Kočevsko 2003

Čas potovanja: od 25.junija (sreda) do 28.junija 2003 (sobota)
Dolenje jezero 2003

Kratko poročilo o potovanju
Načrt poti, ki je bil objavljen v razpisu, sta pripravila Jože Marolt in Miro Petrič

Potek poti: Maribor – Ljubljana (vlak) - Iški Vintgar - Krim - Rakitna - Cerkniško polje - Dolenja vas - Dolenje jezero – Otok – Dane - Stari trg - Loški potok - Jelenov žleb - Glažuta - Grčarice - Gotenica - Kočevska Reka - Kočevje - Mala gora - Polom - Žvirče - Ambrus - Kamni vrh - Fužina - Krka - Muljava - Stična - Debeče - Javorje - Bogenšperk - Litija (vlak)
Kraji z rdečo pisavo povedo, kje smo našli prenočišče.

Udeleženci: Jože, Stane, Bogomir (Jura), Zvonko, Špela, Zdenka A., Miro P., Jasna, Stanko, Marjan, Marina, Tomaž, Jožica, Denis, Marko, Živko, Janez, Peter, Karel, Matjaž, Boris, Srečko, Veronika (skupaj 23)









Prvi dan. Ob dogovorjenem času smo se zbrali na mariborski glavni železniški postaji. Pred odhodom vlaka smo zvedeli, da Ana in Nenad ne bosta šla z nami, ker jima je neurje en dan prej poškodovalo streho. Jura in Jože sva ugotovila, da imava prazni zračnici zamenjala sva jih z rezervnimi kar med vožnjo na vlaku. V Celju se nam je pridružil Stane iz Kozjega, v Ljubljani pa so nas pričakali stari prijatelji in še nekaj novih. Po krajšem postanku smo jo ubrali proti ljubljanskemu barju, a se je skupina zaradi semaforjev kmalu pretrgala. Sam vodja je izgubil stik s skupino a smo kmalu spet prišli skupaj na Ižanski cesti. Po nasvetu Ljubljančanov smo se odločili, da gremo na Krim mimo Iškega Vintgarja in potem po makadamski cesti čez Gornji Ig in ne skozi Preserje, kot je bilo prvotno predvideno. Pred vzponom smo se v Iškem Vintgarju malo odpočili, nato pa več ur pritiskali pedale po dokaj lepi in ne preveč strmi makadamski cesti do planinske koče na Krimu (1107 m).
Krasni razgledi! Ali naj prenočimo tukaj ali gremo naprej proti Cerkniškemu polju? Večina se je odločila za pot naprej in po daljšem počitku smo vzeli pot pod noge. Z Mirotom sva vozila zadnja in po nekaj kilometrih je Jožetu počila zadnja zračnica na lezikolu. Nič hudega, če bi imel rezervno zračnico, to smo že porabili, ko smo jo menjavali na vlaku. Nujno je bilo krpanje. Nič hudega, če ne bi pričelo deževati. Daleč naokoli pa ni bilo nobenega zavetja. Premočena do kože sva zadevo za silo uredila in se spustila po blatni cesti proti Rakitni. Ker bi bil v takšnem stanju spust proti Cerknici ravno pravšen za staknitev kakega prehlada ali česa hujšega, sva se odločila poiskati zavetje čez noč v Rakitni. Prijazni gospodar domačije na Flajštru nama je dal na voljo ležišče na senu, ter kopalnico s toplo vodo. Miro je imel kar dve spalni vreči, Jasna, ki je odbrzela z glavnino pa nobene.
Drugi dan zjutraj sva izvedela da so vsi ostali našli prenočišče v Dolenji vasi na kozolcu pri Kontrabantarju. Kmalu smo bili spet vsi zbrani. Zaradi zobobola nas je zapustila Veronika. V Dolenjem jezeru št.50 smo si ogledali etnološko zbirko starih pripomočkov za lovljenje rib in sekanje ledu s Cerkniškega jezera. Mirko Kunstek, turistični vodnik, nam je pokazal staro orodje in v domači govorici pripovedoval zgode in nezgode še ne tako davnih časov, ko so okoličani jezera živeli od ribolova na črno in tihotapstva. Lepa makadamska pot nas je vodila preko izsušenega jezera čez Otok proti Loški dolini. Marko in Denis sta skočila še do gradu Snežnik, ostali pa smo si v Starem trgu privoščili daljši počitek. Obisk Križne jame smo morali opustiti, ker bi bili za naslednji voden obisk prepozni, če naj bi še do večera prišli v osrčje goteniških gozdov, kjer naj bi prespali drugo noč.
