila le Miro B. in Jože. V Šoštanju sva si ogledala usnjarski muzej, v Tresimirjevem studencu sva si natočila zdravilne vode, v Velenju pa si ogledala največji Titov kip v državi.
Po stranskih cestah dva prispela skozi Žalec v Celje, tukaj naju je tik pred kolodvorom ujela kratka ploha. Kupila sva karte za vlak proti Mariboru. Končno bova na cilju. Kje neki! Težave so se šele pričele.
Tik pred prihodom vlaka bi morala kolesi spraviti čez tire na drugi peron. Čez prvi, ozki  prehod skozi ograjo ni bilo moč spraviti tricikla, drugi, malo širši pa je bil zaklenjen. Vlak je odpeljal brez mene. Kaj me briga, karto imam v žepu. Čez čas so ključ našli in odprli pomično ograjo med tiri. Z naslednjim vlakom sem se odpeljal proti Mariboru. Miro, ki se je vozil s prvim vlakom, mi je bil sporočil, da so drsna vrata pri potniškem vlaku dovolj široka za tricikel. Res sem ga brez težav spravil noter. Sedaj smo pa končn na konju, sem pomislil. Kje pa! Na postaji na Teznem sem izkrcal tricikel na peron in se hotel odpeljati domov. Toda kako? Uvidel sem, da sem postal ujetnik drugega perona. Prehoda čez tire ni, podhod proti zunanji cesti je možen le po strmih stopnicah, drugi izhod proti Ptujski cesti je pravtako stopničast. Kako naj pridem ven? Kako pridejo ven invalidi na vozičku? Naj ostanem celo noč tukaj? Bo treba razvezati vso prtljago in po delih tricikel  prenašati po stopnicah dol in nazaj gor na drugo stran? Pustil sem tricikel na peronu in šel raziskovat če je še kje kašen izhod. Ga ni, vse je zagrajeno. Pri neki hiši ob železnici sem lastniku potožill, da ne morem s perona. Ko je videl moj tricikel, je takoj uvidel koliko je ura. Vam bom jaz pomagal, se je ponudil. Prenesla sva otovorjeni tricikel čez tretji tir do njegove hiše, odprlj je vrata na svoje dvorišče, tako da sem končno prišel na cesto. Oh, te naše železnice!



Zaključek

Kljub zgoraj opisanim tegobam in začetnem slabem vremenu, je bilo potepanje polno lepih dogodivščin. Izkazalo se je, da potovanje brez načrta ni tako slabo. Če nič ne načrtuješ, ne more iti dosti narobe. Z vsem, kar te doleti, se sprijazniš in potrpežljivo sprejmeš. Največ pa je vredno to, da smo se med potjo vsi odlično razumeli. To, da smo štiri dni v sožitju preživeli vse z nasmehi, brez prepirov, tako hitri kot počasni, mladi in stari, debeli in suhi (in mokri), levi in desni, verni in neverni,  majhni in veliki pa se mi zdi največji dosežek.
Upam, da se ob letu spet srečamo!


Zgornji zapis je nastal po pripovedih, ki so mi jih dali posamezniki. Če je kakšen podatek netočen, ga bomo popravili. Napišite kaj, posebno za drugi dan bi bilo marsikaj povedati. Bo kaj slik?
Miro in Miro, hvala za vajin prispevek pri pripravi in vodenju ter pojasnjevanju krajevnih znamenitosti.


Zapisal Jože Marolt



Prispevki udeležencev

Kolesarska zgodba o potepanju po Koroškem dobiva jasnejšo podobo. Prejeli smo že nekaj dodatnih podatkov o dogajanjih.


Miro Breg
Posredujem fotografijo iz Kokja (Kocking), kjer smo spali - dva v sobi, ostali smo bili na skupnem ležišču na parketu. Zjutraj sta se nam pridružila Vinko in Drago.
Ustavili smo se v Globasnici, si ogledali grad od zunaj in v notranjosti rezbarska in slikarska dela. V Mežici smo pri rudniku z direktorico muzeja.


Alenka
Dragi Jože! Pravkar sem prebrala tvoje poročilo o letošnjem potepanju. Super, zeelo lepo in zanimivo si napisal, hvala! In sploh hvala za VSE SKUPAJ /načrt poti in pa za dobro družbo/! Upam,  da se zdravi spet vidimo ob letu osorej. Lep pozdravček, Alenka.


Zdenka
Pozdravljen!
To je bilo pa zelo hitro, da nekdo tako hitro kaj napiše. Lahko pa dodam za konec, da se nas je par zagretežev odpravilo iz CE kar z bicikli v MB (Špela, Zvonko, Špiro do Konjic, Željko, Sandi, jaz in Andrej). S Špelo pa sva šli naslednji dan še z bicikli na Pohorje..... tak je to, če imaš dopust in ga moraš maksimalno izkoristiti.
LP


