S KOLESI SKOZI BELO KRAJINO
Postojna - Kolpa - Novo mesto
od 22. do 25. junija 2013 (od sobote do torka)
Bela Krajina 2013 je za nami.
Bela Krajina 2013 je za nami.
V soboto, 22.junija, smo se zjutraj zbrali na kolodvoru v Mariboru. Vlak je odpeljal iz Maribora ob 6.55 uri in je pripeljal v Ljubljano ob 9.20. Tam so se nam pridružili »Ljubljančani« in skupaj smo se odpeljali proti Postojni. Ob enajstih smo začeli naše kolesarjenje proti Kolpi.
Poročilo o potepanju proti Beli Krajini bo objavljeno tukaj. Če ima morda kdo od udeležencev željo, da bi na kratko opisal kaj se mu je po poti dogajalo (mnogi so posneli dosti fotografij), naj pošlje gradivo ali slike na naslov jmarolt@gmail.com, po možnosti bomo to tukaj objavili. Vseh udeležencev je bilo petintrideset. Prva dva dneva smo imeli čudovito vreme, tretji dan pa nas je dočakalo deževje in je večina kolesarjev zakljućila potovanje v Črnomlju namesto v Novem mestu, nekaj pa jih je prikolesarilo preko Žužemberka do Ljubljane.
Načrtovana trasa poti:
Nekaj slik s potepanja:
 |
| Postojna |
In tukaj imamo že prvi prispevek:
Kolesarski dnevnik Staneta Debevca
Junij 2013 – Kolpa s Potepini
Avtor: Stane Debevec, Ljubljana.
UVOD
Potepini so družba kolesarjev iz pravzaprav cele Slovenije, ki vsako leto organizirajo in naredijo nekajdnevni kolesarski izlet po Sloveniji ali bližnji okolici. Udeležencev izleta je od nekaj kolesarjev pa tja do 30 ali več. Tako veliko družbo ni mogoče držati skupaj in pravzaprav tudi ni potrebe. Vsak dan se ve mesto štarta in kraj, kjer si poiščejo prenočišče. Izlet se delno prilagaja tudi okoliščinam in vremenu, ki utegne skrajšati ali spremeniti načrt.
Njihova Internetna stran: http://potepini.blogspot.com/
Letos je bila planirana Kolpa s štartom na železniški postaji Postojna in koncem na železniški postaji Novo Mesto.
Tale zapis je narejen z mojega vidika kot prvič udeleženega člana. Potepini so me že večkrat povabili na potep in tokrat sem povabilo sprejel. Potep je bil zanimiv.
Petek, 21.06.2013
S kolesom v službo v Medvode, in ob 14.00 mimo vratarja in proti Ljubljani. Sonce je pridno pripekalo in lahko sem kolesaril v majici in kratkih hlačah. Skozi Ljubljano, pa po Tržaški proti Vrhniki. Do Brezovice je še kar spodobna kolesarska steza, potem pa do Loga nič. Sicer pa se ne bojim kolesarit po običajnih cestah in tudi prometa se ne bojim.
Kamp Pivka jama je skoraj popolnoma v senci gozda in dosti dobro urejen. Žena je prišla z avtom, postavila sva manjši šotor, si ogledala okolico in v restavraciji nekaj pojedla. Kamp Pivka jama je idealno mesto za prevroče poletne dni, celo bazen imajo. Pa precej velike zidane hišice. Kljub temu, da ni bila domača postelja, sem spal kar v redu.
Sobota, 22.06.2013
Vstala sva dosti zgodaj, pozajtrkovala in pospravila šotor. Na recepciji sva plačala kamp in se odpeljala v Postojno, vsak s svojim prevoznim sredstvom. Sonce je poletno pripekalo. Na železniški postaji sva bila ob pol enajstih dopoldne in počakala na ostale udeležece izleta. Poleg mene je prišla do postojnske železniške postaje z avtom iz Ljubljane še Olga Šolc.
Meni se je zdelo kolesarjenje kar hitro ali pa sem se pač znašel med hitrejšimi. V Rakovem Škocjanu smo kako uro čakali ostale udeležence. Potem pa po makadamu proti Cerkniškemu jezeru. Skozi Cerknico smo zavili za Dolenje Jezero in v bifeju ob poti spili vsak nekaj za žejo.
