Vovše 2008

Vovše 2008

Kolesarsko potepanje od PRAGERSKEGA do GEOSSa 

25. do 28.junija 2008

Udeleženci:

Vinko, Polde, Rastko, Stane, Branko, Peter, Marko, Stane, Rudi, Zvonko, Marko, Miro, Polde, Janez, Rihard, Drago, Slavko, Tomaž, Majda, Miro, Zdenka, Špela, Marina,  Aleksander, Andrej, Olga, Vojko, Željko. 

Skupaj osemindvajset

Marina in Tomaž:

Kot vsako leto smo tudi letos komaj čakali na datum okrog 25. junija. To je naš tradicionalni predvideni termin za kolesarsko potepanje, ki se ga udeležimo tisti, ki nimamo časa, da bi se nam mudilo.

Večina je začela poganjati pedala že 25. 6 v Mariboru oz. Pragerskem. Marina, Tomaž in novinca Majda in Polde smo se vkrcali na vlak v Ljubljani šele v četrtek 26. 6. in se peljali do Celja. Da bi z vlakom prišli do Grobelnega bi morali čakati dve uri in pol, zato smo raje zajahali svoje jeklene konjiče in se peljali dalje. Trdno smo bili prepričani, da nas bodo drugi kolesarji čakali v Grobelnem. Hudo smo se zmotili.

Po nekaj urah napornega lovljenja sta se nas usmilila le Miro in Marko in nas počakala na cesti precej južneje od Slivniškega jezera. Sonce je dobro pripekalo, klanec je bil tudi primeren, da o uri sploh ne govorimo. Med 12h in 13h smo ujeli glavnino na 584m nm v Planini pri Sevnici. Tu je nastala tudi prva in edina skupinska slika z ne povsem celo skupino. Sledil je fantastičen 15km spust v Sevnico, kjer se nam je pridružil Željko.

Ko smo se peljali ob pet kilometrov dolgem obsavskem gradbišču, ob hidroelektrarni Blanca še slutili nismo, da se bo čez nekaj dni tam zgodila strašna tragedija.

Spustili smo se v Krško in nadaljevali pot v Leskovec, kjer smo se razkropili, saj so nekateri želeli tu prespati. 10 ali 11 nas je nadaljevalo pot v klanec do Rake. Sem smo prišli še dovolj zgodaj pred prvo polfinalno nogometno tekmo letošnjega evropskega prvenstva. Gledali smo jo na terasi pred gostilno in uživali ob osvežilnih napitkih in okusnih pičičih.

Ko se je stemnilo, je bilo treba poiskati prenočišče. Marina je prostovoljno odšla v akcijo in nedaleč od gostilne našla odličen in velik senik s souporabo sanitarij in vode. Ob koncu tekme nas je bila ob seniku že večina kolesarjev. Prijazna zakonca Povhe sta nam nudila domače vino, zjutraj pa smo dobili še kavo in slano pecivo. Zelo smo jima bili hvaležni. V dar sta dobila nekadilski majčki, da se nas bosta zapomnila.