Jožica
Pozdravljen Jože,
ker sva se z Alenko v Šoštanju poslovili od skupine kolesarjev, mi dovoli, da tvoje izjemno dobro poročilo dopolnim z najinim kolesarjenjem zadnjega dne.
Na Slemenu sva se z Alenko dogovorili, da se bova v Ljubljano vrnili s kolesom predvsem iz razloga, da sva za vlak, ki je bil predviden iz Celja, ostali sami in da bova verjetno tako še prej v Ljubljani. Iz predhodnih izkušenj, da ni dobro, da sem med zadnjimi v skupini, sem se priključila skupini, ki je iz Slemena krenila za Šoštanj. Še prej sem se prepričala, če se Alenka odpravlja in videla, da je že pri kolesu. Vseskozi sem pazila, da sem lovila skupino. V dolini, kjer je bil odcep za Topolščico, sem se ustavila, ustavil pa se je tudi Tomaž, in skupaj sva počakala Alenko, da bo vedela kam je zavila glavnina skupine. V Šoštanju smo ujeli preostale in skupaj spili kavico. Tu sva se z Alenko od skupine poslovili in zavili proti Mozirju, naselju ob reki Savinji, kjer sva se podkrepili s tortico in sladoledom, nato nadaljevali po prekrasni Savinjski dolini skozi Nazarje do Gornjega Grada. Ustavili sva se pri Alenkini prijateljici in po krajšem postanku nadaljevali pot. Zavili sva še k znameniti tamkajšnji katedrali sv. Mohorja in Fortunata, ki je po prostornini največja v Sloveniji, z najvišjo kupolo, zgrajena v letih 1757 – 1763. Tu so se pripravljali na nedeljsko novo mašo in krasili cerkev. Nato sva zagrizli v serpentine proti Črnivcu. Samo od strani sva opazovali Novo Štifto, ki je znana po romarski poti k Mariji zvezdi. Meni je med potjo pošla vsa zaloga vode in še sreča, da sva ob cesti naleteli na sveži izvir vode, ki se je stekal v leseno korito. Pogasili sva žejo in si natočili oba bidona. Proti vrhu se nama je nudil prekrasen pogled proti Gornjemu Gradu in na najino že prekolesarjeno pot. V gostišču GTC 902 na Črnivcu sva se podkrepili z enolončnico in velikim pivom in si čestitali, da sva tako rekoč na konju, saj je bil zdaj pred nama samo še spust v dolino proti Kamniku, Mengšu, Trzinu, Črnučam, mimo ŠC Stožice, Mostam, kjer sva se ob 8 zvečer ustavili še na pijači v Portalu in potem pri Alenki spili še enega »putničkega«. Veseli, da sva prikolesarili srečno v Ljubljano, sva se poslovili in približno čez 300 m sem bila že tudi jaz pred svojo stolpnico. 10 m pred njo pa se mi je snela veriga in ker je že bila noč, sem kar s sneto verigo prišla domov.
Naj se ob tej priložnosti tebi, dragi Jože, in vsem potepinom zahvalim za prijetno druženje in za čudovita doživetja in spoznavanje naše in avstrijske Koroške.

S prisrčnimi pozdravi, Jožica Črnigoj



Miro Petrič
Njegovo obširno poročilo s slikami  si lahko ogledate na  spletni strani http://potepiniskolesi.wordpress.com/




Marina
Kot vsako leto, smo se srečanja potepinov zelo razveselili. 
Iz Ljubljane se nas je odpeljalo sedem: Marina, Alenka, Tomaž, Matjaž, Jožica, Drago in Vinko, Albert nas je prišel pozdravit na vlak pred odhodom in nam obljubil, da pride kasneje. Zidanem mostu pa se nam je pridružila še Vida iz Brežic. Takole smo bili videti.






V Mariboru smo se z ostalimi sešli pred kolodvorom. V glavnem smo bili stari mački, med nami je bil en sam novinec. Mirota sta nas vodila po Mariboru čez park do stare vinske trte na Lentu. Tam smo našli še pogrešani Zdenko in Špelo, slednja se je kar z avtom pripeljala iz Tržiča. Vreme se je kar držalo in veselo smo krenili proti Rušam in Lovrencu na Pohorju. Prav žal mi je, da od tam nimam nobene slike, tako lepo je bilo. Bilo je že pozno popoldan, ko je na nebu zagmelo. Z Vido sva ravno grizli v klanec skozi Puščavo, ko se je nenadoma ulil dež. Za silo sva se odeli v polivinil in nadaljevali pot. Skupina pred nama je že vedrila, prav nič ni kazalo, da bo nehalo deževati. Vida se je prva odpravila po klancu navzdol in nam našla prenočišče na Janževskem vrhu. Prijazna gostitelja Vomer sta nas povabila v preurejeno kovačijo z velikim ognjiščem. Takoj sta zakurila  in nam postregla z zdravilnim aperitivom in čajem. Mokre obleke smo razobesili okrog  ognjišča. Z Mirom sva ugotovila, da je Jože šel mimo in ni vedel, da smo mi že na toplem. Prosila sem gospodarja, da ga je šel s prikolico iskat na postajo v Podvelki, kjer se je že skoraj utaboril. Vsi smo bili veseli, da smo skupaj.


Takole smo zaključili prvo noč, zjutraj je posijalo sonce in spustili smo se z Janževskega vrha v dolino proti Podvelki. Tam sta se nenadoma pojavila pogrešana Zvonko Flandija in Stane Kuntu.

Ko sem Alenko in Staneta še slikala, ju naenkrat ni bilo nikjer več. Stane, ki je prav kratek čas vozil z mano, je kar nenadoma ostal zadaj pa sem sama nadeljevala pot mimo Vuhreda in Vuzenice. Drava me je skozi spremljala v globini in tako sem prikolesarila do Dravograda. Tam sem zagledala Jasno in Alberta. Res je držal besedo, ko je obljubil, da se nam bo pridružil  kasneje. Prosila sem ga za eno slikico ob znaku mesta. Jasna je povedela, da naj bi bil Miro na postaji, a žal Albert ni nikogar našel tam. Pred dravograjskim mostom sem šla vprašat na policijo, kje se pride do Pliberka. Svetovali so, naj gremo čez most na levo, kjer je lepa kolesarska pot. Res je bila lepa, a žal daljša. Sonce je kar dobro pripekalo, ura je kazala poldan in čez, ko je meni spustila zračnica. Jasna je to sporočila Mirotu, Albert pa je takoj priskočil na pomoč. Zakrpal je zračnico, a žal ne za dolgo. Peljali smo se čez neko vas, kjer je bil gasilski dom in tam smo prazno gumo spet natlačili z zrakom.  Gasilec, ki je kar malo govoril slovensko, je povedal, da imamo do Pliberka še 17 km in takrat smo vedeli, da smo šli daleč naokrog. Nad Peco so se  zgrinjali črni oblaki, a imeli smo srečo, uspeli smo priti do prve črpalke. Z Albertom sva opazila kako zrak ne piha samo iz zračnice, ampak kar skozi plašč. Na črpalki so povedali, da je do trgovine dobrih 500 metrov. Kupila sem seveda oba plašča in zračnici in ko je Albert montiral sprednje kolo, je  ugotovil, da so počene tudi sprednje vilice. Vreme se je uredilo, spili smo kavo in jaz sem se zaradi drugih obveznosti odpravila v Slovenijo, medtem ko sta Jasna in Albert nadaljevala proti Klopinskemu jezeru, kjer so bili ostali. Vprašala sem domačine, kje je najbližja pot do Črne, saj sem bila tam dogovorjena s hčerko, ki me je prišla iskat. 
Marina


