Načrt poti, ki je bil objavljen v razpisu, sta pripravila Stane Mesec in Jože Marolt.
Potek poti: Maribor – Zidani Most (vlak) - Sevnica - Mokronog - Trebnje – Mirna peč – Dolenjske Toplice - Črmošnjice - Črnomelj - Vinica - Stubica - Donja Dobra – Skrad - Delnice- Fužine - Hreljin – Krk (most) – Reka - Viškovo – Rupa - Ilirska Bistrica (vlak).
Kraji z rdečo pisavo povedo, kje smo našli prenočišče.
Udeleženci: Jože, Stane, Bogomir (Jura), Zvonko, Špela, Zdenka A., Nenad, Ana B., Aleksandra, Rudi, Irena, Majda, Miro P., Jasna, Stanko, Viljem, Marjan, Marina, Slavko, Tomaž, Jožica, Matej, Antonio, Barbara, Iztok, Riki, Saša, Jure R., Klemen (skupaj 29)
Kratko poročilo po potovanju
Prvi dan. Tisti s štajerskega konca smo se izkrcali z vlaka v Zidanem mostu in kar kmalu pognali pedale proti Sevnici. "Močvirniki" z ljubljanskega konca so nam javili, da nas bodo počakali nekje ob naši predvideni poti v Mirni peči ali Dolenjskih Toplicah. Saj bi se tudi tam nekje dobili, če se glavnina ne bi ravnala po pravilu, da je treba hiteti počasi ...V Sevnici se nam je priključila še trojka s Kozjega, nakar smo (23 nas je bilo) krenili po lepi dolini Mirne proti Mokronogu. Iz rezijanske izkušnje smo vedeli, da tako velike skupine ne bo moč držati skupaj, saj so bili med nami nekateri kolesarji kot mladi žrebci nabiti s kondicijo, večina pa je bila to leto prvič na daljši kolesarski turi. Stane Riki in Jure so jo potegnili naprej in jih do Krka nismo uspeli dohiteti. V Mirni smo si privoščili daljši počitek in si ohladili ude v lepem jezeru ob gradu.Po krajših vmesnih postankih smo pozno popoldne pririnili do Dolenjskih Toplic, a o ljubljanski šesterki ni bilo ne duha ne sluha. Naveličali so se čakanja in jo ubrali čez Črmošnjice v Belo Krajino. Ostali pa Bele Krajine tega dne nismo dosegli. Ko smo premagali črmošniški klanec, smo bili že kar utrujeni in kmalu zaspali pod smrekami v bližini šole v naravi. Iztok nam je pri upravniku izposloval tekočo vodo, da smo se zvečer in zjutraj lahko primerno osvežili.
Drugo jutro smo ob čudovitem sončnem vremenu in lepih razgledih privijugali v Črnomelj, kjer smo se malo odpočili in obnovili zaloge hrane in pijače. V Vinici smo se končno sestali z ljubljansko šesterko: Marino, Špelo, Majdo, Jožico, Tomažem in Janijem.. Ker v opoldanski vročini nismo bili voljni kolesariti dalje, smo si privoščili kopanje v Kolpi in daljše lenarjenje v senci. A je bilo le treba nadaljevati pot, če naj bi slej ko prej dospeli do otoka Krka. Kmalu po prestopu hrvaške meje nas je čakal položen a dolg vzpon po precej prometni cesti proti Stubici in Gorskemu Kotarju. Na Nenadovem kolesu se je predrla zračnica in s skupnimi močmi smo jo uspeli zakrpati. Skupina se je medtem razvlekla na več podskupin, ki so vsaka s svojim tempom nadaljevale pot. Ker se je dan začel nagibati h koncu, smo se pričeli ozirati za objekti, ki bi lahko služili za prenočitev. Stanko, Jura, Iztok, Miro, Jasna, Vili, Nenad, Špela in Jože smo prespali na seniku, Saša, Klemen in Matej pa v šotoru pri prijaznem kmetu v Donji Dobri. Za ostale smo šele drugo jutro zvedeli, kako so si sinoči postlali. Marina, Ana, Zdenka, Saška, Slavko, Tomaž in Zvonko so prišli do Skrada in prenočilo v penzionu Amadeus, Barbara in Antonio sta si postavila šotor v bližini ceste, Rudi in Irena sta prenočila v Delnicah, Jožica, Majda in Jani pa nekje med Skradom in Delnicami. Za hitro trojko: Staneta, Jureta in Rikija smo izvedeli, da so že na Krku.
