S KOLESI PO POREČANKI
od 23. do 26. junija 2012 (od sobote do torka)
Udeleženci:
Albert, Aleksander, Alenka, Andrej, Bogomir, Cvetka, Drago, Edvard, Jasna, Jožica, Lidija, Marina, Marko, Marko, Miran, Miro, Miro, Rosana, Sandi, Stanko, Svetlana, Špela, Tanja, Tomaž, Tone, Varja, Vida, Vojko, Zdenka, Zvonko
Tukaj si lahko ogledate slike s potovanja po Porečanki, ki jih je pripravil Miro Petrič.
Na tej povezavi pa so še Marinine slike.
Kratek povzetek s potepanja bo objavljen tukaj. Prispevke pošljite na naslov jmarolt@gmail.com
Na tej povezavi pa so še Marinine slike.
Kratek povzetek s potepanja bo objavljen tukaj. Prispevke pošljite na naslov jmarolt@gmail.com
Potopise so prispevali Marina in Tomaž ter Vida
Marina in Tomaž:
Kolesarsko potepanje po Porečanki
od 23. do 26. junija 2012
V soboto zgodaj zjutraj so prispeli naši mariborski prijatelji iz štajerskega konca v Ljubljano na železniško postajo. Žal Jožeta ni bilo med njimi. Ko smo mi kolesarili po domovini, smo izvedeli, da on kolesari med Indijanci v ZDA. »Kolesarski« vagon smo s kolesi povsem zapolnili in se posedli v kupejih. Vožnja do Kozine, kjer smo se ponovno zbrali in pripravili za začetek potovanja, nam je hitro minila. Naložila sem si nalogo, da popišem vse prisotne. Po skrbnem štetju sem ugotovila, da se nas je na štartu zbralo 38. Trudila sem se, da bi naredila skupinski posnetek in mislim, da mi je to le delno uspelo, saj toliko kolesarjev zbrati skupaj in ujeti v en kader ni mačji kašelj.
Pot - spust do Trsta (20 km) je bila zelo zanimiva, kamnita s čudovitim razgledom. Žal sem kar hitro dobila luknjice v zračnico, da smo morali kar 3x pumpati do Milj. Miro in Aleksander sta z zamenjavo zračnice rešila moj problem. V Trstu smo opoldan, ko je sonce že močno žgalo, obiskali ŽELEZNIŠKI MUZEJ. Zgradba je iz leta 1906. V prostorih nekdanje čakalnice potniškega terminala železniške postaje Trst je zgodovinski oddelek, kjer so razstavljena dobro ohranjena tirna vozila italijanskega, avstrijskega, madžarskega, nemškega in celo habsburškega izvora.
Zapustili smo Italijo in kolesarili nazaj proti Sloveniji. Naša skupina se je odločila za kopanje na Debelem rtiču. Prileglo se je! Po osvežitvi smo kolesarili do Kopra in dalje do Izole po čudoviti kolesarski poti ob morju. Prikolesarili smo do Strunjana, kjer nas je ujela noč. Prespali smo v tamkajšnjem kampu. Tomaž, Špela, Jelka, Cirila in jaz smo si delili lično leseno hišico. Naslednji dan smo morali nadaljevati pot brez Jelke in Špele, ker je slednjo uščipnilo v križu, ko je zategovala svoje kolesarske torbe na kolo. Prijateljica Jelka pa jo je solidarnostno spremljala domov, saj sta tudi skupaj prišli na zbirališče v Ljubljano.
Proti Portorožu in Luciji smo se najprej zapeljali skozi čudovit predor nekdanje železnice Trst – Poreč in se na pobočju hriba med vrstnimi hišami zapeljali mimo centra Portoroža do Lucije ter skozi kamp do Sečoveljskih solin. Po opravljenih mejnih formalnostih smo se najprej ustavili pri Jošku Jorasu, saj trasa nekdanje železnice poteka mimo njegove hiše. Tam nas je čakala že lepo razpoložena velika skupina naših potepinov, ki so uživali gostoljubnost gospoda Jorasa. Postregel nam je tudi z najnovejšimi informacijami. Povedal je, da mu zdaj Hrvati ne nagajajo. Slovenska zastava pa ponosno plapola na njegovi hiši.
