Porečanka 2012



S KOLESI PO POREČANKI

od 23. do 26. junija 2012 (od sobote do torka)


Udeleženci:
Albert, Aleksander, Alenka, Andrej, Bogomir, Cvetka, Drago, Edvard, Jasna, Jožica, Lidija, Marina,  Marko, Marko, Miran, Miro, Miro, Rosana, Sandi, Stanko, Svetlana, Špela, Tanja, Tomaž, Tone, Varja, Vida, Vojko, Zdenka, Zvonko








Tukaj si lahko ogledate slike s potovanja po Porečanki, ki jih je pripravil Miro Petrič.
Na tej povezavi pa so še Marinine slike.
Kratek povzetek s potepanja bo objavljen tukaj. Prispevke pošljite na naslov jmarolt@gmail.com
Potopise so prispevali Marina in Tomaž ter Vida


Marina in Tomaž:

Kolesarsko potepanje po Porečanki 

od 23. do 26. junija 2012



V soboto zgodaj zjutraj so prispeli naši mariborski prijatelji iz štajerskega konca v Ljubljano na železniško postajo. Žal Jožeta ni bilo med njimi. Ko smo mi kolesarili po domovini, smo izvedeli, da on kolesari med Indijanci v ZDA. »Kolesarski« vagon smo s kolesi povsem zapolnili in se posedli v kupejih. Vožnja do Kozine, kjer smo se ponovno zbrali in pripravili za začetek potovanja, nam je hitro minila. Naložila sem si nalogo, da popišem vse prisotne. Po skrbnem štetju sem ugotovila, da se nas je na štartu zbralo 38. Trudila sem se, da bi naredila skupinski posnetek in mislim, da mi je to le delno uspelo, saj toliko kolesarjev zbrati skupaj in ujeti v en kader ni mačji kašelj.

Pot - spust do Trsta (20 km) je bila zelo zanimiva, kamnita s čudovitim razgledom. Žal sem kar hitro dobila luknjice v zračnico, da smo morali kar 3x pumpati do Milj. Miro in Aleksander sta z zamenjavo zračnice rešila moj problem. V Trstu smo opoldan, ko je sonce že močno žgalo, obiskali ŽELEZNIŠKI MUZEJ. Zgradba je iz leta 1906. V prostorih nekdanje čakalnice potniškega terminala železniške postaje Trst je zgodovinski oddelek, kjer so razstavljena dobro ohranjena tirna vozila italijanskega, avstrijskega, madžarskega, nemškega in celo habsburškega izvora.

Zapustili smo Italijo in kolesarili nazaj proti Sloveniji. Naša skupina se je odločila za kopanje na Debelem rtiču. Prileglo se je! Po osvežitvi smo kolesarili do Kopra in dalje do Izole po čudoviti kolesarski poti ob morju. Prikolesarili smo do Strunjana, kjer nas je ujela noč. Prespali smo v tamkajšnjem kampu. Tomaž, Špela, Jelka, Cirila in jaz smo si delili lično leseno hišico. Naslednji dan smo morali nadaljevati pot brez Jelke in Špele, ker je slednjo uščipnilo v križu, ko je zategovala svoje kolesarske torbe na kolo. Prijateljica Jelka pa jo je solidarnostno spremljala domov, saj sta tudi skupaj prišli na zbirališče v Ljubljano.

Proti Portorožu in Luciji smo se najprej zapeljali skozi čudovit predor nekdanje železnice Trst – Poreč in se na pobočju hriba med vrstnimi hišami zapeljali mimo centra Portoroža do Lucije ter skozi kamp do Sečoveljskih solin. Po opravljenih mejnih formalnostih smo se najprej ustavili pri Jošku Jorasu, saj trasa nekdanje železnice poteka mimo njegove hiše. Tam nas je čakala že lepo razpoložena velika skupina naših potepinov, ki so uživali gostoljubnost gospoda Jorasa. Postregel nam je tudi z najnovejšimi informacijami. Povedal je, da mu zdaj Hrvati ne nagajajo. Slovenska zastava pa ponosno plapola na njegovi hiši.

