Krajinski park Goričko 2020


 





 Kolesarski tabor na Goričkem



Krajinski park Goričko

Od 25. do 29. junija 2020

(od četrtka do nedelje)



Kolesarski tabor na Goričkem je bil kljub koronavirusu uspešen. Dva tedna pred načrtovanim srečanjem še nismo vedeli, če ga bo možno zaradi omejitev izpeljati, saj je bila možnost prevoza z vlakom do Prekmurja precej otežena zaradi premajnega števila koles, ki jih je možno naložiti na vlak ter zaradi obvezne medsebojne razdalje med potniki. Tako je bila posameznikom ali manjšim skupinam prepuščena skrb, da se sami znajdejo in odločijo na kakšen način bodo prišli do načrtovanega cilja. Kljub temu, da prijave niso potrebne, "kdor pride, pride", se nas je na taboru v štirih dneh zbralo osemintrideset potepinov:

 

Bojka Veren, Murska Sobota

Franc Bezjak, Murska Sobota

Jože Mavrič, Radizel

Jakob Razpet, Ljubljana

Jože Marolt, Maribor

Miro Petrič, Hoče

Jasna Petrič, Hoče

Zdenka Auer, Maribor

Rajko Zupančič, Maribor

Miro Breg, Maribor

Ana Bartol, Hoče

Nenad Bartol, Hoče

Zvonko Flandija, Kamnica

Stane Kuntu, Maribor

Marina Kovač, Ljubljana

Jožica Črnigoj, Ljubljana

Pika Trpin, Ljubljana

Albert Kolar, Ljubljana

Matjaž Ljubič, Ljubljana

Nataša Kodelja, Ljubljana

Špela Ahačič, Tržič

Damjana Mancini, Ljubljana

Tomaž Mancini, Ljubljana

Lili Jarc, Vrhnika

Teja Žučko, Ljubljana

Vera Jasnič, Ljubljana

Jerca Lovrec, Maribor

Marino Ferčec, Maribor

Lidija Hintereger, Maribor

Smiljan Kukovec Špiro, Maribor 

Peter Vergles, Ljubljana

Vida Tomše, Krška vas

Dobrila Lorenci Seka, Brežice

Stanko Kokal, Brežice

Darja Škrilec, Maribor

Peter Ješovnik, Kaniža

Božidar Ipavic, Maribor

Zorica Koban, Rače



Ker smo bili časovno in krajevno precej razpršeni, dolgo nismo vedeli eden za drugega, kdo, s kom in kako hitro vozi, kaj si namerava ogledati, kje bo prenočil in podobno. Vsak vozi na lastno odgovornost in s prometnega stališča je tudi bolj varno voziti sam ali v majhnih skupinicah. V štirih dneh kolesarjenja nismo imeli nobene nezgode in smo se varno, spet vsak po svoje, mirno vrnili domov. 

 



Pred začetkom, sreda, 24. junija 2020


Koronavirus v Radencih


Medtem ko je večina kolesarskih popotnikov pripravljala vse potrebno za daljšo pot, smo se trije, ki vozimo udobne trikolesnike odločili, da gremo na pot en dan prej. Jože iz Radizela in Jože s Tezna sva pričela potiskati pedale čez košaški klanec, kjer naju je dohitel Jakec iz Ljubljane, ki pa je imel tricikel na strehi svojega avtomobila. V avtu je imel vso potrebno pijačo in jedačo, vozil je pred nama in ko je našel ustrezen kraj za počitek, naju je počakal, da smo se malo okrepčali. Na počivališču pred Mursko Soboto nama je skuhal celo neke vrste joto. 


Na cilj sva  Jožetom prispela že v temi. Prespali smo v posteljah v Bojkini stari hiški. Ponoči je nekoliko deževalo. 

Vozili smo po naslednji poti: Maribor - Pernica - Lenart - Benedikt - Gornja Radgona - Radenci - Tišina - Murska Sobota - Martjanci - Sebeborci - Andrejci - Lončarovci. Skupaj 77 km.






