Potepini: julij 2019

Tabor ob Bloščici

od 23. do 26. junija 2019

Poročilo je še v delu!

Udeleženci tabora na Blokah
(*** s triciklom)

"Pr'Šemétu"

Miro Petrič, Hoče **
Jasna Petrič, Hoče
Jakob Razpet, Ljubljana
Jože Mavrič, Radizel ***
Jože Marolt, Maribor ***
Smiljan Kukovec-Špiro, Maribor
Pika Trpin, Ljubljana
Zvonko Flandija, Kamnica
Andrej Šlegl, Maribor
Lidija Hintereger, Maribor

Jerca Lovrec, Maribor
Stanko Kuntu, Maribor
Zdenka Auer, Maribor
Špela Ahačič, Tržič
Peter Vergles, Ljubljana

Rudolf Krančan, Loče
Miro Breg, Maribor

Napoleonov most

Marino Ferčec, Maribor
Franc Bezjak, Murska Sobota
Bojka Veren, Murska Sobota
Vida Tomše, Krška vas
Dobrila Lorenci-Seka, Brežice
Ana Bartol, Hoče
Nenad Bartol, Hoče
Marina Kovač, Ljubljana
Nataša Koželja, Šmarna gora
Jožica Černigoj, Ljubljana
Tomaž Mancini, Ljubljana
Rajko Zupančič, Maribor
Alber Kolar, Ljubljana ***
Marjan Jane Ivanuš, Ljubljana
Primož Anžič, Ljubljana
Tomo Brezovar, Velike Bloke (delno)

Prispevki udeležencev o taboru na Blokah 2019

Smiljan Kukovec-Špiro iz Maribora poroča:

Živijo potepini!

Na kratko bom opisal moje srečanje z vami. Za prvi mokri dan ni kaj pisati. Okoli poldneva smo se dobili pri gostilni Miklavčič. Jaz sem bil s svojim prevozom, tako da sem že dopoldan raziskoval pokrajino.Spal sem cca 9km od Velikih Blok, tako da sem imel zvečer trening in zjutraj do vas trening, luštno, uf. Po tej deželici smo se kar lepo razgubili, sem opazil. Vsakemu svoje užitke, a ne? Meni osebno mi je bil zadnji dan kar lep. Kolesaril sem v družbi Andreja Š. in Mirota B. (Stari trg-Žerovnica) . Pri gostilni Stani smo se dobro okrepčali, nakar so prišli še ostali potepini..Miro P. Jasna P. Marino. Zdenka A. Prijetna družba za pogovor in smeh. Tukaj smo se tudi poslovili, ker sem imel v bližini sobo. Hvala vam potepini. Sem pa srečen vsako leto ko se srečamo..zdravi in ne damo se kar tak a ne. Aja, skoraj sem pozabil. In kje so bili medvedi in volkovi, hihi.

Lep pozdrav, Špiro

Miro Breg iz Maribora je zapisal:

BLOKE 2019
Nikoli ni prepozno za lepe spomine...

-Sobota, 22.6.2019. Dan pred odhodom je vse pripravljeno za kolesarsko potepanje po Blokah.

-Nedelja, 23.6. 2019. Vstal sem se zgodaj zjutraj, da prispem pravi čas do železniške postaje. Slišim, da dežuje, nič hudega, večkrat sem v dežju kolesaril. Poiščem pelerino, skrbno zloženo v kolesarski torbi – čas pa zjutraj tako hitro teče. Pripravljen v deževno jutro, potisnem kolo in sebe na cesto – saj ne dežuje ampak močno lije. Potisnem kolo in sebe pod streho z mislijo, to je nevihta, ki traja nekaj minut – čas pa teče. Grem pogledat na internet, ki počasi prikaže, da še bo deževalo – čas pa hitro teče. Ugotovim, da verjetno ne bom pravi čas na železniški postaji. Pa če sploh bo kdo od Potepinov tam? Pokličem idejnega vodjo Jožeta M., ki mi na moje presenečenje pove, da se že vozijo na vlaku.