Albert
S Potepini na Koroško
Za mano je deset dni prijetnega in nerazburljivega dopusta ob morju. Čisto dobro, a nič izjemnega, tako kot sta bila izjemna samo dva dneva kolesarjenja na Koroško. 
Tega kolesarjenja sem si zares želel, zato sem načrtoval tudi dopust zanj. Žal vremenska napoved ni bila obetavna. Saj vemo, da se kdaj tudi zmotijo, toda ko napovedo tako zaresne padavine, najbrž bo kaj na tem. Verjel sem in si nisem upal na pot s triciklom. Biti moker na dvokolesu je drugače, ne ravno prijetno, a na 3ku je bolj zoprno. Nisem šel na vlak in v Maribor, vseeno pa sem šel s kolesom na ljubljansko železniško postajo pogledat, koliko junakov je bilo bolj pogumnih od mene. Kar malo nerodno mi je bilo, ko sem lahko pred odhodom vlaka na kratko pozdravil pet kolesarjev, starejših od mene, ki jih slaba napoved ni zadržala doma. Če me ni opralo na Štajerskem, me je takoj, ko sem se s kolesom skozi mesto vračal z železniške postaje domov.
Nato sem šel po svojih poteh in popoldne oz. proti večeru bil priča velikim nalivom v Savinjski dolini, tako da sem vedel, da tudi Potepinom ni šlo brez moče. Z mislimi sem bil pri njih.
Naslednjega dne se je naredil lep dan in prosil sem sina, da naju s 3kom zapelje do Dravograda. Ker sem izvedel, da so Potepini blizu Vuzenice, sem se dal zapeljati do Trbonj, od koder sem jim po desnem – južnem bregu Drave odkolesaril naproti. Ko sem naletel na prvo skupino, sem se  jim pridružil in odkolesarili smo proti Dravogradu.  Seveda vsak v lastnem tempu, zato smo v mesto s prvo elektrarno na Dravi v Sloveniji prispeli ločeno. Tik pred Dravogradom sem poslikal še lepo obnovljen dvorec Bukovje. Dva možaka sta šla po svoje že naprej,  jaz pa sem se pridružil Marini in Jasni, ki sta za razliko od mene imeli natisnjen načrt poti, a sta vseeno vprašali za pot še policaje. Kdo ve, če bi ti fantje bili policaji, če bi kaj vedeli, tako pa so nas poslali na levi breg Drave, kjer smo šli skozi Labot po znatno daljši poti proti Pliberku. Pri Labotu sem slikal vrt pred hišo, poln pravljičnih hišic in palčkov. Na 3ku se pelješ tako nizko, da praktično moraš opaziti sleherno živo bitje na tleh, tako sem poslikal tudi slepca. Na poti skozi vasi smo srečali nekaj ljudi, ki so na slovenski pozdrav prijazno odgovorili po slovensko. Na vprašanje gasilcu pred gasilskim domom, ki je vključil kompresor za dotakanje zraka v zračnico enega od koles, ali so Slovenci, je zanikal, slovensko so se menda učili v šoli. Ko sem vprašal, kako so pa govorili doma, v družini, je odvrnil, da po slovensko, jasno, kakor vsi v okoliških krajih. Nedaleč od muzeja industrijalca in zbiratelja umetnin Herberta W. Liauniga z zbirko sodobne umetnosti pri kraju Suha (Neuhaus), www.museumliaunig.at, je Marino presenetila prazna zračnica. Zanašanje na pomoč glavnine, ki je bila za nami, se je izkazalo za jalovo, saj niso šli po isti poti. Na srečo smo imeli vse potrebno in smo zračnico zakrpali, pri čemer sem opazil, da je bil tudi plašč že hudo izrabljen. Z majhno zračno tlačilko ni bilo mogoče zlahka doseči primernega tlaka v gumi. Da tudi zračnica Michelin ni bila prav nova, lahko sklepamo po napisu na njej: Made in FR of Yougoslavia. V nadaljevanju poti smo prečkali slikovito dolino čez viseči most za pešce in kolesarje. V vsi Dob (Aich) je mojo pozornost pritegnila cerkvica z lepim lesenim zvonikom. Ob prihodu v Pliberk je tik pred bencinsko črpalko ista zračnica v drugo popustila. Pumpanje je za silo zaleglo le za nekajsto metrov do prodajalne Sport 2000, kjer smo šli v nakup novih plaščev. Dobili smo Continentalova z zaščito pred predrtjem po 20 eurov in zamenjali oba. Vendar ne tako hitro. Prodajalka je govorila nekoliko slovensko, toliko, da je povedala, da od mladega vajenca v servisu naj ne pričakujemo preveč, temveč da bo treba počakati mojstra, ki da bo zamenjal izrabljena plašča in zračnici z novima. Ko se je pojavil dobrodušen možak nižje rasti, je delo zaupal prav istemu edinemu vajencu. Ko sem ga opazoval, kako se je z dvema levima rokama lotil dela, nisem veliko pričakoval in res je kmalu glasno razneslo prvo novo zračnico, ki jo je preveč napolnil z zrakom. Mojster, ki je po poku prišel pogledat, ga začuda ni nahrulil, temveč prav prijazno poučil, kako se tej reči pravilno streže. Vseeno pa je šlo dovolj počasi, da sem se menjave druge zračnice in plašča lotil sam in z delom zaključil pred tandemom serviserjev. Kdo ve, če nisem zgrešil (tudi tega) poklica. Ob nameščanju zavore prednjega kolesa sem opazil počen lok stabilizatorja na vzmetenih prednjih vilicah. Razpoka ni bila nova niti kritična za nadaljevaje vožnje, čudi le podatek Marine, da je bilo tik pred tem kolo na servisu v Ljubljani. Kakšne samozvane »mojstre« imamo!? Marina je plačala v prodajalni in naju z Jasno še počastila s kavo v bližnjem bifeju ter nama razdelila nekaj viškov hrane, nato se je poslovila in odkolesarila po bližnjici v Slovenijo, kamor jo je blizu meje prišla iskat hči z avtom, da se je zaradi obveznosti še istega dne vrnila domov. Z Jasno sva nadaljevala pot proti Klopinjskemu jezeru pri Velikovcu, najbolj oddaljenemu cilju popotovanja, kjer naj bi našla glavnino Potepinov. Polna upanja sva pod večer prispela do jezera, kot navajajo, enega najtoplejših alpskih jezer. Ničkolikokrat je Jasna preko SMS in klicev poskušala po telefonu doseči moža, a ji je to uspelo šele zvečer ob Klopinjskem jezeru, pred tem pa sem prekolesaril ves kamp in brez uspeha iskal Potepine. Miro nama je povedal, da je glavnina že odkolesarila nazaj proti Pliberku, Drago in Vinko pa sta se z razbolelima zadnjicama od neudobnih sedežev pripravljala na prenočitev v gozdiču, nedaleč od obale jezera. Dogajanje na nebu je obetalo dež, zato sem odkolesaril za glavnino proti Pliberku. Sporočilci članom Potepinov po telefonu nista dobili odgovora, mrak je postajal gostejši, zato sem se začel ozirati po mestu, primernem za prenočevanje. Imel sem majhen šotor, a v gozdu ga še nisem postavil. Kam se dati? Ob polje pšenice, koruze? Senika nikjer nobenega. Okoli 21.30 sem se znašel v neki vasi med pretežno kmečkimi hišami. Na cesti ali pred hišo nikjer žive duše. Nato trije ljudje ob cesti. Odrešitev? Kje bi se dalo prespati, na senu, v garaži, kjerkoli? Tukaj, žal, ne bo šlo, odvrnejo. Morda 6 km stran. Predaleč, rečem, hvala in lahko noč. »Viel Spaß!«, mi je voščila domačinka. Kakšen špas neki je iskati prenočišče v tuji državi ob pol desetih zvečer? Peljem dalje. Redke kmetije, ranči s konji, drobnico. Žarek upanja zasije, ko nekje zagledam pokrite lope za spravilo kmetijske mehanizacije. Približam se, a je bilo posestvo ograjeno in nisem poskušal vstopiti. V temi pridem v naslednjo vas. Kmalu zagledam temno stavbo z velikim napuščem povsod okoli. No, tu bi se pa dalo shraniti 3k na suhem, ob zid pod streho pa bi v spalki lahko zalegel tudi sam. Parkiram 3k, kar opazim odprta masivna dvokrilna vhodna vrata. Vstopim v temen prostor, ki ga razsvetlim z baterijsko svetilko. Oooo, pa saj to je …