Od tu naprej smo se spopadli s pravo pustolovsko Porečanko oz. njenim grobim kamenjem. Pot se je vzpenjala, razgled na soline pa je bil vse lepši. Z namensko narejenega podesta z razgledno točko smo občudovali ta košček našega morja in se ponovno zagrizli v hrib. Izredno slaba prašna cesta se je vila pod našimi kolesi in še zelo vroče je bilo, saj je kazalec na uri kazal že okrog poldneva. Tam sem Cirilo, našo novo navdušeno kolesarko, videla samo v hrbet. Dosegli smo vrh, nadaljevali pot po ravnini do Markovca, kjer pa vzporedno poteka asfaltna cesta za motorni promet. Tu smo spoznali, kako so motorizirani popotniki brezobzirni. Prazne steklenice mečejo iz avtomobilov na traso bivše proge, zato je bilo na naši poti vse polno steklenih črepinj. Stane, ki je vozil pred mano, me je še pravi čas opozoril. Takoj sem Mirotu povedala o preteči nevarnosti, a je bilo že prepozno. Moral je flikat. Tudi Jožica je po telefonu sporočila, da ima preluknjan plašč. Ko smo jo dohiteli, je imela že pomočnike, a so kmalu obupali in se odpeljali naprej. Miro, pravi strokovnjak za flikanje in premontažo gum, pa je s svojo ekipo našel rešitev, ki je zdržala vsaj nadaljnjih 100 km. Ker je bilo precej vroče, smo se v Markovcu ustavili v nekem obcestnem gostišču, tam pa naleteli na Tomaža iz Cerkelj na Gorenjskem, pravega kolesarskega navdušenca s specialko. Imeli smo res srečo, kajti tako zgovornega moškega ne najdeš pogosto. Kar nekaj ur smo gostobesedili ali bolje le njega poslušali, se zabavali in še za rundo pijače je poskrbel. Začeli smo že dvomiti, če je Gorenjec, pa je nato z našim Tomažem podpisal celo »pogodbo«, da nas časti z jedačo, če pridemo k njemu v Cerklje. Od te ponudbe seveda ni bilo nič.

V nadaljevanju poti smo se zagrizli v pobočja zelenega istrskega hribovja. Trasa je bila položno speljana z ne prestrmimi klanci a mnogimi ovinki, ki so nas pripeljali do znanega mesteca Grožnjan. Čudovito staro mesto leži na hribu in ima okoli 30 galerij z izdelki domače obrti. Dodobra smo se odpočili in okrepčali na osrednji ploščadi pred cerkvijo.

Bilo je že pozno popoldne, ko smo se spustili po kamniti porečanski progi čez tunele do Završja, kjer smo se za 60 kun zelo dobro najedli in dobili dovoljenje, da lahko prespimo kar na prostem ob gostišču. Zjutraj smo nadaljevali pot proti Livadam. Zgodilo pa se je, da je imel Tomaž defekt na šodru čez en viadukt. Glasen pok, ko je razparalo »traktorski« plašč, je zaslišal Miro, ki je bil nekaj deset metrov naprej. Vrnil se je k Tomažu in skupaj s Stanetom so gumo zaflikali kolikor je bilo možno. Svetlana je z zanimanjem spremljala popravilo. Z Jožico sva šli naprej, da bi imeli malo prednosti, če se spet kaj zgodi s kolesom. Tudi na Motovun sva krenili sami, a sva se tam okoli uspešno izgubili (Tomaž, ki naju je z majhno skupino »sotrpinov« kar dolgo čakal v senci ob cesti pod Motovunom, me je popravil: »nista se izgubili, našli sta novo, neznano pot«). Kasneje sva izvedeli, da nisva bili edini izgubljenki. Jasna in Miro sta kmalu prišla za nama, tako, da smo najhujšo vročino skupno preživeli v senci ob hladni pijači. Opazovali smo tudi padalca, ki se ni odločil za skok, ker ni imel pravega vetra.

Nadaljnjo pot proti Poreču nam je nenadoma brezobzirno presekala glavna cesta. Malo smo bili zbegani in se po nekaj trenutkih obotavljanja vsak po svoje odločili. Stane se je povzpel na cestni nasip, prečkal cesto in kolesaril dalje, a v Poreču povedal, da ni bila to prava pot nekdanje železnice. Ostali smo kolesarili po njivah in travnikih levo od ceste in kmalu spet našli našo traso, ki nas je končno pripeljala v Poreč. Tam v parku nas je pričakala »popotniška postojanka« z mizo in klopmi ter informacijsko tablo s podatki o nekdanji železnici Trst - Poreč. Tam pa je bilo tudi že nekaj naših kolesarjev. Mnogi smo bili prepričani, da je to končna železniška postaja, a samega poslopja ni bilo videti. Bil je tam le park oz. travnata ploščad z lunaparkom. Menili smo, da so postajno poslopje porušili, zato je zdaj tam park. Kasneje smo izvedeli, da postajno poslopje še stoji, a na drugi lokaciji.