Po kateri cesti v Loški potok? Boris in Matjaž sta se odločila za daljšo in asfaltirano cesto čez Bloke, ostali pa smo se skozi Markovec in mimo Knežje njive zagrizli v strmo makadamsko cesto proti Loškemu potoku. Jože je moral že tretjič menjati zračnico. Vedno hitreje mu gre to delo od rok. Še dobro, da je imela Marina rezervo s francoskim ventilom... V Loškem potoku smo še kupili, kar je kdo potreboval za bivanje v goteniških gozdovih. Lahko bi šli do Jelenovega žleba, Glažute ali do Medvedjaka. Po nasvetu domačinov smo se odločili za bližnji Jelenov žleb, čeprav je Marina imela že vse urejeno, da bi dobili ključ v koči na Medvedjaku. Gozdarska koča na Glažuti je zaprta in zapuščena, ključa z biotehnične fakultete pa nismo uspeli dobiti. Ker v Loškem potoku Staneta, Marka in Denisa ni bilo od nikoder, smo v trgovini povedali kam gremo, če bo kak kolesar spraševal za nami. Zopet strm vzpon v gozdna prostranstva. Naletimo na lokalne kažipote, ki imajo posebnost, ki je nismo vajeni. Puščica levo in desno, to še razumemo, toda kam, kadar puščica kaže navzdol? Pogruntamo, da to pomeni smer za našim hrbtom. Nekatere pa to zavede in naredijo nekaj kilometrov po nepotrebnem. V Jelenovem žlebu se končno vsi zberemo, tudi tisti trije, ki smo jih čakali v Loškem potoku. V trgovino sploh niso nameravali in čisto slučajno je bil eden od njih žejen in je šel kupit sok. Tako so zvedeli, za katero pot smo se odločili. Naprej ni bilo težko, saj je vsa vas govorila o tem, da je šlo tod mimo dosti kolesarjev proti Jelenovemu žlebu. Jelenov žleb. Ena sama hiša, v kateri stanuje lovski čuvaj. Razpadajoč skedenj, lopa, brunarica in kapelica, vse v obupnem stanju.Večerna ploha. Lovec nam je dal na voljo vodo za pitje in umivanje, ležišče si je uredil vsak po svoje. Denis in Marko sta si postavila vsak svoj šotor, Miro, Jasna, Stanko in Jura so spali v brunarici, kjer je bilo nekaj žimnic, Boris, Matjaž in Srečko so spali na tleh ob hiši pod balkonom, ostali pa so si uredili ležišča iz bal starega sena v sicer praznem seniku. Tudi ravne lesene plošče so prišle prav. Lep kraj za spanje si je našel Živko, kar hišico-krmilnico s senom za živali si je za eno noč prisvojil.
Tretji dan nadaljujemo pot proti Glažuti in Grčaricam. Jože četrtič krpa zračnico. Nobene jeze, le ugotovitev, da je plašč že čisto zlizan in da ima ob strani majhno razpoko. Nauk: ne hodi na pot z obrabljenim plaščem. V Grčaricah pridemo na asfalt na ugotovimo, da so eni zopet zgrešili kažipot in si naprtili nekaj dodatnih kilometrov. Skozi Gotenico smo po gladki in večinoma spuščajoči cesti hitro pridrveli v Kočevsko Reko. Sledil je daljši počitek, v gostilni smo se okrepčali in odžejali. Manjša skupina si je ogledal galerijo in novo cerkev. Župnik Franc Šetar je