… to je mrliška vežica. Ni bila zasedena, zato sem jo zasedel jaz. Razgledal sem se po njej. Voziček za prevoz krste pokojnika, električni  svečniki, vaze za cvetje, obešalniki za vence, križi, … V razmeroma veliki dvorani je bilo kakih 40 stolov. Dvakrat po pet jih dam skupaj in obrnem navznoter, da sem si na njih napravil ležišče za spalko. Nato grem okoli hiše. Pod napuščem je dovolj prostora za 3k, na zadnji strani hiše je še nekaj vrat, dvoja tudi do stranišč. Vse odklenjeno. Stranišče čisto, s papirjem in tekočo vodo za umivanje. Na voljo mi je vse udobje, ki sem ga potreboval. Odkril sem tudi vrata v mrliško vežico z zadnje – vzhodne strani. Malo me je edino skrbelo, da bi ponoči kdo prišel vežico zaklenit in mene v njej. Oken, ki bi se jih dalo odpreti, namreč ni bilo. Lahko bi poklical na pomoč koga od Potepinov, a kako naj mu povem, kje sem, če imena kraja ne vem. Zaspal sem hvaležen za varno prenočišče, ki mi ga je nepričakovano podarilo nebo, a spal nisem tako močno, da ne bi slišal, ko je začelo deževati. Kako dobro je, da sem pod streho. Domnevam, da bi me zbudilo tudi morebitno zaklepanje vhodnih vrat. Jutro sem pričakal solidno spočit, se očedil (nobene vrste za sanitarije), pozajtrkoval iz zaloge in pospravil za seboj ter se podal na pot proti Pliberku. Nenazadnje je res bil špas in še veliko več kot to. Kasneje sem videl na karti, da je v kraju Edling (Kazaze oz Koseze po slovensko) nedaleč od mesta prenočišča proti severu ena večjih elektrarn na Dravi (87 MW).
Vozil sem mimo žitnih polj po kolesarski stezi vzporedno s cesto proti Pliberku, pod Peco na jugozahodnem obrobju. Ko sem prispel do gozda, je zadišalo po borovnicah. Zavil sem s poti med borovničevje in glej, bilo je polno svežih zrelih sadežev, ki sem jih nekatere lahko obral kar s sedeža 3ka. To je razkošje počasnega potovanja sam, ko se ni treba na nikogar ozirati in se obračaš samo za lastnim nosom. Preko sporočila na telefonu sem izvedel, da je večina Potepinov že v Pliberku. V vasi Blato na poti v Pliberk sem slikal evropsko poslanko gospo Angeliko Mlinar. Ne sicer nje osebno, temveč sliko na plakatu, ki je ostal na avtobusnem postajališču od majskih volitev. Malo naprej sem se ustavil še pri hiši, okoli katere je bilo nekaj všečnih lesenih skulptur. Na polju tik pred Pliberkom me je pozdravila cvetoča ajda. Kmalu smo bili Potepini skupaj in po kavi v bifeju ob glavni cesti nadaljevali pot skozi Libuče po 18 % klancu proti Sloveniji. Kako lepo je prečkati mejo, ne da bi te kdo ustavljal in karkoli hotel od tebe. Nekatera znamenja na meji so ostala od prej, druga so nova. Tukaj, na meddržavnem mejnem prehodu Mežica so na mehanizem nekdanje zapornice prilepili nalepko "Europa anders" (http://www.europaanders.at/europa-anders-international/). Pa res, del Evrope od tod dalje je nekoliko drugačen, bolj naš. 
Sledil je spust proti Mežici. Po slastnih češnjah, ki smo si jih privoščili v središču Mežice, smo mimo izjemno lepo obnovljene osnovne šole zapeljali do Podzemlja Pece – turističnega rudnika in muzeja. Zelo sem bil zagret za možnost kolesarjenja skozi rudnik, kar je del tamkajšnje turistične ponudbe, tudi s 3kom, so rekli, da bi šlo, vendar nisem mogel navdušiti še koga iz skupine, sam pa tudi nisem ostal tam, zato ta izkušnja še ostaja pred mano. Poleg ogleda nekaterih eksponatov v rudniškem muzeju  je name naredila velik vtis razstava fotografij naravoslovnega fotografa Maksa Kunca, ki je s profesionalno fotografsko opremo še v analogni tehniki skozi desetletja ustvaril opus, ki mu ga še danes lahko mnogi zavidamo, svojevrstna priča nekdanjih časov pa je bilo značilno stanovanje rudarske družine. Pot smo nadaljevali ob Meži skozi Žerjav in Črno proti prelazu na Slemenu na 1082 m. Okrepčali smo se na bližnjem Andrejevem domu na 1096 m, od koder je lep razgled proti jugu vse do Zasavskega hribovja. Še preden smo bili vsi zbrani, je že zmanjkalo nekaterih jedi s ponudbe in oskrbnik je pozabljal ter zamenjeval naročila posameznih gostov, pri čemer sem postal pozoren na napis na steni: »Kdor pije, da bi pozabil, naj plača, preden pozabi!« Po naročenem ričetu in pojedenem golažu (nisem se hotel pričkati z oskrbnikom) sem sem okoli 18.30 zapustil Andrejev dom in Potepine ter se preko Belih vod (kjer sem pred nekdanjo šolo slikal kip Karla Destovnika Kajuha) spustil proti Lepim njivam in Mozirju, se na kratko srečal s svojo sestro, ker pa sem imel še dovolj moči, sem po 20. uri nadaljeval pot proti Gornjemu Gradu in čez Črnivec domov v Ljubljano. V tretji omembe vreden klanec tega dne je šlo počasi, tako da sem 902 m visok vrh Črnivca dosegel okoli polnoči, dol pa je šlo v hladni noči tako hitro, da me je pošteno prepihalo in ga ni oblačila, ki bi mi bilo odveč, če bi si ga nadel za pot do Kamnika, kasneje pa je bilo spet toplo do doma, kamor sem prišel po slabih 150 km in 1500 višinskih metrih nekaj pred 2. uro zjutraj. Najbrž sem si moral dokazati, da še zmorem. Naslednji dan, ko so se Potepini vračali na svoje domove, ni deževalo, kot je bilo sprva napovedano, jaz pa sem tudi večji del dneva počival po naporih minulega dne, zato nisem ničesar pridobil s tem, ko sem predčasno zapustil sicer zanimivo in prijetno druščino. Morda bo to šola za drugič, v veselje mi je pa bilo, ko sem pod Slemenom dohitel Jožeta na Rosinanti, ki se kljub veliko bogatejšim izkušnjam s kolesarjenjem po Ameriki in še kje ter spanjem zunaj hotelov in urejenih prenočišč še ni mogel pohvaliti s tem, da je spal v mrtvašnici.

