Porabje 2004
Čas potovanja: od 19. junija (sobota) do 22. junija 2004 (torek)
Načrt poti sta pripravila Jože Marolt in Miro Petrič
Potek poti:
Maribor - Zgornja Kungota - Plač - Grassnitzberg (Kresnice) - Spielfeld (Špilje) - Weitersfeld - Mureck (Cmurek) - Vratja vas – Žepovci - Apače - Gornja Radgona – Mele – Petajnci - Gederovci – Cankova - Ledavsko jezero – Krašči- Rogašovci – Aigen - St. Anna a. Aigen - Kalch – Krottendorf – Tauka - Tromejnik - Trdkova - Martinje – Zg. Senik (Felsösölnök) - Sp. Senik (Alsószölnök) -Slovenska vas (Rábatótfalu) - Monošter (Szentgotthárd) – Csörötnek – Kondorfa – Őriszentpeter – Nagyrákos – Szatta - Kerkáskápolna – Magyarförd – Szentgyörgyvölgy – Márokföld – Kobilje - Dobrovnik – Bukovniško jezero - Nedelica - Velika Polana - Dolnja Bistrica – Razkrižje - Gomila – Kog - Središče ob Dravi - Ormož -Vel. Nedelja – Zamušani - Gorišnica – Muretinci - Nova vas – Šturmovci – Ptuj - Orešje – Krčevina - Dvorjane – Duplek – Maribor.
Kraji z rdečo pisavo povedo, kje smo našli prenočišče.
Udeleženci: Miro P., Jože, Stane, Bogomir (Jura), Zvonko, Zdenka, Miro B., Ana, Nenad, Marko, Peter, Vojko, Vinko (skupaj 13)
Kratko poročilo o potovanju
Prvi dan.
Dež, dež, dež … Nekaj telefonskih klicev: preverjajo, ali bomo šli kljub takemu vremenu. Odgovarjam: ob 10. uri na zbornem mestu, potem pa bomo videli.. Pri stari lokomotivi je bilo ob dogovorjenem času kljub dežju že nekaj starih mačkov: Stane, Miro, Marko, Zvonko, Miro B., dva nova: Vinko in Vojko ter nekaj radovednežev, ki so nas prišli pogledat, ali res mislimo v takem vremenu odriniti na pot. Med razpravljanjem je prenehalo deževati. Nenad si je premislil in skočil domov po kolo in ženo, da nas bosta dohitela, če bomo šli naprej. Zdenka in Jura obljubita, da se nam bosta priključila v ponedeljek. Nato smo jo v oblačnem vremenu ubrali proti Zgornji Kungoti. Na Plaču nas je obsijalo sonce, ki nas je potem spremljalo do večera. Pred prehodom čez državno mejo smo se še nazobali češenj, nato pa se spustili proti Špilju, kjer sta se nam pri mostu pridružila še Ana in Nenad. Po kolesarski poti R2 smo prišli v Cmurek, kjer smo si ogledali stari mlin. Pot nas je potem vodila zopet po slovenski strani Mure skozi Žepovce, nakar smo si privoščili krajši počitek v Apačah. V Gornji Radgoni smo smo si obnovili zalogo hrane in pijače, potem pa smo se ustavili v Meleh. Pri domačinu Janku so nas postregli s pijačo in nam podarili spominske kape. Janko nas je potem popeljal po bližnjici ob Muri do novega petanjskega mostu. V prijetni vožnji po pomurskih ravnicah smo ćez Cankovo kmalu prišli do vznožja Goričkega. Pri Ledavskem jezeru smo pri Ferencovih vprašali za prenočišče in prespali na senu v majhnem skedenjčku.
Drugi dan
Drugo jutro nas je zaradi obveznosti zapustil Marko, ostali pa smo nadaljevali pot proti Avstriji. V Rogašovcih smo prestopili mejo in se po kolesarski stezi rahlo povzpeli do naselja Aigen, kjer nas je presenetila nekajminutna ploha. Čez razgibane hribe in doline smo skozi naselja St. Anna, Krottendorf in Tauka kmalu pririnili po strmi cesti do Tromejnika. Vmes smo sproti ob sončnem vremenu nabirali gobe, ki smo jih uzrli kar med vožnjo skozi tamkajšnje gozdove. Po krajšem počitku na tromeji smo se zopet znašli na slovenski strani. Ob poučni gozdni poti z urejenimi prostori za kolesa, smo prispeli v dolino v vas Trdkova, nato pa zopet gor do Martinja. Sledil je lep spust na madžarsko stran v Zgornji Senik in dalje skozi Slovensko Ves do Monoštra. Malo pred njim nas je le dohitel napovedani dež. Na pokriti verandi male slaščičarne smo nekaj časa vedrili, z Mirotom sva skuhala juho z rezanci. Pri razglabljanju kaj storiti je Miro omenil, da je menda v Monoštru slovenski hotel Ajda in bi morda tam lahko prespali, če se vreme ne bi razvedrilo. Ker do Monoštra ni bilo več daleč, smo se kar v dežju napotili v iskanje tega hotela. A v nobenem jeziku nismo mogli dobiti informacije kje je ta Ajda. Na koncu smo se le izvedeli, da je v Monoštru edini slovenski hotel Lipa, katerega smo kmalu našli. Proti večeru se je zjasnilo in čas do počitka smo izkoristili za ogled Monoštra in dobro večerjo. Plačali smo lahko s tolarji.
