Gorenjsko 2011

 Posodobljeno: 30.9.2011

S KOLESI PO GORENJSKEM

Člani in simpatizerji društev nekadilcev in zdravega življenja iz 
Maribora in Ljubljane smo se potepali

V soboto, 25.6.2011 smo se zbrali ob 9.30 uri na kolodvoru v Ljubljani. 


Prvi dan smo se iz Ljubljane podali po stranskih cestah proti Polhograjskim Dolomitom. V Žireh smo se usmerili proti severu in si eni poskali prostor za prenočitev pod kozolcem blizu Hotavelj, drugi pa na Visokem.
Drugi dan smo se ob Poljanski Sori spustili do Škofje Loke ter po ravninski pokrajini mimo Medvod in skozi Mengeš prispeli na Dobeno, kjer smo prenočili.
Tretji dan so se bolj zagreti kolesarji povzpeli na Krvavec, tisti z manj kondicije pa smo se velikim vzponom izognili in kolesarili po severnem obrobju ljubljanske kotline skozi Kamnik do koće v Kamniški Bistrici. Noč nas je dobila v Adergasu pri Velesovem, prespali smo v zavetju samostana.
Zadnji dan smo se ustavili še v Preddvoru ter se nato ob porečju Save vrnili v Ljubljano. 
V štirih dneh smo prevozili v povprečju 240 km.
Glavne zvezde potepanja so bili trikolesniki: Jakčeva Patria, Albertov 3ka in Jožetova Rozinanta.




Prvi se je javil Jaka z naslednjim zapisom:

Iz žabje perspektive in od zadaj
Uvod
(ker brez nakladanja seveda ne gre)

Ko sem prvič videl ležeči tricikel (marca 2010), so se mi tako zasvetile oči da je moj dispečer (beri žena) takoj izjavil, da kaj tako grdega v življenju še ni videl in v zadnjem poskusu obupno zatarnal: da si ne drzneš!!!!

Vendar je bilo seme »zla« že uspešno posajeno. In tako se je začel lov za ČIČKOTOM. Tukaj ima Peter Osterveršnik vse (edine) zasluge, da sem ga v začetku julija ponosno pripeljal iz MB v Ljubljano (pod budnim očesom dispečerja). In potem se je stvar začela odvijati s filmsko naglico.

»Divjajne« po okliških vaseh prvi vzpončki, vzponi, spoznavanje na novo stare lepote Slovenije. Prvi nalivi, nevihte, prva prenočevanja po kempih. in miljon drobnih stvari ki se dogodijo. In seveda tisoč drobnih predelav na Čičkotu brez katerih bi  bilo življenje tako pusto in dolgočasno.

Vmes pa prebiral zgodbe Potepinov  na netu kot Zvitorepca in Lakotnika v mladosti. Seveda sem pa zraven sanjal kako bi bilo lepo, če bi….. seveda lahko bil tudi jaz tam nekje  zraven.

V aprilu 2011 sem v Vidmu (Udine) na srečanju ležečkov spoznal koga drugega kot JOŽETA MAROLTA (seveda s Petrovo pomočjo), ki je že bil moj enoletni idol z vsemi svojimi podvigi….  Potepin seveda…

Po klepetu ob večerji mi Jože omeni štiridnevno potepinsko srečanje konec junija. Ja, mu odgovorim, saj čitam in gledam slike, čudovito se imate. Torej, potem se pa pridruži pravi brez ovinkov. A?  Mislim, da sem se počutil kot tista pastirica v Lurdu…

In tako se je zgodila sobota, 25. junija.
V strahu, da ne bom zamudil, da ne bom našel potepinov na postaji sem štartal že ob pol osmih iz Broda pod Šmarno goro za tistih borih10km. Kasnejši dogodki so pokazali, da je lažje zgrešiti celo železniško postajo kot pa Potepine. Naredim častni krog po peronu in takoj zagledam staro rogovo specijalko s še starejšim nahrbtnikom zadaj iz katerega je molela plastenka v njej nekaj belega zraven pa mislim da tudi zelenje čebule. Vsekakor je bilo BIO in EKO. Zraven stoji suha postava, ki je imela ogromno dela s kolesom kot se za Potepina spodobi.
»Potepin« vprašam.
»Seveda« odgovori »ti tudi?«
»Še ne, upam, da bom«