Albert Kolar
Albertovo zbirko slik si lahko ogledate na povezavi tukaj


Vida
Oh, dragi Jože, redko kdaj potegnem napačne odločitve ! Pri potepinih sem šla 2x na led L . Res, da ni bilo nič usodnega, le obžalovala sem takoj. Zgodilo se je zato, ker je nekdo v Mežici govoril, da bo zopet deževalo naslednji dan. Kot nalašč je prišel Vojko zraven in na hitro sem se odločila, da potegnemo do Celja.  Ne morem verjeti svoji neumnosti, saj se mi ni mudilo nikamor. Res pa je, da sem pomislila na premočeno bitje pred dvema dnevoma in sem se nahitro odločila. Vsako zlo za eno dobro- se tolažim vedno, ko ni najbolje. Predstavljala sem si, da tebe ne bo še tri dni za nami in da je to to. Ob cesti sem videla neko kolo in Željka, a je kolona pred mano drvela in tako do Celja... Malo borovnic proti Slemenu in ena kavica v Šoštanju je bilo vse, kar smo doživeli tisto popoldne. Vse je bilo do tu ok, od Šoštanja do Celja pa po glavni cesti- kot z glavo v torbi!! Grozljivka. Vendar smo pravočasno prispeli na vlak in doma nisem vedela, če bi bila vesela, ker sem srečno prispela ali bi bila žalostna zaradi svoje neumnosti. Tako-  naslednjič me imejte na oki !
Ko sem prebrala vaša dogajanja, sem pa itak bila brez besed in ugotovila, da moj zaključek zgodbe ni za objavo, haha.  Vem, da se zamujeno ne da nadoknaditi, vendar ....
(Vida)