Od tu naprej smo se spopadli s pravo pustolovsko Porečanko oz. njenim grobim kamenjem. Pot se je vzpenjala, razgled na soline pa je bil vse lepši. Z namensko narejenega podesta z razgledno točko smo občudovali ta košček našega morja in se ponovno zagrizli v hrib. Izredno slaba prašna cesta se je vila pod našimi kolesi in še zelo vroče je bilo, saj je kazalec na uri kazal že okrog poldneva. Tam sem Cirilo, našo novo navdušeno kolesarko, videla samo v hrbet. Dosegli smo vrh, nadaljevali pot po ravnini do Markovca, kjer pa vzporedno poteka asfaltna cesta za motorni promet. Tu smo spoznali, kako so motorizirani popotniki brezobzirni. Prazne steklenice mečejo iz avtomobilov na traso bivše proge, zato je bilo na naši poti vse polno steklenih črepinj. Stane, ki je vozil pred mano, me je še pravi čas opozoril. Takoj sem Mirotu povedala o preteči nevarnosti, a je bilo že prepozno. Moral je flikat. Tudi Jožica je po telefonu sporočila, da ima preluknjan plašč. Ko smo jo dohiteli, je imela že pomočnike, a so kmalu obupali in se odpeljali naprej. Miro, pravi strokovnjak za flikanje in premontažo gum, pa je s svojo ekipo našel rešitev, ki je zdržala vsaj nadaljnjih 100 km. Ker je bilo precej vroče, smo se v Markovcu ustavili v nekem obcestnem gostišču, tam pa naleteli na Tomaža iz Cerkelj na Gorenjskem, pravega kolesarskega navdušenca s specialko. Imeli smo res srečo, kajti tako zgovornega moškega ne najdeš pogosto. Kar nekaj ur smo gostobesedili ali bolje le njega poslušali, se zabavali in še za rundo pijače je poskrbel. Začeli smo že dvomiti, če je Gorenjec, pa je nato z našim Tomažem podpisal celo »pogodbo«, da nas časti z jedačo, če pridemo k njemu v Cerklje. Od te ponudbe seveda ni bilo nič.
V nadaljevanju poti smo se zagrizli v pobočja zelenega istrskega hribovja. Trasa je bila položno speljana z ne prestrmimi klanci a mnogimi ovinki, ki so nas pripeljali do znanega mesteca Grožnjan. Čudovito staro mesto leži na hribu in ima okoli 30 galerij z izdelki domače obrti. Dodobra smo se odpočili in okrepčali na osrednji ploščadi pred cerkvijo.
Bilo je že pozno popoldne, ko smo se spustili po kamniti porečanski progi čez tunele do Završja, kjer smo se za 60 kun zelo dobro najedli in dobili dovoljenje, da lahko prespimo kar na prostem ob gostišču. Zjutraj smo nadaljevali pot proti Livadam. Zgodilo pa se je, da je imel Tomaž defekt na šodru čez en viadukt. Glasen pok, ko je razparalo »traktorski« plašč, je zaslišal Miro, ki je bil nekaj deset metrov naprej. Vrnil se je k Tomažu in skupaj s Stanetom so gumo zaflikali kolikor je bilo možno. Svetlana je z zanimanjem spremljala popravilo. Z Jožico sva šli naprej, da bi imeli malo prednosti, če se spet kaj zgodi s kolesom. Tudi na Motovun sva krenili sami, a sva se tam okoli uspešno izgubili (Tomaž, ki naju je z majhno skupino »sotrpinov« kar dolgo čakal v senci ob cesti pod Motovunom, me je popravil: »nista se izgubili, našli sta novo, neznano pot«). Kasneje sva izvedeli, da nisva bili edini izgubljenki. Jasna in Miro sta kmalu prišla za nama, tako, da smo najhujšo vročino skupno preživeli v senci ob hladni pijači. Opazovali smo tudi padalca, ki se ni odločil za skok, ker ni imel pravega vetra.