Nato spet makadam skozi gozd. Cesta se je nekaj časa vzpenjala, nato pa prevesila proti Staremu trgu pri Ložu. Tudi v Starem trgu smo se ustavili za počitek, preden smo zagrizli v klanec proti Hribu – Loškemu Potoku. V Loškem Potoku smo se zbrali pri hiši bolj na koncu vasi, našem današnjem prenočišču. Postregli so nam s pijačo in pomalicali smo, kar smo imeli s seboj. Z mrakom sem se pospravil v posteljo. Čeprav nisem vozil veliko prtljage so se mi kilometri poznali in sem bil rahlo utrujen.

Nedelja, 23.06.2013
Vstajanje, kuhanje kave in zajtrk. Z ženo sva se udeležila jutranje telovadbe (je prišla kar prav), potem pa priprave na pot in štart.
Večina je zavila v bife na križišču vasi na kavo in klepet, jaz pa sem nekaj časa premišljeval, nato pa obrnil kolo proti Čabru. Današnji cilj je bil znan, pot tudi. Sonce je lepo sijalo, postalo je toplo in primerno za majico in kratke hlače.
Proti Čabru ni samo spust, so tudi klanci navzgor. Ob cesti sem gledal lepe travniške rože, kot bi ušle iz kake vrtnarije, samo lepše. Pravi vrt. Iz avta je to težko videti. Pravzaprav je kolo idealno sredstvo za ogledovanje okolice. Tudi pešačenje, a za sedaj je zame pešačenje nekoliko prepočasno.
Spust proti Čabru je veselje za kolesarja. Srečal sem popotnika na triciklu in s prikolico, pomahal sem, ustavil pa ne. Ob poti sem videl gozdne jagode in uspel sem jih nabrati za pest. Seveda sem jih tudi pojedel.
Na meji sem precej s strahom iskal osebno izkaznico, ker ni bila tam, kjer bi morala biti. Na srečo sem jo našel. Na jugu se je že napihoval kumulus in čez nekaj kilometrov postregel s prvimi kapljami. Dežja ni bilo veliko.
Cesta proti Osilnici se pošteno spušča in je do naslednjega mejnega prehoda minila kot bi mignil. Zopet smo prečkali Čabranko in skozi Osilnico peljali proti Brodu na Kolpi. Srečal sem še nekaj Potepinov pri počitku in malici ob poti.
Petrina – Brod na Kolpi, Petrol in sladoled. Nato pa proti Fari in Staremu trgu ob Kolpi. Dohitela me je žena z avtom in dogovorila sva se, da pogleda za kak kamp, ker nisem vedel, kakšno in kje bo prenočevanje v Starem trgu. Vzpon na Stari trg in spust v Radence v kamp.
Postavila sva šotor, skuhala kosilo in ga pojedla pod streho, na katero je padala popoldanska ploha. Po nevihti sva si še ogledala vas in pripravila ležišča za noč. Ostali Potepini so prespali v Starem trgu.

Ponedeljek, 24.06.2013
Pozajtrkovala sva in počakala, da je jutranja ploha minila in sva lahko pospravila šotor. Zakrpati sem moral prazno prvo zračnico – v plašču sem imel košček stekla, ki mi je počasi pregriznil zračnico. Marina je sporočila, da nameravajo zaradi slabega vremena peljati naravnost proti Črnomlju. Tako sem tudi jaz zvrtel klanec od Kolpe do glavne ceste, zavil na levo in nato na križišču desno za Črnomelj. Z oblačnega neba je včasih rahlo rosilo. Temperatura je bila bolj jesenska.
Pred spustom v Črnomelj sem se dobro oblekel. Dež se je počasi krepil in v Črnomlju je že dobro padalo. Srečal sem dva Potepina, povedala sta, da gresta na vlak in domov. Kasneje je Marina sporočila, da so odšli na vlak vsi razen dveh.
Žena ja povprašala za prenočišče v TIC Črnomelj in rezervirala sva sobo v gostilni Kapušin v Krasincu. Nekaj časa sva sedela v slaščičarni, nato počasi pogledala Lidl in nakupila nekaj malenkosti. Dež je pojenjaval in zavrtel sem pedala proti Podzemlju. Čez deset minut je dež popolnoma ponehal, cesta je bila lepa in pot do Krasinca je hitro minila. Bela krajina mi je všeč, najlepši pogled nanjo pa je s ceste nad Semičem. Tam, kjer ob cesti na betonski škarpi piše: “Dobrodošli v Beli krajini”.