Zopet na internet in poiščem odhod naslednjega vlaka. V normalnem dežju kolesarim proti železniški postaji in s potniškim vlakom se odpeljem do Planine. Železniška postaja Planina je zapuščena, zarjaveli zvočnik na postaje se verjetno že nekaj let ni oglasil. Pogledam okrog, ne vem ne kam ne kot in po zaraščeni potki se odpravim iskat urbano pot, ki jo tudi najdem in še malo dalje kjer sem prispel na asfaltno cesto, ki me pripelje do križišča. Pogledam desno, nato levo in še enkrat desno in izza ovinka prikolesari skupina potepinov. Kakšno naključje! Po izmenjavi jutranjih izkušenj predlagam, da še malo raziskujemo naravne in kulturne znamenitosti Planinskega polja, preden se povzpnemo na Bloke. Na Rakeku se nam tudi pridruži Miro P. in skupaj kolesarimo skozi Selšček z zanimivimi hišnimi številkami poslikanih z motivi Gasparija in drugimi prijetnimi kraji do Bloške planote. Pri Napoleonovem mostu pa zopet presenečenje, mi z zahodne strani s severne pa skupina iz Ljubljane.

Po izmenjavi dnevnih doživetij nadaljujemo do zbirne točke pri Miklavčiču, kjer točijo pivo v velikih vrčkih.

-Ponedeljek, 24.6.2019. Po prijetnem spanju na seniku pri Jožetovih sorodnikih, sva si z Andrejem Š. dobro spočila in se odpravila mimo štirne, kjer voda nikoli ne presahne, do Miklavčiča, kjer smo se dogovorili kako bomo preživeli dan. Odločili smo se, da se bomo odpeljali proti Novi vasi in nato proti Staremu trgu. Bloška planota je ravna ampak okrog in okrog so tudi hribi in zaostali smo za kolesarji s pomočjo elektrike. Nekateri smo se zapeljali do Železne jame, v Starem logu v informacijski točki smo zelo dosti izvedeli o medvedih, si ogledali mlin in izvir M Obrh, nato se odpeljali do Cerkniškega jezera in se povzpeli na Bloško planoto.

-Torek, 25.6.2019. Zopet smo se zbrali ped gostilno Miklavčič, glede na to, da je bil praznik, smo prisluhnili govoru ampak ne o politiki temveč o lepotah Bloške planote in dobrosrčnosti njihovih ljudi. Različne poti so nas vodile ta dan na različne konce. Imel sem željo, da se odpeljemo na obisk k Martinu Krpanu, pred tem pa seveda kopanje v Bloščici. Nato smo se odpeljali proti Sveti Trojici, kjer je Martin Krpan hodil v šolo. Velika skulptura z mesarico krasi prostor pred šolo cerkvijo in župniščem. Prijazna gospa nam je razkazala cerkev, župnišče in povedala dogodivščine o Martinu Krpanu. Od Sv. Trojice proti Zavrhu, kjer je živel Martin Krpan, je lep pogled, vmes pa globoka dolina v katero smo se zapeljali in nato strmi vzpon na Zavrh. Domačija Martina Krpana je zapuščena, ker je bil veliko časa od doma, saj je švercal sol ali pa sekal lipe na Dunaju. Nad Krpanovo domačijo pri cerkvici Sv. duha so table z zanimivimi opisi kraja in dogodkov in seveda čudovit pogled proti Sv. Trojici od koder smo se pripeljali. Sledil je spust proti osvežitvi v Bloškemu jezeru.