»No, potem pa si če ne veš«, vzame plastenko in ponudi sveže mleko…….(zjutraj je bilo še v belokranjski kravi)
No, če so pa taki ljudje zraven kot je Franc  mi pa res ne bo hudega.
Preden je prišel vlak, smo se zbrali, mislim, da trije ali štirje. Pride vlak, Štajerci se privalijo kot stampedo po peronu in iz vseh možnih lukenj še ostali kolesarji s torbami. Pozdravljanja ni bilo ne konca ne kraja. Jih je bilo že čez dvajset. Res jih je bilo veselje gledati.

Seveda  gasilska slika in razdeljevanje listkov na katere smo morali napisati ime, mobi…..  Malo sem gledal čukasto in seveda čez čas videl, da ko se ni kaj vedelo (na primer št. mobija)….  Poglej listek!

In POČASI (zaščitni znak) štart.
Cilj: Ogled novega Kongresnega trga. Seveda smo se tam takoj zataknili ob trgu ker je bila ulica zaprta zaradi podiranja odra od proslave. Stikanje par glav, malo mrmranja… Komanda: Malo nazaj, desno, spotoma ogled Ljubljanice. Pavza pri gostilni Pečarič na Viču. Kaj? Nobenega preklinjanja, gledanja na uro, iskanje krivca….. No to je pa spet nekaj novega.


Pečarič: debata…..   Ugotovitev, da se je edenizgubil, se bo pač moral tudi sam poiskati.. Saj ima s tem dolgoletne iskušnje,,,,

Naprej do stare gotske cerkve v Dvoru pri Polhovem Gradcu. Vmes seveda iskanje raznih bližnjic…. Ogled znamenite cerkve pod vodstvom prijazne gospe. V tej cerkvi so tudi snemali čb film Samorastniki. Po uspešnem počitku naprej do graščine v Polhovem Gradcu.  Počitek, sprehod po lepem parku spoznavanje med seboj, polnjenje bidončkov z vodo, malo prigrizevanja dobrot iz popotnih torb in;

Start. Po slikoviti dolini mimo Briš proti Ljubljanici in Kurji vasi. Vmes se je razvila debata, zakaj so krave, ki so se pasle ob cesti obrnjene vse v eno smer. Ali z glavo proti ali z vetrom. No, vsekakor  one so vedele.

Z Jožetom sva z velikim trudom uspela zasesti zadnje mesto. Po odprti in polemični debati sva ugotovila, da sva po zgledu Maratona Franja Metla. Ker pa mora imeti vsaka služba hirearhijo sva z ozirom na njegov staž sklenila, da je on metla, jaz smetišna. In sva tako mimogrede pribrcala v Kurjo vas.

In…… postanek. Privlečeva iz torb banani in čokolado ter nejeverno buljiva v strem klanec proti Šentjoštu. Hm, Jože namigne, da bi bilo dobro prelisičiti to ponudbo. Po potepinsko strneva svoje misli, pogledava v karte, seveda ne vedeževalske in hajd po dolini proti Smrečju. Vmes sva uživala v zelo lepem panoramskem razgledu proti Krimu, Kureščku in naprej proti Dolenjski, kjer je bila predlanska tura.

Telefon naju zbudi iz sanjarjenja: Kje sta? Mi smo že  v Kasarni v Smrečju. Še malo pa sva tam. Malo debate, seveda na cesti in po odrešilnem klancu navzdol naravnost v slaščičarno v Žireh.  Jožica naju počasti s sladoledom. Pripeljeta se še dve naši Potepinki nekje od zadaj Marina in Zdenka, potem pa spet počasen spust proti Hotavljam. Vmes sva z Jožetom po nekih ovinkih spravljala ob živce neki gromozanski traktor s še bolj gromozansko cisterno, ker se nisva imela kam umaknit pa še okoli 30 sva peljala… Konec dober vse dobro.