Tretji dan
Po prijetnem spanju v lepem in ne dragem hotelu Lipa smo se zbudili v sončno jutro. Po krajšem posvetu smo se odločili, da bomo Goričko obšli in se vrnili v Slovenijo po nekoliko daljši, a bolj ravninski poti po madžarski strani proti mejnemu prehodu Kobilje. Skozi naselja s čudnimi imeni (Csörötnek – Kondorfa – Őriszentpeter – Nagyrákos – Szatta - Kerkáskápolna – Magyarförd – Szentgyörgyvölgy – Márokföld) je bila vožnja prijetna, spet smo lahko nabirali gobe, videli velike farme govedi in celo srnjake. Pri Kobilju smo že tretjič prišli v Slovenijo. V Dobrovniku sta se nam priključila še Zdenka in Jura. Odpočit smo se šli k Bukovniškemu jezeru, pili vodo iz Vidovega studenca, stali na zdravilnih točkah. Z Mirotom sva si ob jezeru skuhala ajdovo kašo z gobami, v glavnem so bile to rdečkaste mušnice. Noben drug si ni upal jesti najinega kosila.
Pa smo bili zopet na poti čez ravno Prekmurje proti Veliki Polani. Muzejska hiša Miška Kranjca je bila zaprta in smo krenili naprej proti Bistrici. V Razkrižju smo se ustavili pri majhnem kovaškem muzeju pri Horvatovih. Ker se je že približevala noč, smo vprašali če bi lahko prespali pri njih. Dali so nam na voljo skedenj, Stane je postavil šotor, nekaj jih je prespalo v sobi. Dober domač narezek in vino sta pripomogla k dobremu spanju.
Četrti dan
Kje so vremenarji, ki so napovedovali dež? Že spet smo se zbudili v jasno sončno jutro. Po obilnem zajtrku smo krenili proti Kogu, poznanem po dobrih vinih. Pri šoli smo pokramljali z učiteljicami, ki so nas postregle s hladno pijačo, Miro pa se je takoj vključil v igranje nogometa s tamkajšnjimi učenci. Naročili so nam, da se lahko ustavimo pri Orešnikovih in si naberemo češenj. Gospodar Darko je bil slučajno doma in nas je pogostil z nekaj litri dobrega domačega vina. Nekaj se nas je odločilo, da si gremo ogledat ekološko kmetijo pri Pučnikovih v dolini tik ob hrvaški meji. Pri vožnji nazaj se je zgodil prvi defekt. Za silo smo poškodovani plašč podložili, da je vzdržal do Središča ob Dravi, kjer smo pri Merkatorju kupili novega. Od nas se je poslovil Stane, ker jo je po najkrajši poti ubral proti Kozjemu. V Ormožu se nam je zopet pridružil Miro B., privoščili smo si počitek, nato pa nadaljevali vožnjo po stranskih cestah skozi Zamušane in Muretince in Novo vas do jeza na Ptujskem jezeru. Nekaj se nas je ustavilo v Šturmovcih, naravnem zavetju za ptice. Domačinki, ki sta grabili seno, sta nam povedali nekaj o tem kraju in da odkar so zgradili elektrarno Formin, drevesa propadajo, ker ni več mulja, ki so ga včasih prinašale poplave. V Vidmu pri Ptuju smo se dotaknili reke Dravinje, nato pa po stranskih poteh proti Ptuju. Tisti, ki niso šli v Šturmovce so bili pred nami in vsi skupaj smo se dobili šele v Dvorjanah, odkoder smo se posamično ali v skupinah podali prozi bližnjemu Mariboru.
Vsega skupaj se je nabralo okoli 350 kilometrov. Poprečna hitrost potovanja 16 km/h. Prečkali smo naslednje reke: Pesnico, Muro (štirikrat), Ledavo, Rabo, Zalo, Krko, in Dravo.