Tretje jutro ni bilo nič kaj obetavno. Ko smo pririnili do Delnic, nas je pričakal dež, tako da smo bili primorani dalj časa vedriti v manjšem bifeju.Ker ni nič kazalo, da se misli dež unesti, so se Iztok, Špela, Ana in Nenad zavihteli na kolo in jo ubrali proti Brodu na Kolpi in naprej proti Kočevju. Na to odločitev je imela tudi vpliv novica, da je most ma otok Krk zaradi silovite burje do nadaljnega zaprt za ves promet. No, okoli poldneva pa so se pričeli oblaki trgati in podali smo se ponovno na pot. Ko smo prispeli v Fužine, je že sijalo sonce, ki nas je spremljalo vse do večera. Le burja ni in ni hotela odnehati. Na gorskem prevalu nad Bakrom nam je piš burje vsa parkirana kolesa pometal po tleh. Spust po ovinkasti cesti proti morju je bil čudovit.A na Krk nas zaradi burje vseeno niso spustili. Proti večeru so pričeli spuščati ćez most le nizke, osebne avtomobile, avtobusov, tovornjakov, prikolic in kolesarjev pa še vedno ne. Tako smo se spustil v uvalo v bližini mostu in prespali na plaži ob hotelskem kompleksu. Za Saško in Slavka smo zvedeli, da sta prenočila nekje v Kraljevici, Jani in Majda pa sta se odpeljala domov. Prav tako so bili že doma Stane, Jure in Riki.
Četrto jutro se nas je večina podala na pot prot Kraljevici in Reki, da bi pravočasno ujeli popoldanski vlak v Ilirski Bistrici. Miro, Jasna, Tomaž in Vili so se vseeno podali ćez most na otok Krk in vsi razen Vilija, ki se je takoj vrnil, nadaljevali potepanje po Krku. Jože sem imel v Kraljevici smolo, ko mi je burja pri pumpanju zračnice prevrnila kolo in se mi je odlomil ventilček ter z adapterjem vred odletel nekam proč in ga nisem mogel več najti. Za silo sem rezervno zračnico le usposobil in z napol praznim kolesom "šepal" proti Reki. Dohitel me je Vili in na prvi črpalki sva uspela kolo dokončno usposobiti. Zaradi te dodatne izgube časa sva za nekaj minut zamudila vlak v Ilirski Bistrici. Hočeš nočeš sva jo takoj ubrala po lepi cesti proti Knežaku in v Pivki še pravočasno ujela pohorca, ki je pripeljal iz Kopra. V Ljubljani sva na vlaku srečala Nenada in Ano, ki sta se bila pripeljala iz Ribnice.
To bi naj bil kronološki opis poti na Krk. Če sem kaj nehote narobe zapisal, me opozorite, da bom to popravil. Veseli me, da smo se vsi vrnili domov zdravi
Na mojem števcu so se na koncu našli tile podatki: prevoženih 333 km, povprečna hitrost potovanja nekaj čez 15 km/h, v enem dnevu smo prevozili povprečno nekaj več kot 80 km.
Zapisal Jože Marolt, 28.4.2003
Prvi dan. Tisti s štajerskega konca smo se izkrcali z vlaka v Zidanem mostu in kar kmalu pognali pedale proti Sevnici. "Močvirniki" z ljubljanskega konca so nam javili, da nas bodo počakali nekje ob naši predvideni poti v Mirni peči ali Dolenjskih Toplicah. Saj bi se tudi tam nekje dobili, če se glavnina ne bi ravnala po pravilu, da je treba hiteti počasi ...V Sevnici se nam je priključila še trojka s Kozjega, nakar smo (23 nas je bilo) krenili po lepi dolini Mirne proti Mokronogu. Iz rezijanske izkušnje smo vedeli, da tako velike skupine ne bo moč držati skupaj, saj so bili med nami nekateri kolesarji kot mladi žrebci nabiti s kondicijo, večina pa je bila to leto prvič na daljši kolesarski turi. Stane Riki in Jure so jo potegnili naprej in jih do Krka nismo uspeli dohiteti. V Mirni smo si privoščili daljši počitek in si ohladili ude v lepem jezeru ob gradu.Po krajših vmesnih postankih smo pozno popoldne pririnili do Dolenjskih Toplic, a o ljubljanski šesterki ni bilo ne duha ne sluha. Naveličali so se čakanja in jo ubrali čez Črmošnjice v Belo Krajino. Ostali pa Bele Krajine tega dne nismo dosegli. Ko smo premagali črmošniški klanec, smo bili že kar utrujeni in kmalu zaspali pod smrekami v bližini šole v naravi. Iztok nam je pri upravniku izposloval tekočo vodo, da smo se zvečer in zjutraj lahko primerno osvežili.