povedal dosti zanimiviosti iz bližnje preteklosti Kočevske Reke in širšega območja. Boris, Matjaž, Janez in Jožica so se poslovili in jo ubrali proti Ljubljani, ostali pa smo nadaljevali pot skozi Kočevje proti Suhi Krajini. V Mali gori smo se pri odcepu za Struge ločili v dve skupini. Večina se nas je odločila za začrtano pot po stranskih in od prometa odmaknjenih makadamskih cestah proti Polomu in Ambrusu, Jani, Stanko, Zvonko in Jura pa so zavili po asfaltirani cesti proti Žužemberku in so prespali v šotoru mladinskega tabora iz Kamnika. Stane, Marko in Denis so nadaljevalo pot po svoje in jih nismo več videli. Mi, makadamci smo po slikoviti Suhi krajini nadaljevali pot skozi Polom in Seč v Žvirče. Tu nas je dočakal dež. Špela, Peter in Karel, ki so bili malo pred glavnino, so nadaljevali pot proti Ambrusu in ko je dež ponehal naprej proti Krki, kjer so prespali na seniku. Ostali smo se dogovorili za prenočitev v Žvirčah v nedokončani hiši pri piceriji Lunca. Ležišča smo si pripravili iz lesenih palet, na katere smo položili velike kose kartona od embalaže.
Četrti dan. Do Ambrusa ni bilo več daleč. Tam od domačinov zvemo za znamenito staro cerkev Svetega Petra na Kamnem vrhu. Soglasno sklenemo, da si jo bomo šli ogledat. Zavijemo na stransko cesto in na vrhu hriba pri hišni številki 6 dobimo ključe od cerkve. Kmalu je prišel za nami ključar Horvat in nam povedal zgodovino in znamenitosti cerkve in Kamnega vrha. Ker je bilo naslednji dan god Sv. Petra, so nas domači Ratljanovi po vrnitvi ključa postregli z dobrotami in kapljico domačega vina.
Na poti proti Fužini je imel Jože kljub vožnji po asfaltu svoj peti defekt . Zopet prtljga dol, zračnica ven, flikica, pumpanje. Prava rutina. v nekaj minutah je zopet vse v redu. Sledil je ogled mlina v Fužini, nato pa pot do izvira Krke. Tam pa srečamo naše, ki so bili prespali v Žužemberku. Za Špelo zvemo, da nas čaka v Stičmi, Peter in Karel pa da sta se odločila kolesariti kar do Maribora. Po ogledu izvira Krke smo se podvizali proti Stični, kjer nas je že dolgo čakala Špela. Časa ni bilo več dosti, če mislimo ujeti pohorca, ki odpelje nekaj pred peto iz Litije. Jani jo je ubral po bližnjici proti Ljubljani, preostala ljubljanska trojka Marina, Špela in Tomaž pa so iz solidarnosti nadaljevali pot s Štajerci do Litije. V Mekinjah smo si nabrali zrelih češenj, premagali še zadnja dva klanca do Debeč in Javorja, nakar smo se za hip ustavili v Bogenšperku. Za ogled je bilo že prepozno, bil je čas porok in muzikant je posebej za nas zaigral poskočnico. Spust v Šmartno pri Litiji je bil čudovit. Na kolodvoru v Litiji smo se poslovili od ljubljanskih prijateljev, ki jih je čakala še skoraj 40 km dolga dodatna pot do Ljubljane. Vožnja z vlakom proti Mariboru je med kramljanjem hitro minila. V Celju sta se nam pridružila še Peter in Karel, ki sta do tod prikolesarila iz Stične.
To je kratek zapis o kolesarskem potepanju. Če sem zagrešil kakšno napako, me prosim dopolnite, da jo bom popravil.
Na mojem števcu so se na koncu našli tile podatki: prevoženih 230 km, povprečna hitrost potovanja nekaj manj kot 14 km/h, v enem dnevu smo prevozili povprečno okrog 60 km.

Zapis in slike: Jože Marolt, 7.7.2003