Bilo je že pozno popoldne, ko smo zagledali z zahoda prihajajočo oblačnost, ki je nakazovala na deževje. Kljub temu smo se nekateri odločili za kopanje, saj je bilo prav mirno in prijetno toplo, čeprav so strele že sikale po nebu. V bližini ni bilo možno najti zavetja pred temo in dežjem, prvi kamp Ulika pa je bil nekaj kilometrov stran, a v smeri proti domu. Vsak se je po svoje znašel in spet smo se razkropili. Ujela nas je noč in deževati je začelo. Ni bilo kaj oklevati in Tomaž je predlagal, da se odpeljemo v kamp na oni strani zaliva, kjer bi gotovo našli suho zavetje. Izkazalo pa se je, da kamp ni bil tako blizu in kar dolgo smo v temi in dežju iskali glavni vhod. No, potem smo bili poplačani z večerjo in vrčkom piva in dobili celo prenočišče v leseni hišici. Pred odhodom v »mižale« smo žrebali, kdo bo s kom delil posteljo. Razporedili smo se v skladu z izidom in vsi utrujeni kmalu zaspali – oblečeni! v nudističnem kampu. 

Tomaž je še sladko spal, ko smo Jožica, Alenka in jaz že plavale v toplem jutranjem morju. Pred odhodom se je pa tudi on osvežil. Okoli desetih dopoldne so se nam pridružili še Jasna, Miro in Stane. Skupaj smo se odpeljali proti Novigradu, kjer pa je bilo najbolj vroče tistega dne. Kosilo in obvezen počitek v senčnem parku je bil dolg. Jožica, ki se je bala ponovne luknje v zračnici in še nekaj kolesarjev, so obiskali vulkanizerja in si oddahnili. Ob 15h smo se odpravili proti Kopru, a glej ga zlomka, Tomažu je ponovno spustila guma, čeprav smo vozili po asfaltu. Miro in Stane sta bila v bližini in skupno so luknjo zadelali, da je zdržala do Ljubljane. Naprej nam je šlo dobro in hitro smo napredovali, tokrat brez defekta. Tudi bujski klanec smo končno premagali in se v Bujah posladkali s sladoledom na Mirotov račun, ker je izgubil stavo pa še zaradi odhoda v pokoj nas je častil.

Spust v Sečovlje je bil za vse nepopisen užitek in pravočasno smo prikolesarili na železniško postajo v Kopru, kjer se je zbralo še 17 potepinov, ki jih že več ur nismo videli. Vojko se je z novinkami Cirilo, Vido in Svetlano odpeljal že ob 15h. V pogovorih med vožnjo proti Ljubljani smo si pripovedovali svoje dogodivščine in ugotovili, da je potovanje vsak po svoje doživljal, saj nas je bilo toliko, da ne bi mogli ves čas skupaj kolesariti niti prenočevati. Največje presenečenje pa je bilo, ko smo šele na vlaku izvedeli, da so le Miran, Rosana in še nekateri potepini prikolesarili prav do končne postaje Porečanke in jo celo slikali. Bomo videli to sliko????

ŽELJA ZA DRUGO LETO: DONAVSKA KOLESARSKA POT IZ PASSAUA do DUNAJA.
PROSPEKTE ŽE IMAM!

PRISRČEN POTEPINSKO-KOLESARSKI POZDRAV, 
MARINA IN TOMAŽ

10. 11. 2012






Tukaj pa je že Vidin prispevek:


PRVIČ S POTEPINI 



Če srečaš  Jožeta, ki ti pripoveduje o potepinih, se jim enostavno moraš pridružiti, če si le malo kolesarja. In tako se mi je zgodilo junija 2012. Ko sem zagledala na potepini.si datum odhoda, nisem imela veliko časa za razmislek. Jožeta, ki se je takrat potepal po Vancouvru, sem vprašala, če misli, da bom zmogla, pa malo mi je tudi neprijetno, ker nikogar ne poznam. Odgovoril mi je, da bom tam srečala toliko prijetnih ljudi...Odločitev je padla. Saj sem vajena kolesa, sem si dopovedovala. Otroka sta rekla: «Mami, kaj ti to resno?«  Mož mi je naročal: »Pa bolj spredaj vozi« / je mislil na kolono.