Zapisal Jože Marolt, 27.7.2004
Čas potovanja: od 19. junija (sobota) do 22. junija 2004 (torek)
Načrt poti sta pripravila Jože Marolt in Miro Petrič
Potek poti:
Maribor - Zgornja Kungota - Plač - Grassnitzberg (Kresnice) - Spielfeld (Špilje) - Weitersfeld - Mureck (Cmurek) - Vratja vas – Žepovci - Apače - Gornja Radgona – Mele – Petajnci - Gederovci – Cankova - Ledavsko jezero – Krašči- Rogašovci – Aigen - St. Anna a. Aigen - Kalch – Krottendorf – Tauka - Tromejnik - Trdkova - Martinje – Zg. Senik (Felsösölnök) - Sp. Senik (Alsószölnök) -Slovenska vas (Rábatótfalu) - Monošter (Szentgotthárd) – Csörötnek – Kondorfa – Őriszentpeter – Nagyrákos – Szatta - Kerkáskápolna – Magyarförd – Szentgyörgyvölgy – Márokföld – Kobilje - Dobrovnik – Bukovniško jezero - Nedelica - Velika Polana - Dolnja Bistrica – Razkrižje - Gomila – Kog - Središče ob Dravi - Ormož -Vel. Nedelja – Zamušani - Gorišnica – Muretinci - Nova vas – Šturmovci – Ptuj - Orešje – Krčevina - Dvorjane – Duplek – Maribor.
Kraji z rdečo pisavo povedo, kje smo našli prenočišče.
Udeleženci: Miro P., Jože, Stane, Bogomir (Jura), Zvonko, Zdenka, Miro B., Ana, Nenad, Marko, Peter, Vojko, Vinko (skupaj 13)
Kratko poročilo o potovanju
Prvi dan.
Dež, dež, dež … Nekaj telefonskih klicev: preverjajo, ali bomo šli kljub takemu vremenu. Odgovarjam: ob 10. uri na zbornem mestu, potem pa bomo videli.. Pri stari lokomotivi je bilo ob dogovorjenem času kljub dežju že nekaj starih mačkov: Stane, Miro, Marko, Zvonko, Miro B., dva nova: Vinko in Vojko ter nekaj radovednežev, ki so nas prišli pogledat, ali res mislimo v takem vremenu odriniti na pot. Med razpravljanjem je prenehalo deževati. Nenad si je premislil in skočil domov po kolo in ženo, da nas bosta dohitela, če bomo šli naprej. Zdenka in Jura obljubita, da se nam bosta priključila v ponedeljek. Nato smo jo v oblačnem vremenu ubrali proti Zgornji Kungoti. Na Plaču nas je obsijalo sonce, ki nas je potem spremljalo do večera. Pred prehodom čez državno mejo smo se še nazobali češenj, nato pa se spustili proti Špilju, kjer sta se nam pri mostu pridružila še Ana in Nenad. Po kolesarski poti R2 smo prišli v Cmurek, kjer smo si ogledali stari mlin. Pot nas je potem vodila zopet po slovenski strani Mure skozi Žepovce, nakar smo si privoščili krajši počitek v Apačah. V Gornji Radgoni smo smo si obnovili zalogo hrane in pijače, potem pa smo se ustavili v Meleh. Pri domačinu Janku so nas postregli s pijačo in nam podarili spominske kape. Janko nas je potem popeljal po bližnjici ob Muri do novega petanjskega mostu. V prijetni vožnji po pomurskih ravnicah smo ćez Cankovo kmalu prišli do vznožja Goričkega. Pri Ledavskem jezeru smo pri Ferencovih vprašali za prenočišče in prespali na senu v majhnem skedenjčku.
Drugi dan
Drugo jutro nas je zaradi obveznosti zapustil Marko, ostali pa smo nadaljevali pot proti Avstriji. V Rogašovcih smo prestopili mejo in se po kolesarski stezi rahlo povzpeli do naselja Aigen, kjer nas je presenetila nekajminutna ploha. Čez razgibane hribe in doline smo skozi naselja St. Anna, Krottendorf in Tauka kmalu pririnili po strmi cesti do Tromejnika. Vmes smo sproti ob sončnem vremenu nabirali gobe, ki smo jih uzrli kar med vožnjo skozi tamkajšnje gozdove. Po krajšem počitku na tromeji smo se zopet znašli na slovenski strani. Ob poučni gozdni poti z urejenimi prostori za kolesa, smo prispeli v dolino v vas Trdkova, nato pa zopet gor do Martinja. Sledil je lep spust na madžarsko stran v Zgornji Senik in dalje skozi Slovensko Ves do Monoštra. Malo pred njim nas je le dohitel napovedani dež. Na pokriti verandi male slaščičarne smo nekaj časa vedrili, z Mirotom sva skuhala juho z rezanci. Pri razglabljanju kaj storiti je Miro omenil, da je menda v Monoštru slovenski hotel Ajda in bi morda tam lahko prespali, če se vreme ne bi razvedrilo. Ker do Monoštra ni bilo več daleč, smo se kar v dežju napotili v iskanje tega hotela. A v nobenem jeziku nismo mogli dobiti informacije kje je ta Ajda. Na koncu smo se le izvedeli, da je v Monoštru edini slovenski hotel Lipa, katerega smo kmalu našli. Proti večeru se je zjasnilo in čas do počitka smo izkoristili za ogled Monoštra in dobro večerjo. Plačali smo lahko s tolarji.