Drugo jutro smo ob čudovitem sončnem vremenu in lepih razgledih privijugali v Črnomelj, kjer smo se malo odpočili in obnovili zaloge hrane in pijače. V Vinici smo se končno sestali z ljubljansko šesterko: Marino, Špelo, Majdo, Jožico, Tomažem in Janijem.. Ker v opoldanski vročini nismo bili voljni kolesariti dalje, smo si privoščili kopanje v Kolpi in daljše lenarjenje v senci. A je bilo le treba nadaljevati pot, če naj bi slej ko prej dospeli do otoka Krka. Kmalu po prestopu hrvaške meje nas je čakal položen a dolg vzpon po precej prometni cesti proti Stubici in Gorskemu Kotarju. Na Nenadovem kolesu se je predrla zračnica in s skupnimi močmi smo jo uspeli zakrpati. Skupina se je medtem razvlekla na več podskupin, ki so vsaka s svojim tempom nadaljevale pot. Ker se je dan začel nagibati h koncu, smo se pričeli ozirati za objekti, ki bi lahko služili za prenočitev. Stanko, Jura, Iztok, Miro, Jasna, Vili, Nenad, Špela in Jože smo prespali na seniku, Saša, Klemen in Matej pa v šotoru pri prijaznem kmetu v Donji Dobri. Za ostale smo šele drugo jutro zvedeli, kako so si sinoči postlali. Marina, Ana, Zdenka, Saška, Slavko, Tomaž in Zvonko so prišli do Skrada in prenočilo v penzionu Amadeus, Barbara in Antonio sta si postavila šotor v bližini ceste, Rudi in Irena sta prenočila v Delnicah, Jožica, Majda in Jani pa nekje med Skradom in Delnicami. Za hitro trojko: Staneta, Jureta in Rikija smo izvedeli, da so že na Krku.
Tretje jutro ni bilo nič kaj obetavno. Ko smo pririnili do Delnic, nas je pričakal dež, tako da smo bili primorani dalj časa vedriti v manjšem bifeju.Ker ni nič kazalo, da se misli dež unesti, so se Iztok, Špela, Ana in Nenad zavihteli na kolo in jo ubrali proti Brodu na Kolpi in naprej proti Kočevju. Na to odločitev je imela tudi vpliv novica, da je most ma otok Krk zaradi silovite burje do nadaljnega zaprt za ves promet. No, okoli poldneva pa so se pričeli oblaki trgati in podali smo se ponovno na pot. Ko smo prispeli v Fužine, je že sijalo sonce, ki nas je spremljalo vse do večera. Le burja ni in ni hotela odnehati. Na gorskem prevalu nad Bakrom nam je piš burje vsa parkirana kolesa pometal po tleh. Spust po ovinkasti cesti proti morju je bil čudovit.A na Krk nas zaradi burje vseeno niso spustili. Proti večeru so pričeli spuščati ćez most le nizke, osebne avtomobile, avtobusov, tovornjakov, prikolic in kolesarjev pa še vedno ne. Tako smo se spustil v uvalo v bližini mostu in prespali na plaži ob hotelskem kompleksu. Za Saško in Slavka smo zvedeli, da sta prenočila nekje v Kraljevici, Jani in Majda pa sta se odpeljala domov. Prav tako so bili že doma Stane, Jure in Riki.
Četrto jutro se nas je večina podala na pot prot Kraljevici in Reki, da bi pravočasno ujeli popoldanski vlak v Ilirski Bistrici. Miro, Jasna, Tomaž in Vili so se vseeno podali ćez most na otok Krk in vsi razen Vilija, ki se je takoj vrnil, nadaljevali potepanje po Krku. Jože sem imel v Kraljevici smolo, ko mi je burja pri pumpanju zračnice prevrnila kolo in se mi je odlomil ventilček ter z adapterjem vred odletel nekam proč in ga nisem mogel več najti. Za silo sem rezervno zračnico le usposobil in z napol praznim kolesom "šepal" proti Reki. Dohitel me je Vili in na prvi črpalki sva uspela kolo dokončno usposobiti. Zaradi te dodatne izgube časa sva za nekaj minut zamudila vlak v Ilirski Bistrici. Hočeš nočeš sva jo takoj ubrala po lepi cesti proti Knežaku in v Pivki še pravočasno ujela pohorca, ki je pripeljal iz Kopra. V Ljubljani sva na vlaku srečala Nenada in Ano, ki sta se bila pripeljala iz Ribnice.
To bi naj bil kronološki opis poti na Krk. Če sem kaj nehote narobe zapisal, me opozorite, da bom to popravil. Veseli me, da smo se vsi vrnili domov zdravi
Na mojem števcu so se na koncu našli tile podatki: prevoženih 333 km, povprečna hitrost potovanja nekaj čez 15 km/h, v enem dnevu smo prevozili povprečno nekaj več kot 80 km.
Zapisal Jože Marolt, 28.4.2003