S cmokom v grlu sem se natovorjena odpravila v Ljubljano že dan prej, ker v soboto zjutraj ni bilo možnosti iz Brežic s kolesom na vlak. Prespala sem pri sinu ali bolje rečeno prečula noč. Počutila sem se, kakor da grem na prvi zmenek pri 60. Led je bil kmalu prebit, ko sem zjutraj na železniški postaji srečala dve kosarki. »A si ti tudi potepinka?« sta rekli. »Me sva Joži in Alenka, kar z nama«. Pa je res tako, kot je Jože dejal! Še  30 takih prijaznih je prišlo. In tako z vlakom do Kozine, kjer se je začelo. Nekaj nas je imelo razen tovora na kolesu še nahrbtnike. Pozneje sem ugotovila, da smo bili vsi z nahrbtniki prvčki. Po nekaj kilometrih sem ga tudi jaz dala na prtljažnik. In tako čez vroči Trst, pa po prekrasni trasi ob slovenski obali do Lucije, kjer smo bile od silne kolone samo še me tri. Alenke in Joži sem se namreč držala kot klop, saj sta že preverjeni potepinki. Nekateri so šli po svoje, večina je ostala v Strunjanu, me pa smo si nagledovale, kje bomo prenočile. Z dovoljenjem sosedov smo se utaborile pred eno prikolico, kjer ni bilo nikogar doma. Tri priletne gospe res ne izgledajo pobalinsko, da bi jim odrekli gostoljubje! 


 Zjutraj smo se osvežile v morju, prihajali so ostali – eni slučajno, eni dogovorjeno, pri g. Jorasu pa smo se našli vsi,  kot da bi se dogovorili. Makadamska trasa Porečanke nas je vodila čez osrčje Istre preko Buj, Grožnjana, Livade. Na tej poti sem izgubila Joži in Alenko, nekaj časa sem vozila čisto sama. Spomnila sem se moževih napotkov, kako naj vozil spredaj v koloni, haha! Pot je bila kolovozna, čez hribe, tunele, viadukte. Moj cilj je bil Motovun, saj ne bi rada prenočila v hribih. Nekatere je menda noč zajela tukaj, drugi so šli še v Istrske toplice, jaz pa sem bila vesela, da sva s Cirilo prišli do Motovuna. Vojko nama je rezerviral sobo in naju zaskrbljeno čakal, ker naju ni in ni bilo /malo sva se izgbili/. Zvečer sva s Cirilo šli na tartufe in malo istrskega vinčka. Zaspali sva kot ubiti.

Eni so menda prespali v hribih, kar je nekaj ur zadaj. Ko sva pomislili, kje sta še Poreč in Koper, sva se s Cirilo »prilepili« na Vojka in tretji dan avanture se je pričel. Vojko, ki je vajen hitrega tempa, naju je za vsakim ovinkom potrpežljivo čakal. Po čudoviti pokrajini smo malo utrujeni prispeli v Poreč in tako je bila Porečanka premagana. Tam nas je čakala nagrada: morje in pivo. Po osvežitvi smo se počutili tako dobro, da smo kar nadaljevali proti Novigradu, kjer smo srečali Zvonka, ki je napoprek šibal proti Kopru, saj je naslednji dan moral v službo. Tudi v Novigradu smo se skopali, nalili zaloge vode in nabavili hrano ter odločili, da nadaljujemo do Buj. Nevihta nam je prišla naproti, zato smo v Bujah najeli sobo in kolesa spravili na varno.

Presenečenje za torkovo jutro je bilo Cirilino prazno kolo. Kaj bi brez Vojka! Pa še tlačilke ni imela, saj od Vojkovega kolesa ni  pasala na Cirilino kolo.  Vojko je snel kolo in zamenjal  zračnico, Cirila je vzela kolo pod pozduho in šla iskat vulkanizerja. Dobra šola za naslednjič. Hvala Vojko! Kaj, če bi se to zgodilo v hribih na poti do Livade?  Za torek nam je ostal še del poti od Buj do Kopra, kar smo zlahka prevozili in ravno toliko časa nam je še ostalo, da smo se v Kopru osvežili v morju. Na tej poti smo izgubili Cirilo in našli prijetno Svetlano. No, na dogovorjenem vlaku ob 15. uri smo bili vsi štirje, medtem ko  je glavnina še uživala po potepinsko na poti od Poreča do Kopra.

S prijetnimi občutki sem se vrnila domov. Izkušnjo »kolo na vlak« pa pridno koristim skozi vse leto. Še en vzrok za veselje! Hvala Potepini. In kam gremo v 2013? A so ta potepanja res samo enkrat letno?