Špiro
Živio Jože
Še moja malenkost, da se javim. Saj ne bom napisal nić novega, vse so že opisali potepini. Glede na to, da sem dve uri pred odhodom še bil na pijači z družbo in da je bila moja odloćitev, da ne grem, se še danes nasmehnem tisti hitrosti, ki je potem sledila (grem in pika). 
Potepini face ste in to v pozitivnem smislu, bravo.
Se morda vidimo 2015. Hvala.
LP Jože in potepini.
Špiro



Stane Debevc

V prilogi pošiljam svoj potopis s Koroške. Zavil sem malo po svoje, imam pač tak način potovanja, no, bilo je ravno tako v redu. Upam, da Edo ni preveč zameril, da sem ga pustil pod Ribnico na Pohorju. Bil sem zmatran in premočen in nisem vedel kaj narediti.
Kot piše Jože M. ste se ostali imeli v redu in to je glavno. Saj tudi meni ni bilo hudo, še najbolj utrujen sem bil pred Mozirjem. To je potem popravilo pivo v kampu Savinja.
Prilagam potopis v Wordu in Adobu. Če mislite, da je primerno za vašo spletno stran, ga postavite nanjo. Saj mogoče bo kdo z veseljem prebral.
Jaz sem bil zadovoljen, druščina (kolikor smo bili skupaj) je bila v redu in Koroška je lepa.
Če bo drugo leto prilika se bomo upam spet videli.
Lep pozdrav vsem Potepinom.
Stane Debevec.

Koroška 2014 s Potepini iz Maribora
Originalni načrt poti:
1. dan: Maribor – Lovrenc na Pohorju – Vuzenica
2. dan: Vuzenica – Dravograd – Pliberk – Klopinško jezero
3. dan: Klopinško jezero – Mežica – Topolščica
4. dan: Topolščica - Celje

Torek 25.06.2014

Zjutraj sem pripravil avto, privil prtljažnik za kolo na avto in si pripravil kolesarske torbe, šotor, podlogo in spalno vrečo. Ko je bilo vse v avtu in kolo na strehi, sva z ženo vzela pot pod kolesa in proti Mariboru. Vožnja je bila brez posebnosti in kmalu sva zagledala Pohorje in Maribor. Vreme je držalo, bilo pa je oblačno. Ustavila sva se v Radvanju skoraj prav tam, kjer se začenja Slovenska planinska pot (Transverzala). Snel sem kolo s strehe, pobral prtljago iz avta in vse skupaj privezal na kolesarski prtljažnik. Je šlo kar hitro, imam že nekaj prakse iz prejšnjih potovanj. Poslovila sva se z ženo, tokrat me ne namerava spremljati, morje je bolj vabljivo.
 Moje prevozno sredstvo

Torej sem na svojem. Skozi Radvanje sem se napotil proti centru Maribora, spotoma v Hofru kupil še nekaj malenkosti in prišel na zbirališče pred železniško postajo dobro uro prezgodaj. Včasih je malo porosilo, vročine ni bilo, malo sem bral knjigo in malo opazoval redke potnike.
Malo pred pol dveh je prišel prvi kolesar Edo s kolesom z el. pomočjo, kmalu za njem pa še drugi. Z vlakom iz Ljubljane je prišlo še kakih 15 kolesarjev, tako da nas je bilo vseh skupaj nekaj čez 20. Dva sva imela ležeče kolo, eden (Jože M., popotnik) pa tricikel.
Po uvodnem spoznavanju in obujanju spominov smo zapeljali skozi Maribor, pogledali mestni park in Lent s staro trto. V mestu sta se nam pridružili še dve kolesarki. Vreme je držalo, oblačnost je vztrajala. Čez most smo se zapeljali na desni breg Drave in nekaj časa kolesarili po makadamski poti ob reki, potem pa prišli na asfalt proti Bistrici ob Dravi in Rušam. Glavnina mi je ušla naprej, kolesaril sem z Edotom, sva imela nekako podobno hitrost. Naš nasledni cilj je bil Lovrenc na Pohorju.
Pri Fali se je cesta začela vzpenjati. Poznala se mi je teža prtljage, ni šlo kaj preveč hitro, a hodit mi še ni bilo treba. V Puščavi sva zavila levo in prišla do Lovrenca na Pohorju, že malo zdelana. Tam sva vprašala za pot, se nekoliko spustila in nadaljevala. Pot se je vlekla, malo gor pa malo dol, čutil sem že utrujenost. Prišla sva do večjega križišča in zopet vprašala za pot proti Vuhredu in Vuzenici. Možak nama je svetoval pot preko Ribnice na Pohorju, češ saj ni veliko vzpona. Morda za njega res ne…..za naju pa bi bilo bolje, če bi šla desno do doline Drave in po glavni cesti naprej do Vuzenice, ki je bila naš današnji cilj.
 Lovrenc na Pohorju