Prvi dan, četrtek, 25. junija 2020

Prebudili smo se v lep sončen dan. Po telefonih smo dobivali podatke, kdo vse prihaja in s čim se vozi. Marina, Jožica in Nataša so se pripeljale iz Ljubljane do Maribora z vlakom, od tam naprej pa s kolesi v Prekmurje do gostišča Aleksander na Rumičevem bregu blizu Moravskih Toplic, kjer je Matjaž rezerviral prenočišča za tiste kolesarje, ki nimajo šotora za spanje na prostem. Iz Maribora kolesarijo še Marino, Rajko, Špiro in Zvonko. Iz Murske Sobote pa se vozijo s kolesi tisti, ki so uspeli ujeti prvi vlak iz Maribora: Zdenka, Jerca, Miro, Jasna, Lidija, Ana in Nenad. Drugi so se dotod pripeljali z avtom, s kolesom na strehi ali v prtljažniku: Tomaž, Damjana, Albert, Lili, Teja, Matjaž, Peter, Špela, Miro B., Vida, Seka in Stanko.
Rajko, Miro, Jasna in Zdenka so šli spat k nam v Lončarovce 10, kjer sta nam Bojka in Franc dala na voljo hiško z nekaj ležišči, na voljo nam je bila kuhinja, sanitarije voda ter prostor na vrtu za postavitev šotorov. Zvonko, Ana in Nenad so šli prenočevat niže dol v vas Lončarovce. Popoldne smo šli na sprehod do vasi, si ogledali na novo urejeno učno pot ob potoku Curek, dan pa zaključili v gostišču Ribič z okusnimi ribami. Spanje pod milim nebom v šotorih smo si privoščili Rajko, Miro, Jasna, Zdenka, Jakec, Jože in Jože. Izvedeli smo, da je Staneta, ki je kolesaril iz Maribora, zajela noč na letališču v Rakičanu.







Drugi dan, petek, 26. junija 2020



Glede na nov način potepanja s kolesi, ki se je uveljavil lani na Blokah, so se udeleženci posamično ali v skupinah sami odločali, kam bodo usmerili svojo radovednost. Razmeroma manj znano Goričko je marsikoga prijetno presenetilo s svojo pestro turistično ponudbo, lepo pokrajino in gostoljubnostjo prijaznih domačinov.

Ker smo bili glavni krivci kolesarskega tabora prenočili v Lončarovcih in v šotorih, so nas tisti, ki so prespali na Rumičevem bregu pri Aleksandru, prišli obiskat. Tako je nastala skupinska slika večine udeležencev tabora. Skupaj smo si šli ogledat košati stari kostanj, nato pa obiskali v bližnjih Ratkovcih medičarstvo Jožice Celec. Odtod smo se razkropili v različne smeri. Večina se je odpeljala v smeri proti Prosenjakovcem, da bi si spotoma ogledali ekološke kmetije v Šalovcih, drugi so se spustili po bližnjici v Domanjševce in obiskali še nekaj vasi na Madžarskem. 


 



Tretji dan, sobota, 27. junija 2020


Kako hitro mineva čas! Jutri se že vračamo domov in težko se je odločiti v katero smer neba bi se danes podali. Špiro, Matjaž, Nataša, Marina, Jožica, Damjana, Tomaž, Jerca, so se odločili, da gredo obiskat krajinski park Grad na Goričkem, drugi pa so izbrali pot proti jugu: Vida, Seka, Stanko, Peter, Špela, Lili, Pika in Teja so naredili veliko klobaso: Moravske Toplice - Murska Sobota - Babičev mlin - Veržej - Ižakovci - Mlin na Muri /otok ljubezni/- Odranci - Bogojina in nazaj k Aleksandru.

Četvorka v sestavi Jasna, Zdenka, Miro in Miro si je izbrala svojo pot:  Lončarovci 10 - Križevci - Kuštanovci - Mačkovci - Martinje - Trdkova -Tromejnik - Ženavlje - Šulinci - Gornji Petrovci - Križevci - Lončarovci. Nekateri iz Lončarovcev 10 smo si privoščili malo lenarjenja. Iz Maribora so se nepričakovano  pripeljali še trije zamudniki: Peter, Božidar in Zorica, seveda z avtoma in kolesi v prtljažniku. Bojka nam je dala na voljo sadovnjak s češnjami in višnjami. Potem sva se s Petrom podala na rekreacijsko pot proti Domanjševcem, kjer sva prečkala madžarsko mejo in se vrnila v Slovenijo čez mejni prehod Hodoš. 

   




Četrti dan, nedelja, 28. junija 2020


Zadnji dan je bil namenjen pripravam za povratek domov. Tisti, ki smo imeli bazo v Lončarovcih 10, smo se gostiteljema Bojki in Francu zahvalili za gostoljubje. Ni tako enostavno imeti pet dni kopico gostov v hiši, kuhinji, kleti, kopalnici in na vrtu. Postregla sta nas z doma pripravljeno hrano. Hoteli smo se jima vsaj malo oddolžiti z zbranimi prispevki, a jih nista hotela sprejeti. 

Domov smo se vračali večinoma vsak po svoje. Eni pa se še zadnji dan niso mogli ločiti od Prekmurja. Matjaž, Peter, Seka, Stanko, Pika, Špela in Vida so se zapeljali s kolesi še v avstrijsko Radgono na kavo in potem nazaj v Mursko Soboto do avtomobilov. 