V hotaveljski gostilni pri Lipanu nas prijazen gostilničar napoti par kilometrov proti Cerknu do termalnega izvira ki ima vedno 23 stopinj. Zraven je velika zapuščena hiša, štala in dvojni kozolec. Toplar po slovensko.Po premisleku se parkiramo  pod toplar.

Sploh nisem čutil potrebe, da bi nas preštel ker sem videl, da to sploh ni pomembno. Bilo je pa važno, da sem se javil dispečerju: OK+. Tudi imen se nisem zapomnil. Edino kar bi bilo, bi lahko zapel: Štimung je bil fajn. Nekateri so si dali po domači večerji delo s postavljanjem šotorov.

Ko se pripravljam tudi sam, da bi ga postavil, me Jože vpraša če mislim, da streha na toplarju pušča. Kljub vsem trudu ne zasledim nobene zvezde nad glavo. In kaj ti bodo dve strehi?  Škoda truda…. Po njegovih navodilih postavim prvo  ležišče v poldivjini, v moji kolesarski karijeri.

Ko smo legli h prigaranem počitku nas kar naenkrat obsvetijo veliki žarometi. Pa ja menda ni prišla sama gospa Kresal s svojo specialno policijo, da nas zapre? Hvalabogu ne, ampak avtobus, ki hoče v svoj kozolec. Jože seveda s svojim mehkim pomirjujočim baritonom pomiri šoferja da zjutraj potujemo naprej. Prav, odgovori šofer, ni problema, bom pa pod drevesi parkiral.

Jaz seveda zlobno mislim, da to ni Jožetova zasluga, ampak pogled na urejeni kaos pod toplarjem in, da se pri vsej potepinski dobri volji ne bi do jutra spokali ven. Je pač izbral manjše zlo, ali pa je hotel čim prej k svoji ženki….

In tako se zbudi novo lepo nedeljsko jutro drugega dne.
Nobene vojaške trobente, kričanja diži se,  nervoze, tekanja….. Še najbolj je bila nervozna Kopačnica, ki je žuborela za cesto.

Šele sedaj razumem kaj sta nam zakuhala Adam in Eva…. Saj sem se komaj izkljuval iz kome ob tako pomirjujočem jutru. Seštejem kosti in koščice, jih poravnam in se dvignem v vsem svojem sijaju. A tako to izgleda si mislim in zaslišim Kunteja da bo treba počasi potegniti…. Joj, jaz sem pa komaj začel pakirati. Pa me moj mentor Jože hitro pomiri: Ne sekiraj se, to je šele prvi namig, moja piščalka je še v žepu pa tudi čaja če nismo spili vsi.
Torej to je pa tako kot na letališču: prvi poziv, drugi….. In mi je res uspelo vse v miru spakirati, da se mi je vsaj približno sanjalo kje imam kaj, popiti čaj malo prigrizniti in še nekajkrat počasi globoko vdihniti čudoviti zrak izpod Blegoša ko zadoni piščalka:

Start. Zavrtimo pedale proti Gorenji vasi in naprej ….. Z Jožetom zavzameva položaja metle in smetišne ter uspešno brez zapletov napadeva in seveda osvojiva  Škofjo Loko. Nikjer nobenega Potepina. Ko tako Jože razmišlja, jaz izdatno pomagam seveda brez prave koristi se pojavi potepin Aleksander.