Glavnine nisva dohitela in moja misel je bila, da je najbrž že precej naprej proti Vuzenici.
Najina pot proti Ribnici se je vseskozi vzpenjala. Edo je ostal za menoj, pa tudi jaz sem moral kmalu stopiti s kolesa in nadaljevati  peš, klanec je bil prehud za moje preostale moči. Začelo je deževati, dež je prihajal s Kozjaka preko Drave tudi na našo stran. Edota nisem več videl. Kaj naj sedaj, ga čakam ali grem naprej? Deževalo je čedalje močneje in odločil sem se, da grem dalje.
Prišel sem do Ribnice in vprašal za pot proti Vuzenici. Cesta proti Vuhredu in Vuzenici je asfaltirana in se vseskozi spušča. Oblekel sem dežno obleko in se vsedel na kolo. Malo me je zeblo, ne preveč, bil sem le na višini dobrih 700 m in posebne vročine ni bilo. Cesta je bila kar lepa.
Po kake pol ure sem bil v Vuhredu. Nadaljeval sem po glavni cesti. Od Vuhreda do Vuzenice je tudi krajša cesta, a je nisem poznal in nisem hotel poskušati. Počasi se je začelo mračiti, dež je še vedno padal, a malo manj.
V Vuzenici sem vprašal fante pred slaščičarno takoj za mostom, če so kaj videli skupino popotnih kolesarjev. Nič niso videli. Šel sem do centra vasi in se ustavil pred Zdravstvenim domom. Poklical sem Mira P. (njegov GSM sem imel) in izvedel, da so šele v Lehnu na Pohorju in da bodo tam tudi prenočili. Kje sva jih z Edotom zgrešila si ne morem misliti.
Pod košatim drevesom pred vuzeniškim zdravstvenim domom sem postavil šotor, malo povečerjal in se spravil v spalko. Kje pa naj v mraku gledam za prenočišče? Tu je čisto dobro, če me bodo le pustili pri miru.
Dež je ponehal, vsake toliko časa je kapnilo z drevesa, počasi je še to ponehalo. Zaspal sem, na toplem in primerno utrujen.
Prevoženo: 53 km.

Sreda, 26.07.2014
Zbudil sem se s prvim svitom, no pravzaprav je bilo že normalno svetlo. Okoli mene je bilo vse mirno, nikjer nikogar, Zdravstveni dom je bil še zapuščen. Malo sem pozajtrkoval in pospravil svojo sobo – šotor in vse ostalo - na kolo. Vreme je kazalo na lepše.
Čez Dravo sem zapeljal na levi breg in po glavni cesti proti Dravogradu. V Dravogradu sem kupil jogurt in jabolčni zavitek in poiskal klopco. Pa me je presenetilo vprašanje: “Vi pa niste domačin….?” Pogledam in vidim dva policista v avtu ob meni. Kakšen domačin neki, s kolesom in prtljago za potovanje? Temeljito sta si me ogledala, želela osebno in vse popisala. Morda sta že videla pohvalo, kakšnega nevarnega človeka sta ujela, kaj pa vem. Nazadnje so me tako popisali pred kakimi tridesetimi leti, pa tudi takrat policist (takrat je bil še miličnik) gotovo ni dobil pohvalo. Nisem vedel ali naj bom zadovoljen ali nejevoljen nad tako pozornostjo. Poslovili smo se primerno prijazno in jabolčni zavitek sem pojedel v miru.
Skozi Dravograd se ne da kolesarit, so naredili tako ozko cesto da se še dva kamiona težko srečata. No pa saj mesto ni veliko. Peš sem šel nekaj 100 m in nato pognal. Čez kaka dva kilometra pa spet policist - tudi ta me je ustavil. Vzrok je bila kolesarska steza, ki je šla ob cesti in je nisem videl, ker je bila skrita za robom. Tako sem zaslužil položnico – baje mora kolesar vozit po kol. stezi, če je ta ob cesti. Saj to bi še razumel, če bi bile kol. steze narejene tako kot ceste. Pa so ponavadi zanemarjene, vijugaste, z dodatnimi spusti in vzponi, včasih poniknejo neznano kam…..pa se znajdi. V glavnem pa policisti neradi vidijo kolesarje, delajo jim dodatne probleme in verjetno bi najraje videli, da kolesarjev sploh ne bi bilo.
Pospravil sem položnico (ne preveč vesel) in se spustil na kol. stezo. Po njej sem vozil do mejnega prehoda in še naprej do odcepa za Pliberk na Avstrijskem Koroškem. Vreme je bilo prijetno, ne prevroče, sonce je sijalo. Pred Pliberkom sem še malo občudoval čudno zgradbo, nekaj kot začetek mosta ali tunela. Na Internetu sem našel da je to Museum Liaunig in kolikor sem razumel je ta muzej podprl industrijalec Herbert Liaunig. Na tabli pred muzejem sem opazil neko omembo afriških kristalov. Okoli muzeja trenutno tečejo gradbena dela. Ne morem reči ali mi je bila zgradba všeč ali ne. No ja, videl sem tudi že bolj čudne….
 Museum Lliaunig