VIDA TOMŠE




Takšno je bilo vabilo:

S KOLESI PO POREČANKI

Člani in simpatizerji društev nekadilcev in zdravega življenja iz Ljubljane in Maribora vas vabimo na kolesarsko potepanje
od 23. do 26. junija 2012 (od sobote do torka)

V soboto, 23.6.2012 se bomo podali z vlakom proti Primorski. Vlak RG 1605  odpelje iz Maribora ob 3:40 in pripelje v Ljubljano ob 6:06. Tam se nam bodo pridružili kolesarji s tistega konca. Pot proti Hrpeljam-Kozini bomo nadaljevali ob 6:33. Ob 8:16 se bomo izkrcali na postaji Hrpelje-Kozina
26.6.2012 se bomo vrnili v Koper. Vlak IC 502 Pohorje odpelje iz Kopra proti Mariboru ob 14:45, v Ljubljani je ob 17:02, v Maribor pa prispe ob 19:52.


Dolžina železniške proge od Trsta do Poreča je bila 123,8 km, imela je 35 železniških postaj, 11 mostov, 9 tunelov, 6 viaduktov in je povezovala 35 istrskih mest. Danes poteka trasa proge po ozemlju: Italije: 10,50% / 13km, Slovenije: 26,65% / 33km in Hrvaške: 63,00% / 78km. Zadnja vožnja kompozicije je bila 31. avgusta 1935 leta; "Parenzana" je odšla v zgodovino, ... sledilo je demontiranje in licitiranje opreme, veliko njenih delov je vgrajenih v proge po Italiji (Sicilija, Lago di Como, Val Gardena,...), posamezni deli so razstavljeni kot muzejski eksponati in si jih lahko pogledamo v muzejih v Milanu, v Švici, in drugje. Tiri z veliko dodatne opreme so bili leta 1940, za potrebe vojne, v Kopru naloženi na ladjo z destinacijo - Abesinija


Naša pot bo dolga približno 240 km. Kjerkoli bo možno, se bomo držali stranskih, včasih tudi makadamskih poti. Potovali bomo počasi, odvisno od razpoloženja, zmogljivosti in vremena. Kje bomo prenočili? Za streho nad glavo bomo zaprosili pri dobrih ljudeh, ki so voljni pomagati popotnikom. Za morebitne spremembe poti se bomo odločali sproti. Opozorilo za novince: udobja ne pričakujte, kajti potem boste razočarani, ker ne bo tako kot si zamišljate. Nič ni vnaprej organizirano, saj ne vemo, kakšno bo vreme in kako daleč bomo uspeli dnevno prikolesariti.
Traso za letošnje kolesarjenje po Porečanki sva pripravila Jože Marolt in Miro Petríč. Na poti nas bo vodil tudi Miro Breg.
Priporočamo naslednjo opremo:
- kolo (treking ali gorsko kolo) s torbami, pribor za krpanje zračnic, tlačilko,
- rezervno perilo, pelerino, kopalke, suho hrano, čutarico, nož, žepno svetilko,
- osebno izkaznico, zdravstveno izkaznico, komplet prve pomoči, zemljevid,
- spalno vrečo (spanje tudi na prostem!), čelado,
- (lahko tudi šotor, mobilni telefon, fotoaparat, daljnogled…)
VOZIMO NA LASTNO ODGOVORNOST!
Vsak nosi svoje stroške sam. Prijavnine ni.





Pojasnila in prijave:
Miro Petríč: 041 950 096 miro.epf@uni-mb.si
Jože Marolt: 041 202 243 jmarolt@siol.net
Marina Kovač: 041 494 767 marinakovac@yahoo.com
Miro Breg: 031 482 199 miro.breg@gmail.com
Kozina-Trst Mesto tisočerih barv in čudovite okolice 20 km
Trst-
Ankaran 22 km Skupaj 42 km
Ankaran-Koper 13 km Skupaj 55
Koper-
Izola 9 km Muzej Paranzane Skupaj 64 km
Izola-Portorož 7 km Skupaj 71 km
Portorož-
Sečovlje 14 km Krajinski park Sečoveljske soline  Skupaj 85 km
Sečovlje-
Buje 21 km Etnografski muzej Skupaj 106 km
Buje-
Grožnjan 9 km Umetniška tradicija Skupaj 115 km
Grožnjan-
Motovun 25 km Film festival Skupaj 140 km
Motovun-
Vižinada O Vižinadi 13 km Skupaj 153 km
Vižinada-
Poreč 22 km Aquarium Skupaj 175 km
Poreč- 
Novigrad Gallerion 21 km Skupaj 196 km
Novigrad-
Buje Stražar Istre 15 km Skupaj 211 km
Buje-
Dragonja Reka Dragonja 9 km Skupaj 220 km
Dragonja-
Koštabona Kulinarika 10 km Skupaj 230 km
Koštabona
-Koper 8 km Skupaj 238 km