Bil je na gradu in se sedaj odpravlja naprej proti Medvodam. Spotoma si ogledamo staro Nacetovo domačijo v Puštalu, staro blizu 500 let.  Po mobiju prileti informacija, da je glavnina že v Goričanah. Kaj hočemo? Vrti, vrti potepin dokler pač ne boš čist hin…..
Na poti proti Goričanam se pojavi še Miro Breg  in tako družno pripeljemo do lokala ŠTIRI MAČKE, kjer si z Jožetom privoščiva porcijo sladoleda. Glavnina je pa že na Zbiljah in se odpravlja….  Predlagam izkoristek časovnega bonusa beri: krajšo različico skozi Tacen in mimo Šinkovega turna do Mengša. Ja, zelo težko je nagnati žabo v vodo  he he he ...

Ustavimo pred odprto pekarno z lepo dišečim kruhom.  O podrobnostih nebi utrujal: nabava kruha, mrzle pijače vode in seveda vedno več potepinov na enem kupu. Mislim, da po startu v Ljubljani vsi. Počitek. In potem:

Določili so me, da bom skozi Mengeš proti  Dobenu vodil karavano. Kot petelin na gnoju se zapodim naprej in si domišljam, da mi ploska pol Mengša. Glejte ga: Šele včeraj  se je naučil voziti Čičkota, danes pa že vodi stare potepinske mačke…. Kakšna čast. No ja, ampak samo do prvega vzpončka pod Dobenom.

Tam  sem seveda zadnji…. Ampak ne sam. Moj mentor me potolaži: Bom jaz vključil šlumfa (za nepoznavalce:prestava za v strme hribe) ti pa preklopi svoj menjalnik za hribe pa bova počasi pribrcala do vrha.

Še so prijatelji…. Prideva nekje do tričetrt hriba ko primašira nasproti  Špela  in nama pove, da naju na vrhu na vikendu pri enem od najstarejših potepinov, Vinkotu, čaka bograč.
Eh, pa se mi še zadnji prijatelj odpelje kot sneta skira. Hvala, Špela, da me je bodrila, da sem pribrcal do cilja, drugače bi bivakiral kar sredi ceste. Ko ustavim pred vikendom, obvestim dispečerja o prispetju na cilj in modro zamolčim eksistenčno krizo. Verjetno bi sprožil reševalno akcijo.

Večer je bil čudovit: hrana, pijača, vzdušje, ki ga je pripravil gostitelj.  Nepozabno…..
Z Jožetom sva  na terasi pripravila za spanje in ob regljanju žab zasanjala v zvezdnato noč…

In se je porodilo tretje jutro.
Jutro zopet potepinsko na izi….  Kot da ne mislimo nikamor naprej. Ampak poglej ga zlomka, spet vsi ob primernem času pripravljeni.

Mimogrede smo v Mengšu. Tu se formirata dve skupini. Bolj natrenirani na Krvavec, manj pa  v Kamniško Bistrico. Se pa pohvalim, da sem bil tudi jaz tam gor, samo čas je bil preceeej…. daljši kot ga bodo oni porabili.  Mislim, da bi bilo bolje če bi rekel da sem plaval na luno. Moja neumnost pa res ne pozna meja.

Ob prijetnem klepetu  brzijo mimo nas Topole, Suhadole, Moste, Podgorje, Križ. In na koncu  železniška postaja Kamnik. Ko napolnimo rezervarje, naravnamo ure se podamo proti Kamniški Bistrici. In po stari navadi nas na koncu mesta spet nekaj manjka. Saj bi bilo nekaj narobe če bi bili vsi….  Verjetno bi potepini vsaj enega določili, da gre po svoje.

Od Stahovice proti postaji žičnice na Veliko planino pedaliram sam v ozadju in razmišljam, zakaj mi želodec ne kruli ampak rjove kot lačen lev. To je pač davek če ga pozabiš nakrmiti. Seveda na koncu še  pomodrujem, da zato tudi moči ni nikjer več. Seveda take drobnarije Potepinov ne skrbijo, saj tudi dan še ni preveč star. Nekako se pritihotapim do doma v Bistrici.  Ob pogledu na Potepine, kako se hranijo z joto se mi kar milo stori čeprav je ne maram preveč. . Seveda se jo tudi sam lotim. Javim položaj in uničevanje jote dispečerju,  ki strokovno ugotovi: zelje kot zelje

Nazaj proti Kamniku se ustavimo še pri Mariji na Županjih njivah. Po skupnem startu kar naenkrat z belokranjskim Štajercem ugotoviva, da sva sama. Do železniške postaje se pač voziva sama.