Bloščica

Požreh Bloščice

-Sreda, 26.6.2019. Pakiranje in slovo od prijetnega apartmaja na seniku in jutranje odločitve kdo, kam, v katero smer in po kateri poti proti domu. Želel sem še na obisk k Primožu Trubarju in nekaj se nas je odločilo, da kolesarimo v to smer. Peljali smo se proti Rašici mimo zanimivih naravnih biserov, se ustavili na Turjaku pri mogočni stari lipi. Po spustu mimo Želimlja, kjer je pred nekaj dnevi medved napadel žensko, smo prikolesarili v vroči kotel Ljubljanske kotline, ki je bilo pravo nasprotje od osvežujoče, prijetne klime na Bloški planoti.

Pri Potepinih je vse načrtovano ampak največkrat večina načrtov ni po planu. Na koncu pa je tako kot mora biti. Prevoženi kilometri niso pomembni temveč spoznavanje krajev , ljudi in seveda doživetja z druženji.

Miro Breg

Miro Petrič pa pravi tako:

Leto je naokrog in ponovno smo šli na pot. Letos, na drugačen način kot prejšnjih 30 let. Že dolgo se je kazalo, da na način ko nas je bilo malo (do 10 recimo) in ko smo bili po hitrosti kolesarjenja približno enaki, ne mormo več. Število udeležencev se je povečalo (tudi preko 40 nas je že bilo). Nekateri so presedlaeli na trikolesnike (Jože Marolt, Albert, še en Jože – Mavrič, Jaka). Nekateri so spremenili “poklic” kolesarke (velja za moško in žensko spolno obliko) v električarko. Skupaj, kot v začetnih, starih dobrih časih nismo mogli več. Ob Jožetovem življenjskem jubileju sem ga le prepričal, da spremenimo način tako, da imamo skupni tabor (in gostilno), kjer se družimo zjutraj in zvečer. Čez dan pa v različnih skupinah kolesarimo. Zaradi Jožetovega jubileja smo se zbrali v Velikih Blokah, Jožetovem rojstnem kraju. Prosim vas, da poveste kako vam je bila všeč “nova formula” kolesarjenja.

Miro Petrič

Klikni sliko za ogled več fotografij !

Jože Marolt se spominja takole:

Prvi dan, nedelja

Kolesarji iz Maribora smo se ob močnem dežju obg treh zjutraj vkrcali na vlak proti Logatcu. Ko smo izstopili, se je na srečo vreme zjasnilo in smo po jutranji kavici krenili po lepi cesti skozi Ivanje selo proti železniški postaji Planina, kjer smo se poslovili od asfalta. Mi počasneži smo jo ubrali po gozdnih cestah skozi gozdove Menišije proti Bezuljaku in Begunjam. Moram reči, da je pot slikovita toda precej težavna za orientacijo. Večkrat smo prispeli do križišč na videz enakovrednih cest in kolovozov in je bilo težko ugotoviti katera pot je prava. Z vmesnimi počitki za malico smo se le prebili do asfaltne ceste v Begunjah in nato skozi naselja Selšček (tukaj je bil rojen slikar Maksim Gaspari), Topol in Hribarjevo (pri hiši je spominska plošča padlemu Milošu Zidanšku), potem pa naprej in kar precej navkreber proti Bloški planoti (višina 730 m).

Pri Napoleonovem mostu v Velikih Blokah so nas pričakali drugi kolesarji. Tisti iz Ljubljane so pririnili s kolesi čez Rakitno, kakšen posameznik od drugod pa tudi z avtom. Informacijska točka za vse udeležence tabora je bila v gostilni Miklavčič, po domače "Pr'Šemétu". Nekateri so si že prej uredili prenočišča v sobah tukaj ali pri Lavriču v Novi vasi. Miro in Andrej bosta spala na seniku. Mnogi so nam odsvetovali načrtovano spanje v borovem gozdičku ob Bloščici, ob senožeti Malenski devec. Zakaj? Zaradi medvedov. Le-ti da se stalno pojavljajo po vaseh Bloške planote in pridejo celo na dvorišča.

No, Miro, Jasna, Rajko, Jakec in dva Jožeta smo se vseeno okorajžili in si šli ogledat naš novi dom v naravi. Bomo pa ponoči kurili. ker se medvedi menda ognja bojijo.