Tretji dan
Po prijetnem spanju v lepem in ne dragem hotelu Lipa smo se zbudili v sončno jutro. Po krajšem posvetu smo se odločili, da bomo Goričko obšli in se vrnili v Slovenijo po nekoliko daljši, a bolj ravninski poti po madžarski strani proti mejnemu prehodu Kobilje. Skozi naselja s čudnimi imeni (Csörötnek – Kondorfa – Őriszentpeter – Nagyrákos – Szatta - Kerkáskápolna – Magyarförd – Szentgyörgyvölgy – Márokföld) je bila vožnja prijetna, spet smo lahko nabirali gobe, videli velike farme govedi in celo srnjake. Pri Kobilju smo že tretjič prišli v Slovenijo. V Dobrovniku sta se nam priključila še Zdenka in Jura. Odpočit smo se šli k Bukovniškemu jezeru, pili vodo iz Vidovega studenca, stali na zdravilnih točkah. Z Mirotom sva si ob jezeru skuhala ajdovo kašo z gobami, v glavnem so bile to rdečkaste mušnice. Noben drug si ni upal jesti najinega kosila.
Pa smo bili zopet na poti čez ravno Prekmurje proti Veliki Polani. Muzejska hiša Miška Kranjca je bila zaprta in smo krenili naprej proti Bistrici. V Razkrižju smo se ustavili pri majhnem kovaškem muzeju pri Horvatovih. Ker se je že približevala noč, smo vprašali če bi lahko prespali pri njih. Dali so nam na voljo skedenj, Stane je postavil šotor, nekaj jih je prespalo v sobi. Dober domač narezek in vino sta pripomogla k dobremu spanju.
Četrti dan
Kje so vremenarji, ki so napovedovali dež? Že spet smo se zbudili v jasno sončno jutro. Po obilnem zajtrku smo krenili proti Kogu, poznanem po dobrih vinih. Pri šoli smo pokramljali z učiteljicami, ki so nas postregle s hladno pijačo, Miro pa se je takoj vključil v igranje nogometa s tamkajšnjimi učenci. Naročili so nam, da se lahko ustavimo pri Orešnikovih in si naberemo češenj. Gospodar Darko je bil slučajno doma in nas je pogostil z nekaj litri dobrega domačega vina. Nekaj se nas je odločilo, da si gremo ogledat ekološko kmetijo pri Pučnikovih v dolini tik ob hrvaški meji. Pri vožnji nazaj se je zgodil prvi defekt. Za silo smo poškodovani plašč podložili, da je vzdržal do Središča ob Dravi, kjer smo pri Merkatorju kupili novega. Od nas se je poslovil Stane, ker jo je po najkrajši poti ubral proti Kozjemu. V Ormožu se nam je zopet pridružil Miro B., privoščili smo si počitek, nato pa nadaljevali vožnjo po stranskih cestah skozi Zamušane in Muretince in Novo vas do jeza na Ptujskem jezeru. Nekaj se nas je ustavilo v Šturmovcih, naravnem zavetju za ptice. Domačinki, ki sta grabili seno, sta nam povedali nekaj o tem kraju in da odkar so zgradili elektrarno Formin, drevesa propadajo, ker ni več mulja, ki so ga včasih prinašale poplave. V Vidmu pri Ptuju smo se dotaknili reke Dravinje, nato pa po stranskih poteh proti Ptuju. Tisti, ki niso šli v Šturmovce so bili pred nami in vsi skupaj smo se dobili šele v Dvorjanah, odkoder smo se posamično ali v skupinah podali prozi bližnjemu Mariboru.
Vsega skupaj se je nabralo okoli 350 kilometrov. Poprečna hitrost potovanja 16 km/h. Prečkali smo naslednje reke: Pesnico, Muro (štirikrat), Ledavo, Rabo, Zalo, Krko, in Dravo.
Zapisal Jože Marolt, 27.7.2004