Tukaj pa spet po par minutah začnejo prihajati kolesarji s torbami z vseh smeri. Vsak s svojo zgodbo, ki se mu je ta čas pripetila.   Jura se odloči, da gre na vlak za Ljubljano in naprej v Maribor. Ko pride motorni vlak, se postrojimo na peronu za častni špalir in gledamo kako se po železniško naklada. Vrli železničar se ukvarja z neubogljivimi vrati tovornega prostora. Ali bi radi kaj povedali, jezno vpraša. Nič, dobi potepinski odgovor, saj vse vidimo. Pogledi ne ubijajo…..

Jura se odpelje z vlakom, mi pa proti Komendi in Cerkljam ter naprej proti Velesovem. Spet me izdajajo moči in v daljavi mi izginjajo zadnji potepini. Moj mentor je verjetno ocenil, da je čas da se postavim na lastna tri kolesa in začnem sam loviti potepine. Vendar pa je v Cerkljah spet postanek. Tako jih celo uspem ujeti. Še celo zaploskali so mi nekateri.

Malo pred Velesovem ostro oko in desetletja izkušenj odkrije Adergas. Franc se spomni, da bi v bivšem samostanu morda dobili prenočišče. Izvidnica je hitro potrdila to možnost. Čudovita velika cerkev, zadaj pa nekdanji samostan s prostranim ograjenim dvoriščem z gorenjsko travico. Razkošje.  V mislih že vidim trop smrčačov ki ne pustijo krtom spati… Seveda so na razpolago tudi sobe, postelje, tuši… Ne, zvezd za lahko noč si pa ne pustim vzeti.

Gospod župnik z gospodinjo nas pričakata s šilcem domačega in velikim loncem čaja. Večerja, klepet, komentarji dneva….  In prigaran počitek.


In napočil je zadnji, četrti dan.
Zjutraj me zbudi pesem zvonov, ki me zaziba še za dobro uro kome. Spet šilce, velik lonec čaja……  Raj na zemlji. Gospod župnik pridejo na klepet, se slikajo z nami … Probajo ležečkota ….. Seveda to traja in traja. Če bi rekel, da smo končno odšl, ne bi bilo po potepinsko, ampak smo le štartali.  Smer Preddvor.

Lep kraj pod Storžičem z lepim jezercem. Nekateri Potepini celo vedo koliko je jezerce mrzlo. Glavni del se odpelje čez Belo proti Kranju, Jože, tržiška potepinka Špela in jaz smo pa potegnili zadnjega jokerja in se po bližnjici podali proti Trbojam ob Savi. Tu nas je ujela kranjska frakcija in si privoščila počitek, mi, Jože,  Albert ki ima tudi tricikel ter Špela in Marina smo šli naprej. Še ogled nove dvorane v Stožicah in že smo na železniški postaji, tam kjer smo začeli. Seveda vlak gre pozneje kot smo mislili, tako, da je bilo slovo temeljito kot se za Potepine spodobi.

To sem napisal v zahvalo vsem Potepinom, ki so me tako nesebično sprejeli medse, kot da bi v mladosti krave skupaj pasli in se nikoli nismo razšli.  Če sem pa kakšno ime ali pa kaj drugega pomešal, mi pa morajo oprostiti. Natančnost ni ravno moja vrlina.

Lep pozdrav, če ne prej pa ob letu osorej.
Jaka
Opomba: Jakčevega čičkota smo med potjo preimenovali v patrio (J.M.)


Oglasil se je še en kolesar, to je Abert s triciklom 3k. 
Tako pravi:
k tvojemu in Jakovemu prispevku še prispevek s tretjega ležečka oz. 3ka, kot ga jaz imenujem: Lepo je bilo. Hvala vsem in še kdaj na svidenje.