Gostilna Kapušin. Po parkiranju pri gostilni sva se peš odpravila pogledat kamp Podzemelj, v njegovi restavraciji pojedla večerjo in odšla nazaj v Krasinec. Z droga pred kampom naju je zvedavo ogledovala štorklja z mladiči. Vreme se je uredilo in proti večeru je posijalo sonce.

Torek, 25.06.2013
Pozajtrkovala sva ob osmih in pospravila sobo. Mimo kampa Podzemelj sem zapeljal proti Metliki. Za ogrevanje je bilo nekaj strmih klancev in spustov. Nad Metliko je krožilo jadralno letalo, jaz pa sem zavil levo proti Gorjancem. Kmalu je bilo treba prestaviti v nižjo prestavo. je lepa, prometa ni bilo veliko, strmina pa tudi ne prevelika. Jugorje, nato prelaz Vahta.
Za spust v Novo mesto sem se nekoliko bolj oblekel. Po glavni cesti sem šel skozi Novo mesto in zavil na desno pri tovarni Krka. Do Otočca je ostalo še nekaj kilometrov.
Za spust v Novo mesto sem se nekoliko bolj oblekel. Po glavni cesti sem šel skozi Novo mesto in zavil na desno pri tovarni Krka. Do Otočca je ostalo še nekaj kilometrov.
Za kamp je treba desno čez lesen most pri gradu Otočcu in nato levo ob Krki. Prostora v kampu je bilo dovolj. Po kosilu sva si ogledala golf igrišče Otočec in bližnjo okolico.
Labodi in race so bili stalni gostje pri šotoru.

Sreda, 26.06.2013
Zadnji dan potovanja. Po zajtrku sem pripravil malo malice in pijačo. Jutro je bilo sveže in šotor vlažen. Šotor je tako pospravila žena, potem ko se je malo posušil.
V Novem mestu pol ure kasneje pa je sonce grelo in bilo je prijetno toplo. Naravnost po glavni ulici, levo čez most in desno mimo Tuša proti Žužemberku. Pri pokopališču je bila dolga ograja, vsa zasajena z vrtnicami, - lep pogled. Kmalu sem bil pri Straži, cesta gre tam na levi breg Krke. Nato Soteska, malo daljši klanec, Dvor in kak kilometer poti tik ob Krki. Promet je bil redek in prevelike vročine ni bilo.Malo pred Žužemberkom me je dohitela žena z avtom. V Žužemberku sva imela malico (zame vampi in Radler) in do doma nisem bil več lačen. Cesta iz Žužemberka do vasi Krka je spodobna in vasi so prijetno urejene. Pri vasi Krka (kjer je tudi izvir Krke) sem zavil na makadam proti Grosuplju. V bistvu je to bolj gozdna cesta in se kaka dva kilometra vzpenja, vendar klanec ni prehud. Kmalu se spet začne asfalt in po nekaj spustih sem bil v Grosuplju. Nato Šmarje-Sap, še en spust in Škofljica. Nekaj minut sem počakal pred spuščenimi zapornicami dolenjske proge, potem pa Ig, pogled na domač Krim (1107 m), Podpeč z Ljubljanico in dom. Parkiranje kolesa.
Zaključek
Potepini smo bili kar velika kolesarska skupina. Prvi dan smo se še nekako držali skupaj, drugi dan pa smo se že bolj razkropili. Tretji dan je vsak po svoje bežal pred dežjem, ali v zavetje ali na vlak pa domov. Res je slab občutek na kolesu in v dežju (tudi ohladilo se je precej), ko ne veš, kje boš prenočil in kako dolgo bo dež padal. Take dneve se je najbolje pospraviti na suho in počakati, da gredo oblaki mimo.
Kolesarjenje z družbo zahteva določeno mero prilagajanja.
Potovanje mi je bilo v veselje, pokrajina je bila lepa in vasi zanimive. Lepo je kolesariti ob vodi, sploh če gre navzdol.
Iz leta v leto vidim več popotnih kolesarjev, tudi po Sloveniji in tudi z ležečimi kolesi. Kolesarsko potovanje je lahko zelo poceni, vidi se veliko in tudi zdravje in kondicija se z dolžino potovanja samo izboljšujeta. Pa še dopust je daljši. Jaz ne poznam izraza “vožnja na dopust”. Ko se doma na začetku dopusta vsedem na kolo, sem že na dopustu. Nič jeze zaradi gneče na cesti in nič iskanja bencinskih črpalk, razen za sladoled.
Upam, da se bom s Potepini še srečal na poti.
Stane Debevec.