Nadaljevali smo pot proti Bučki in Škocjanu, kjer so se nam pridružili še ostali kolesarji, ki so pripeljali iz Leskovca. Postajalo je vroče in vse bolj smo iskali osvežilno kopel. V vasi Zalog pri Škocjanu smo našli reko Raduljo s tolmunom ob mostu. Po naši presoji voda ni imela več kot 18 stopinj C. Bilo je super in dobro smo se ohladili. Na travi v senci obrečnega drevja smo si po kopanju privoščili obrok hrane in potrebni opoldanski počitek. Okoli 15h smo nadaljevali kolesarjenje do vasi Zbure, kjer sta nas poživila kava in sladoled. Kdor je moral ali želel, si je v bližnji trgovini dopolnil zaloge hrane. Brez nadaljnjih prekinitev smo pot nadaljevali proti Mokronogu in naprej proti Sevnici, da bi zaključili načrtovani dolenjski krog. Ustavili smo se na levem bregu Save v obcestni gostilni v Boštanju, kjer je bilo dovolj sence za počitek in okrepčilo. Med pogovorom se je Tomaž spomnil na dva nekadilska aktivista, ki bivata v Sevnici in menil, da bi bilo lepo, če bi se slišali ali celo videli. Janka, kljub velikemu prizadevanju, ni mogel priklicati, oglasil pa se je Pavle, prvi predsednik Društva nekadilcev Sevnica. V dobrih starih časih, ko se je lahko še kadilo v gostilnah (ha, ha), smo z njim vzorno sodelovali. Kar smo takrat sejali, danes z veseljem žanjemo. Pavle se je razveselil klica ter Marino in Tomaža povabil na obisk – na svoj ranč. Povabilo sva sprejela, a se nama tedaj niti sanjalo ni, da je to daleč v hribu - na Okroglici in še naprej mimo Sv. Lovrenca (722m nm) v Lokavec. Skupno smo nato preučevali karto in lokacijo približnega cilja, čas pa je bežal. Ura je bila že 19, ko sva se Marina in Tomaž začasno poslovila od sopotnikov in odpeljala navzgor ob Savi do vasi Breg, kjer se je začel vzpon do cilja, za katerega se je kasneje izkazalo, da je bil od Boštanja oddaljen okoli 15 km, pet ob Savi in deset bolj ali manj v hrib. Na dveh tretjinah poti naju je ob naključnem srečanju g. Marjan, meteorolog z Lisce, opozoril, da se iz Ljubljane bliža huda nevihta. Črne oblake sva sicer že nekaj časa opazovala pri vzponu, a optimizem ni pomagal. Dež naju je ujel že nekaj kilometrov pred ciljem. Ko sva Pavletu sporočila kje približno sva, naju je prišel s terencem iskat in naju odpeljal na svoj 110 hektarov velik ranč. Prijazni gospod Pavle nama je postregel s toplo prho in okusno večerjo. Nato smo kramljali ob pregledovanju podrobno zapisane tridesetletne kronologije nastajanja njegove gozdne postojanke. Ura je bila že pozna, ko naju je popeljal do prenočišča. Naslednje jutro obvozimo ranč, si ogledamo bogato cvetoče travnike, občudujemo prelepe gozdove, na samem izviru potoka Lokavščice popijemo čašo vode in na jasi ugledamo srno. Pravi gozdni raj in bogastvo tišine, da se človek lahko temeljito odpočije od mestnega vrveža. Po odličnem in obilnem zajtrku sva se poslovila od prijaznega in dobrosrčnega gostitelja in se spustila do vasi Breg, nato pa ob Savi nadaljevala pot proti Zidanemu mostu in naprej. Hitela sva za najinimi kolesarskimi sopotniki in jih pred Hrastnikom tudi ujela. Kot radoživi otroci so se vozili z visečo žičnico nad Savo. Seveda sva morala poskusiti to vožnjo tudi midva. Miro nama je pomagal z navijanjem vrvi, da je kabina prišla k nam. Vožnja je bila kratka a zanimiva, saj se je na drugem bregu končala s trdim pristankom kabine v betonski steber. Kaj hujšega od presenečenja ni bilo. Nazaj sva prišla na svoj ročni pogon. Še dobro, da sva imela kolesarske rokavice, saj je bilo prijemanje vrvi tako lažje. Ko smo odhajali naprej, je kabina mirno obvisela v najnižji točki vrvi nad sredino Save in čakala na morebitne resne potnike, ki jih je moralo biti včasih precej več. Med vožnjo proti Trbovljam smo razmišljali o nekdanji veliki koristnosti te naše tehnične in prometne dediščine, ki so si jo iznajdljivi Zasavci omislili v pomanjkanju mostov.

Na poti smo ugotovili, da je naš največji problem neučakanost. Novinci še ne vedo, da nimamo časa, da bi se nam mudilo. Tako sta Polde in Majda sklenila, da ne gresta do cilja, ki je na geossu. Nadaljevala sta pot v Litijo in domov v Ljubljano. Glavnina kolesarjev pa se je ustavila v Hrastniku. Po kratkem počitku smo se odpravili proti Trbovljam. Pot nas je peljala v hrib, kjer pa smo kmalu ugotovili, da smo že v mestu zgrešili levi odcep za Trbovlje, kjer bi po načrtu morali iti in ne bi bilo tako strmo. Prijazna domačinka nam je povedala, da se cesta ves čas vzpenja vse do vasi Boben, a da je dovolj sence. Na pol poti pa se je Špeli pokvaril prestavni mehanizem menjalnika pri gonilki. Mojstri med nami, kakršen je Miro, ki sicer vse okvare in defekte odpravi v rekordnem času, tega niso mogli uspešno popraviti. Po uri in pol se je Miro previdno odpeljal s Špelinim kolesom proti vrhu klanca in navzdol v Trbovlje. Spust v dolžini 4 km je bil za ostale fantastičen, za Mirota pa verjetno ne. V Trbovljah pa nismo v soboto popoldne uspeli najti nobenega serviserja. Ostala je le še ena možnost, da bi Špela z nami prišla na Vače. Tomaž se je namreč spomnil sodelavke Tanje, ki stanuje v mestu. Poklical jo je in pripravljena je bila poiskati strokovno pomoč preko svojega očeta. Špelin kolo smo zapeljali na senčno dvorišče pred njegovo garažo, kjer je bilo obilo orodja. Med pametovanjem kako zadevo popraviti, se je pripeljal mimo prijatelj od Tanjinega očeta, ki je po zaprosilu odšel po strokovno pomoč. Po neuspešnem iskanju se je sam lotil zadeve. Pred mesecem je namreč svoji hčeri odpravil podobno okvaro in »finte« še ni pozabil. Potreboval je le pet ali deset minut in kolo je bilo spet nared za vzpone in spuste. Gospodu, naključnemu mojstru, ki ni želel nobenega nadomestila ali nagrade, smo bili zelo hvaležni, kakor tudi Tanji in njenemu očetu. Po slovesu smo se ponovno zagrizli v klanec proti Zagorju. Pozno popoldne smo bili že na pokopališču v Zagorju, kjer smo obiskali grob pokojnega predsednika Drnovška. Skromen grob, kot je bil skromen tudi on. Pot smo nadaljevali proti Kisovcu in Mlinšam. Naenkrat sta nam nasproti pripeljala Marko Kabaj in Stane Mesec, ki sta se že vračala. Za slovo sta nam poklonila dve plastenki odličnega vina, ki smo ga zvečer pili pri Kovačevih. Na naše veliko presenečenje se je ob tem postanku mimo pripeljal še strastni kolesar Brane, tokrat z motorjem. Le kaj se mu je zgodilo, da je presedlal med motoriste?