Tukaj je bila povezava na njegove slike s potepanja
(ne deluje več)

Marina pa je opisala svoje vtise takole:


KOLESARSKO POTEPANJE  PO GORENJSKI JUNIJ 2011


Ko je dan najdaljši, to je konec junija se potepini odpravijo na pot. Najlepše pri tem potepanju je to, da vemo samo približno kje vse se bomo vozili, katere kraje bomo obiskali, a nikoli ne vemo kje bomo jedli in spali. Pripravljeni smo na vse, zanimivo pa je , da se vedno obrne tako kat je prav.

Pot do Polhovega Gradca poznam in je minila kot bi trenil, Ogromno smo se morali pomeniti, saj se od lani nismo videli. Pot proti Šentjoštu in Smrečju pa ni bila več tako enostavna, klanca kar ni hotelo biti konec. A na Smrečju smo se dobro podprli. Nato  smo nadaljevali pot proti Žirem. A spust proti Hotavljam je bil res užitek .Od kolesarjenja imam res najrajei dolg klanec navzdol. V Hotavljah smo se utaborili, jaz imam sedaj že drugo leto majhen šotorček, kar pomeni, da sem čisto samostojna.

Zjutraj smo se šli osvežit v improviziran bazen, kamor teče voda, ki ima 24 stopinj - zdravilni vrelec.

Pot smo nato nadaljevali proti Škofji Loki, si ogledali staro  mestno jedro, ki je zelo lepo. Pot nas je nato vodila proti Zbiljam, kjer smo se malo podprli . Peljali smo se naprej mimo Goričan in Medvod do Mengša.

Dobeno je bila naša naslednja točka, tam nas je čakal Vinko in veselili smo se tega srečanja. A tudi na Dobeno je bilo treba priti kar pa tudi ni bilo enostavno. A veselje, da smo na vrhu in Vinkotovo zadovoljstvo, da smo le prišli, da ne govorimo o čudoviti hrani in pijači, je bilo poplno. Večina nas je spala v hiši, nekatri so pa vstrajali zunaj. Drugo jutro pa spet užitek navzdol.

Zbor v Mengšu in bojni posvet kdo in kje na Krvavec. Deset se nas je odločilo, da gremo na Krvavec, a so se tri dekleta premislila, ko so zagledale prvi vzpon. Moja odločitev pa je bila samo ena: da pridem na vrh. Stane mi je obljubil, da mi bo delal družbo in res je bil izredno potrpežljiv. Pri prvem kmetu sem pustila torbe in potem je šlo naprej laže. Drago se je odločil, da gre samo do Ambroža, kar je pol poti do vrha. Z zmagovalci, ki so bili že na vrhu smo bili povezani po telefonu. Ko sva s Stanetom prišla do konca asfalta, sva izvedela, da je do vrha samo še 3.km. Bila sem  tako navdušena, da sem zaštartala in prestavila narobe, da mi je padla veriga dol in se nesrečno zapletla, tako da sva se kar namučila, da sva stvar rešila. Na cilju smo bili vsi zadovoljni, malo smo se okrepčali, se poslikali in spet spust v dolino. Razgled je od  Ambroža je  čudovit, tudi padalci so se pojavili na nebu, ki so jadrali proti dolini.
V Cerkljah smo se dobili z drugimi potepini in se odpravili proti Kranju in potem proti Ljubljani, manjša skupinica je šla da Stožic, kjer smo si ogledali nov stadion.
Maribirčane smo pospremili na vlak in s tem zaključili še eno potepinsko čudovito druženje, zame pa tudi podvig, Krvavec ima skoraj 1600 metrov nadmorske višine.
Vsem potepinom in tudi tistim ki to berejo in se nam bodo še pridružili en kolesarsko potepinski pozdrav.
Marina Kovač          
 Na tej povezavi so Marinine slike:

"""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""