Nadaljnjo pot proti Poreču nam je nenadoma brezobzirno presekala glavna cesta. Malo smo bili zbegani in se po nekaj trenutkih obotavljanja vsak po svoje odločili. Stane se je povzpel na cestni nasip, prečkal cesto in kolesaril dalje, a v Poreču povedal, da ni bila to prava pot nekdanje železnice. Ostali smo kolesarili po njivah in travnikih levo od ceste in kmalu spet našli našo traso, ki nas je končno pripeljala v Poreč. Tam v parku nas je pričakala »popotniška postojanka« z mizo in klopmi ter informacijsko tablo s podatki o nekdanji železnici Trst - Poreč. Tam pa je bilo tudi že nekaj naših kolesarjev. Mnogi smo bili prepričani, da je to končna železniška postaja, a samega poslopja ni bilo videti. Bil je tam le park oz. travnata ploščad z lunaparkom. Menili smo, da so postajno poslopje porušili, zato je zdaj tam park. Kasneje smo izvedeli, da postajno poslopje še stoji, a na drugi lokaciji.
Bilo je že pozno popoldne, ko smo zagledali z zahoda prihajajočo oblačnost, ki je nakazovala na deževje. Kljub temu smo se nekateri odločili za kopanje, saj je bilo prav mirno in prijetno toplo, čeprav so strele že sikale po nebu. V bližini ni bilo možno najti zavetja pred temo in dežjem, prvi kamp Ulika pa je bil nekaj kilometrov stran, a v smeri proti domu. Vsak se je po svoje znašel in spet smo se razkropili. Ujela nas je noč in deževati je začelo. Ni bilo kaj oklevati in Tomaž je predlagal, da se odpeljemo v kamp na oni strani zaliva, kjer bi gotovo našli suho zavetje. Izkazalo pa se je, da kamp ni bil tako blizu in kar dolgo smo v temi in dežju iskali glavni vhod. No, potem smo bili poplačani z večerjo in vrčkom piva in dobili celo prenočišče v leseni hišici. Pred odhodom v »mižale« smo žrebali, kdo bo s kom delil posteljo. Razporedili smo se v skladu z izidom in vsi utrujeni kmalu zaspali – oblečeni! v nudističnem kampu.
Tomaž je še sladko spal, ko smo Jožica, Alenka in jaz že plavale v toplem jutranjem morju. Pred odhodom se je pa tudi on osvežil. Okoli desetih dopoldne so se nam pridružili še Jasna, Miro in Stane. Skupaj smo se odpeljali proti Novigradu, kjer pa je bilo najbolj vroče tistega dne. Kosilo in obvezen počitek v senčnem parku je bil dolg. Jožica, ki se je bala ponovne luknje v zračnici in še nekaj kolesarjev, so obiskali vulkanizerja in si oddahnili. Ob 15h smo se odpravili proti Kopru, a glej ga zlomka, Tomažu je ponovno spustila guma, čeprav smo vozili po asfaltu. Miro in Stane sta bila v bližini in skupno so luknjo zadelali, da je zdržala do Ljubljane. Naprej nam je šlo dobro in hitro smo napredovali, tokrat brez defekta. Tudi bujski klanec smo končno premagali in se v Bujah posladkali s sladoledom na Mirotov račun, ker je izgubil stavo pa še zaradi odhoda v pokoj nas je častil.
Spust v Sečovlje je bil za vse nepopisen užitek in pravočasno smo prikolesarili na železniško postajo v Kopru, kjer se je zbralo še 17 potepinov, ki jih že več ur nismo videli. Vojko se je z novinkami Cirilo, Vido in Svetlano odpeljal že ob 15h. V pogovorih med vožnjo proti Ljubljani smo si pripovedovali svoje dogodivščine in ugotovili, da je potovanje vsak po svoje doživljal, saj nas je bilo toliko, da ne bi mogli ves čas skupaj kolesariti niti prenočevati. Največje presenečenje pa je bilo, ko smo šele na vlaku izvedeli, da so le Miran, Rosana in še nekateri potepini prikolesarili prav do končne postaje Porečanke in jo celo slikali. Bomo videli to sliko????
ŽELJA ZA DRUGO LETO: DONAVSKA KOLESARSKA POT IZ PASSAUA do DUNAJA.
PROSPEKTE ŽE IMAM!
PRISRČEN POTEPINSKO-KOLESARSKI POZDRAV,
MARINA IN TOMAŽ
10. 11. 2012