Jasna, Miro in Miro so se obrnili proti vzhodu  in vozili nekaj časa skupaj po trasi Ratkovci - Berkovci - Prosenjakovci - Godorhaza - Csekeszer - Marokfold - Nemesnep - Resznek - Redics - Dolga vas - Lendava.

Tudi meni se ni nikamor mudilo. Škoda je ob tako lepem vremenu in lepih krajih hiteti domov. Izbral sem naslednjo malo bolj ovinkasto pot: Kančevci - Ivanovci - Sebeborci - Murska Sobota - Gederovci - Radgensburg - Gornja Radgona - Apače - kolesarska brv čez Muro. Noč me je dohitela v gozdu ob Muri na avstrijski strani.



 




Zadnji dan, ponedeljek, 29. junija 2020


Prebudil sem se v krasno jutro. Po brvi sem se vrnil nazaj v Slovenijo. V Konjišču sem se ustavil zaradi tisočletnega hrasta, ki so ga odkrili v močvirju in je sedaj na ogled v posebnem pokritem paviljonu. V Cmureku sem se spet zapeljal v Avstrijo in nadaljeval pot proti Spielfeldu po lepi kolesarski poti R2.

Pred naseljem Unterschwarza me je sredi polja nenadoma presenetila nevihta z močnim dežjem in sem dve uri ždel na triciklu, pokrit s ponjavo. Ko je prenehalo deževati, sem se skozi Šentilj in Pesnico po stari cesti vrnil v Maribor. Domači prag sem dosegel proti večeru.









Zaključek

 

Lahko rečemo, da je bil kolesarski tabor Goričko 2020 kljub omejitvam zaradi koronavirusa kar uspešen.

Morda je kakšen novinec začuden, ko vidi, kako je vse skupaj neorganizirano, da vozi ter išče prenočišče vsak po svoje, kakor ve in zna. Običajno pa so med nami taki, ki znajo improvizirati in se vedno najde neka rešitev. Nekaj smernic že lahko nakažemo, ne moremo pa trdno zagotoviti ničesar, saj ne vemo koliko nas bo, kajti prijave niso potrebne, kdor pride, pride. Za organizirana potovanja, kjer je vse natančno določeno, se naj 'ziheraši' raje obrnejo na potovalne agencije.

Zasluge za izvedbo letošnjega tabora imajo Bojka, Franc, Miro, Miro, Marko, Marina in Matjaž. 

Vsi ostali zaslužijo pohvalo za potrpežljivost in vztrajnost.

Kam pa drugo leto? Nekaj jih je predlagalo, da bi šli na Gorenjsko. 

 

 Zapisal Jože Marolt

 Slike so prispevali Miro Petrič, Lidija, Špiro, Matjaž, Jože ...

 

 


Prispevki udeležencev

 

Smiljan Kukovec - Špiro


Leto je naokrog in spet smo bili potepini zbrani za potepanje po Goričkem. Kljub slabemu vremenu na jutro odhoda, se je dan prevesil v čudovit kolesarski dan. Že ob poldnevu sem srečal prve potepine. In potem debata po kateri cesti gremo do Lončarovcev št.10. Saj poznate tisto klasično, več glav, več poti, hihi..

V " bazi " se nas je že v popoldanski uri, zbralo lepo število starih in novih obrazov. Začeli smo s predlogi o dnevnih izletih. Bilo je kot v našem parlamentu, veliko besed, dolgo pogajanje...

Za na konec pa vam povem, bilo je čudovito. Veliko lepega, doživetega, smeha in na koncu ob lepem vremenu še brez nezgod. Vsega se ne da spraviti na papir, treba je doživeti.

Aja, pa še to. Lani nas niso pojedli medvedi, letos nas ni uničila korona, le kaj si bodo "oni" izmislili za drugo leto... nič, ker smo mi potepini neuničljivi. Se vidimo v letu 2021.

LP Špiro

 



 

 

 

 

 



Miro Petrič


Miro je naš dežurni fotograf in zapisovalec. Pripravil je obširen opis štiridnevnega dogajanja na kolesarskem taboru Goričko 2020 z neštetimi slikami. Vse to si lahko ogledate na tej povezavi:

https://jozetovipotepini2020.wordpress.com/

(klikni za povezavo!)






Marina Kovač in Vida Tomše sta poslali nekaj podatkov, ki so zajeti v gornjem zapisu. Če bo kdo opazil kakšno netočnost ali pomanjkljivost, naj sporoči, da zapis dopolnimo. Najbolje je napisati samostojen prispevek s slikami.


Nasvidenje na Gorenjskem 2021  (?)


Miro, Jože in Miro


KONEC