Kot domačin sem jim šel pokazat pot, kako se po travnatem kolovozu pride do Bloščice. Sovaščan Koščakov Rado, ki ima tam postavljen odprt in prazen nadstrešek za orodje ali traktor, nam je dovolil bivati pod streho. Miza in robustna klop, idealno za našo kuhinjo, kaj hočeš lepšega!

Ob robu gozdička smo si zakurili ogenj, postavili šotore, si skuhali večerjo in se dolgo pogovarjali, seveda o medvedih! V rahlem strahu smo končno le zlezli v šotore in se zazibali v spanje pravičnega.

Drugi dan, ponedeljek

Zjutraj smo se prebudili živi! Od divjih živali smo opazili le enega klopa (domačini mu pravijo laščèc) na moji roki, nekaj pajkov in kup zanimivih žuželk. Do gostilne "Pr'Šemétu" smo prilezli z vseh koncev na jutranjo kavo in pijačo. Po krajšem klepetu so se samodejno oblikovale manjše interesne skupinice, da bi v družbi ali posamično odkrivali skrite kotičke Krpanove dežele. Eni so se odločili, da obiščejo Loško dolino in Cerkniško jezero, drugi so si vzeli čas za krajše izlete v okolici, tretji pa za lenarjenje.

Sprejeli smo tudi sklep, da udeležbo na taboru priznamo samo tistim, ki bodo z bosimi nogami naredili nekaj korakov po Bloščici. Zanimivo je, da Bloščica takoj za vasjo ponikne in se pojavi kot izvir v Žerovnici, z novim imenom Žerovniščica, ki se steka v Cerkniško jezero.

Zvečer smo se spet pričeli zbirati na vrtu gostilne in prerešetali dnevne dogodke in pripetljaje tega dne.

Tretji dan, torek

Na spanje v šotoru ob Bloščici smo se že navadili in nas ni bilo več tako strah medvedov. Za vsak primer smo si bili vsak večer zakurili ogenj, da je bilo pravo taborniško vzdušje.

Še pred običajnim dopoldanskim zborom "Pr'Šemétu" so si posamezniki prišli namočit oziroma krstit utrujene noge v čisto Bloščico, drugi so to "dolžnost" opravili proti večeru ali drugi dan.

Po jutranji kavici so se raziskovalci podali na pot v različne smeri, eni bliže, drugi dlje. Največji zalogaj si je privoščila skupina po poti, ki si jo je zamislil Miro Breg. Obiskali so bolj razgibani Krpanov severni del planote, Sveto Trojico, Zavrh in Bloško jezero.

Zvečer smo izvedeli, da je pri Hrastovljah iztiril tovorni vlak, ki je prevažal kerozin in da bo nekaj dni proga zaprta. Tovorni vagon za kolesa je obtičal v Kopru in nastala je težava za Mariborčane, ki smo se bili pripeljali do Logatca z vlakom.

Četrti dan, sreda

Kako hitro mineva čas! Danes bo treba že oditi domov.

Tavnata pot do našega tabora je od mnogih voženj že kar kolovoz postala. Senožeti so bile polne dehtečih rožic. Srečali smo starejše angleško govoreče turistke, ki so hodile po travi in občudovale cvetlično polje, ki so ga obletavali čmrlji in čebele. Zaradi intenzivnega kmetijstva po svetu se ta raznolikost in njena lepota počasi krči.

Popoldne smo si nekateri privoščili skok do Bloškega jezera na Volčjem.

Na koncu smo se še poslednjič zbrali pred gostilno v Velikih Blokah. Vsak se bo po svoje odločil po kateri poti bo potoval proti domu. Ker vlak ne vozi, moramo tisti iz Maribora nekako priti do Ljubljane in tam počakati na vlak, če bo sploh vozil. Voščili smo si srečno pot domov in se razlezli na vse vetrove.
Nasvidenje prihodnje leto na Goričkem!