Pliberk sem pogledal na daleč. Na križišču sem zavil proti mejnemu prehodu Homec in se ustavil za malico. Poklical sem Mira P. in izvedel, da se ravnokar odpravljajo na pot iz Lehna na Pohorju. Povedal sem mu, da jih nimam namena čakat tu v Pliberku in bom zavil nazaj v Slovenijo. Poslovila sva se.
Na mejnem prehodu je bila skupina policistov, pozvonil sem jim (malo sem se že potolažil zaradi položnice) in po krajšem klancu gor začel spust proti Mežici. Sem se na slovenski strani kar bolje počutil kljub temu, da smo z Avstrijci sedaj skupaj v Evropi.
Mežica je dokaj lepo mesto. Rudarjenja ni več, dela še tovarna akumulatorjev, nekaj drugih obratov in rudniški muzej. Obisk rudnika sem zamudil za kakih 10 minut. Je ob enajstih in samo enkrat na dan. Ogledal sem si muzej pri vhodu v rudnik in nadaljeval  vožnjo proti Črni na Koroškem. Topilnica svinca in cinka v Žerjavu je urejena in pobeljena. Črna je dolgo naselje, ustavil se nisem. Od tu se cesta vzpenja proti prelazu Sleme (1080 m).
Počasi sem vrtil pedala, bil sem že malo utrujen pa tudi prtljaga me je vlekla nazaj. Dohitela sta me dva kolesarja iz okolice Slovenj Gradca. Nekaj časa smo vozili skupaj in izmenjavali izkušnje. Cesta je lepa, kakih 5 %-tov klanca in kolesarjenje kar gre. Malo pred prelazom sta zavila levo za Slovenj Gradec, jaz pa sem zavil na vrhu na desno do Andrejevega doma na Slemenu na kosilo.
Ričet je bil v redu in pivo tudi. Nisem dolgo sedel, vleklo me je naprej. Torej nazaj na glavno cesto in proti Šoštanju. Do Šoštanja je vseskozi spust. Na križišču sem zavil proti Topolščici in začeli so se klanci in spusti. Ne bi verjel, da je tu tako razgiban teren. Skoraj pri vsaki hiši sem spraševal za smer proti Mozirju. Imel sem srečo, napotki so bili pravi in oddahnil sem se, ko sem zagledal Mozirje pred seboj. Povsod so bili še sledovi letošnjega žleda.
V Mozirju sem zavil levo proti Nazarjem in tu videl tablo za kamp Savinja. Do njega je bilo iz Nazarij še kakih 6 km. Kamp je prijeten in gospodarica tudi. Dobil sem prostor, tri jajca na oko in hladno pivo. Pa kruh za zajtrk. To je bilo skoraj več kot bi lahko pričakoval, sploh za kolesarja kot sem jaz. Pa zelo mirno je bilo.
 Kamp Savinja

Po kosilu sem postavil šotorček, zunaj pogrnil armaflex in se spravil brat. Kamp sem že prej obhodil, bili so še kaki štirje šotori, nobene gneče. Ko sem začutil, da mi oči lezejo skupaj, sem se preselil v šotor in ugasnil luč. Lahko noč!
Prevoženih: 115 km

Četrtek, 27.06.2014
Zbujanje s svitom in priprava dobrega zajtrka – kapučino, kruh, margarina in med. Po zajtrku sem pospravil prtljago in jo naložil na kolo. Gospodarice še ni bilo, ko sem zavil na cesto in proti domu. Počasi sem vozil po vaški poti in kmalu prišel do Radmirja. Tam sem zavil levo proti Gornjemu Gradu. 
Od Radmirja do Gornjega Gradu je nekaj manjših vzponov in spustov skozi pretežno gozdnato pokrajino. Dovolj da človek postane utrujen, sploh če ima nekaj več prtljage s seboj. V Gornjem gradu se začne vzpon na Novo Štifto in prelaz Črnivec (902 m).  Nekaj strmejših delov sem prehodil, nekaj bolj položnih pa prevozil. Vreme je bilo lepo, tudi voda je ob poti. Precej krav je bilo na paši, med njimi tudi siva pasma (matafonka), kakršno smo imeli pri nas doma. Veliko sena smo zvozili z njo domov. Sedaj že dolgo nisem videl kravje vprege in vprašanje, če jo še kdaj bom. Krave se niso posebno zanimale za kolesarja kot sem jaz, to je izven njihovega obzorja. Ali pa morda sploh nisem tako pomembna oseba kot si domišljam….?
 Prava švicarska matafonka

Na prelazu Črnivec sem pogledal informacijske table in se pripravil za spust. Nerodno je da spusti vedno dosti hitreje minejo kot pa vzponi. S hitrostjo nisem pretiraval, nisem bil pri volji pa tudi cesta na nekaterih mestih ni ravno najlepša. V Stahovici sem slekel vetrovko, ker je postal toplo. Do Kamnika se cesta še vedno spušča in Kamnik sem prevozil skozi stari del mesta, sedaj zaprtega za avtomobilski promet. Na krožišču sem zavil za Domžale. Prometa ni bilo veliko. Domžale, nato Šentjakob, BTC, čez železniško postajo in na Vič. Tam sem obiskal svojega serviserja za kolo in kupil nove zavorne ploščice za prvi disk za rezervo in nato domov. Izkazalo se je, da so bile sedanje zavorne ploščice zdrsane čisto do konca in so nove prišle takoj prav. Ploščice mi zdrže eno leto, približno 12 000 km.
Prevoženih: 70 km


Zaključek:
Lepo je iti na potovanje pa tudi nazaj domov je lepo priti. Tokrat je bilo enako.
Potovanje je bilo lepo indružba prijetna. Koroška je zanimiva. Rudnik Mežica bom pogledal ob drugi priliki. Upam da je moj sopotnik s prvega dneva Edo prišel dobro skozi dež pod Ribnico na Pohorju in da so bili zadovoljni tudi ostali Potepini. Jaz imam nekoliko drugačen tempo potovanja in tako smo se pač malo razšli. No pa saj sem nekako pričakoval, da se bo obrnilo drugače kot pa je planirano.
Za potovanje nisem porabil štirih dni kot je bilo prvotno planirano, ampak samo tri. Zato sem lahko šel v soboto z borovniškimi planinci na Kocbekov dom na Korošici. To je pa že druga zgodba…….


Ljubljana, 07.07.2014 Stane Debevec, kolesar

Se nadaljuje ......