Zadnji postanek pred vzponom na Vovše smo naredili v gostilni Vidergar. Dan se je že nagibal h koncu, čakalo pa nas je še 5km gozdne poti do prenočišča in do Ekološke kmetije Vovše. Miro in Marko sta želela opraviti plan za tisti dan, zato sta se odpeljala do geossa in že v trdi temi našla kmetijo, kjer smo prenočili. Tudi mi smo prišli do kmetije že v temi. Na priključni poti smo zaslišali prešeren glas Kovačevih deklet, mamice Andreje, najstarejše hčere Vanje, srednje Zoje in najmlajše Ženje. Sirote so nas komaj dočakale. Deklice so se razveselile predvsem babice Marine. Mi pa smo bili veseli, da smo na etapnem cilju in pred zadnjim spanjem na seniku. Kovačevi so nas dobro postregli z neoporečnimi dobrotami zvečer in tudi zjutraj. Žal pa nas je bilo le 11 od sprva 22 prijavljenih. Zato vsega sploh nismo mogli pojesti.

V nedeljskem dopoldnevu smo se poslovili od prijaznih gostiteljev in odšli v dolino vsak po svoje. Večina se nas je odpeljala na geoss, ki je bil dejansko na poti do Ljubljane.

Špela, Olga, Marina, Andrej, Tomaž in Miro smo se odpravili proti kamnolomu nad Kresnicami. Bilo je silno vroče in strmo, a začrtanega nadaljevanja poti v ravnini pod kamnolomom v naravi nismo našli, zato smo se spustili čez Dešen v Senožete. Nadaljevali smo po glavni cesti do Dolskega in se ustavili v imenitni gostilni Pr'krač. Gostilničarjeva hči je bila nad nami tako navdušena, da bo šla naslednje leto z nami.

Po okrepčilu smo bili prej kot v eni uri že v Ljubljani. Odhod vlaka v Maribor, s katerim je odšel Andrej, smo čakali na senčnem gostinskem vrtu v Kolodvorski ulici. Miro je do konca spremljal finalno nogometno tekmo, naslednji dan pa nadaljeval kolesarjenje v Pulo. Naše čestitke in občudovanje si gotovo zasluži. Drugi smo bili tedaj že v prijetnem domačem zavetju.

Zapisala Marina in Tomaž, 14. 7. 2008

Miro pa je napisal tole:

In se je zgodilo.

Jože v Ameriki, mi pa na kolesarjenje.

Upam sem, da bo Jože nazaj in da nas bo vodil tako kot mnoga leta. Ampak...

Želel sem, da bi bil tukaj z nami, hkrati pa sem vesel, da uresničuje svoje sanje.

Sicer sva pa, preden je odšel, začrtala pot in določila datum. Tako, da so mi ostale tehnične zadeve (risanje zemljevida, obveščanje po elektronski in običajni pošti...).

Začetek, 25.6.2008, zaključek na Vovšah (ekološka kmetija Marininega sina Poldeta). Marina je želela, da začetek prestavim na 26.6.2008. Nisem se dal in sem vključil še GEOSS in potovanje podaljšal na 5 dni.

Tako smo začeli v štirih skupinah.

Mariborska 1 (Aleksander, Peter, Miro B., Miro P., Marko S., Andrej, Rudi, Karl, Zvonko) je začela 25.6.2008 v Bohovi in prikolesarila v Poljčane.

Mariborska 2 (Stane, Rastko, Polde, ..., Zdenka, 25.6.2008 z vlakom iz Maribora do Pragerskega,

Ljubljanska 1 (Drago, Vinko, Špela, Olga, Janez je prišla 25.6.2008 z vlakom iz Ljubljane v Pragersko.

Ljubljanska 2 (Marina, Tomaž, Majda, Polde) 26.6.2008 z vlakom do Celja in potem priključitev skupini na poti na Planino.

Prihajali in odhajali so Marko K., Stane-gusar, Željko, Mišo.

Mariborska 1 Dobili smo se ob dogovorjeni uri pred Rutarjem in pika. Pogrešal sem Staneta Kunta, ker mi je mojster Fajdiga prejšnji dan povedal, da mu je pripravil kolo za to našo pot. Mimo Račkih ribnikov -------