Čičarija 2015 - povzetek potepanja

ČIČARIJA 2015

Poročilo o kolesarskem potepanju po Istri od 25. do 28. junija

Udeleženci:

Albert, Aleksander P., Alenka, Andrej, Andreja, Angelca, Bogomir (Jura), Cvetka, Darja, Dobrila (Seka), Drago K., Drago P., Edi P., Edo Š., Jadranka, Jane, Janez, Jasna, Jože G., Jože M., Lidija, Manica, Marina, Marino, Marko, Matjaž, Miro B., Miro P., Peter, Pika, Rajko, Rania, Sandi V., Sergej, Simon, Smiljan (Špiro), Stanko (Kunta), Svetlana, Špela, Tanja, Tomaž, Tone, Vida Š., Vida T., Viktorija, Vinko, Zdenka, Zorica in Željko. 

Skupaj 49 potepinov, od tega 21 deklet in 28 fantov.
(najstarejši udeleženec je bil Vinko, 77 let)





Kratek povzetek


 Prvi dan, četrtek, 25. junija

 Potepanje s kolesi po Istri je za nami. Rekordna udeležba je presenetila tako nas potepine kakor Slovenske železnice. Tovorni vagon za prevoz koles proti morju je bil že v Mariboru skoraj do kraja zaseden s pisano otovorjenimi kolesi, saj je skoraj vsak imel opremo za spanje, bivanje in kuhanje na prostem. V nadaljevanju poti so se pridružili novi kolesarji v Račah, Pragerskem, Zidanem mostu ter še velika skupina v Ljubljani. Kolesa smo morali nakladati enega čez drugega. Ko smo se  pripeljali do naše izhodiščne točke v Pivki, je nastal problem, kako vse to raztovoriti na peron. Poleg naših so bili tudi kolesarji, ki so bili namenjeni v Koper. 
Da bi prišli do svojih koles, ki so bila večinoma naložena eno čez drugo, smo morali dajati dol tudi kolesa, ki niso pripadala naši skupini in jih na koncu natovarjali nazaj. Sprevodnik nas je zaradi zamudnega raztovarjanja in ponovnega natovarjanja že priganjal, da ne bi vlak zaradi tega imel prevelike zamude. Ko je lokomotiva le potegnila vagone proti Kopru smo si kar oddahnili. Vsak je prijel svoje kolo in ga odpeljal čez tire na zborno mesto ob kolodvoru, da bi posneli skupinsko sliko. Po kratki predstavitvi smo se dogovorili glede vožnje. Tako velika skupina je za cestni promet lahko ovira in se bomo samodejno razvlekli v več manjših skupin, vsak bo sam zase ocenil, kako hitro more kolesariti. Proti večeru se bomo že kje dobili (ali pa tudi ne, je hudomušno pripomnil Miro). Toda šment, ko smo hoteli kreniti na pot, je eno kolo ostalo na peronu brez lastnika! Kaj kmalu smo ugotovili, da smo v tej zmešnjavi in naglici po pomoti pustili na peron otovorjeno kolo neznanega kolesarja, ki se je peljal proti Kopru. Kaj storiti? V Pivki na železniški postaji ni osebja, vse je zaprto.
Kolo smo pustili v varstvo domačinu Dejanu, ki je se je znašel na peronu in o tem pripetljaju smo obvestili policijo. Dolga kača kolesarjev je potem začela v manjših skupinah pomikati proti Ilirski Bistrici in naprej skozi Čičarijo na hrvaško stran. Jadranka je ugotovila, da je doma pozabila osebno izkaznico, ki je potrebna za prestop meje. Ločila se je od skupine in se sama odpeljala k sorodnikom v Izolo.
Ko smo bili že na poti, me je poklical policist in povedal, da so bili na kolodvoru v Pivki in da tam ni kolesa niti žive duše. Malo me je pričelo skrbeti. Šele četrti dan smo izvdeli, kako se je stvar razpletla.


Pivka


V nadaljevanju tega opisa bom povedal le, kako smo potovali trije "polžki", ki smo se vozili na udobnih triciklih. Toda ne si  misliti, da se s tricikli ne da hitro peljati! Četrti triciklist, nekoliko mlajši Albert, nam je takoj pobegnil in se pridružil hitrim skupinam. Vida, Edi in jaz smo se vse dni držali skupaj in uspešno prevozili 200 km dolgo okvirno začrtano pot. 
Udeleženci potepanja po Istri so se samodejno razporedili v več manjših skupin, ki pa so se stalno menjavale, le redki so se ves čas vozili skupaj. Za večino vse štiri naslednje dni nismo vedeli kod vozijo niti kje so si našli prenočišče. Sele zadnji dan smo na železniški postaji v Kopru pričeli kapljati skupaj z vseh strani in imeli smo si kaj povedati.

Edi je imel pred odcepom do jezera Klivnik defekt na zadnjem kolesu in kar nekaj časa nam je vzelo, da smo ga spravili v vozno stanje. Obisk jezera smo zategadelj opustili in krenili proti mejnemu prehodu Starod / Pasjak.



Tisti, ki so bili pred nami, so nas po mobiju opozorili, da je cesta proti Zvonećam ponekod razrita in ni primerna za kolesarjenje. Ubrali smo jo po glavni cesti proti Opatiji. Ustavili smo se v naselju Brešca, tukaj je bilo že nekaj tistih, ki so se pripeljali tja skozi Zvoneće. Dan se je pričel nagibati h koncu, kje prespati? Prijazen domačin nam je šel pokazat razgleden prostor za cerkvenim obzidjem. Tisti, ki raje spimo na prostem, smo se takoj ogreli za to možnost, druge pa je vzela  pod streho ljubezniva  domačinka Milenka (Brešca št. 2). V prazni stari hiši je našlo zavetje devetnajst "potepinov". Tomaža, ki je tudi ljubiteljski glasbenik, je pritegnil star klavir in kar v kolesarskih rokavicah je zaigral nekaj skladb. 
Nekaj nas je taborilo na travi ob cerkvici. Mirna in jasna noč  nas je zazibala v globoke sanje.


Prva noč. Kje smo prespali?
Zvoneće (6): Pika, Andreja, Alenka, Albert, Jane, Marko
Brešca 2A (19): Marina, Tomaž, Miro B., Zorica, Špela, Svetlana, Sergej, Vinko, Drago P., Vida T., Seka, Zdenka, Cvetka, Viktorija, Lidija, Marino, Matjaž, Rajko, Peter
Brešca, na taboru ob cerkvici (7): Aleksander, Željko, Vida Š., Edi Š., Jože M., Drago K., Manica
Brešca, športno igrišče (2): Miro P. in Jasna
Rupa (4): Jura, Tone, Janez, Edi P.
Opatija (3): Smiljan, Sandi in Tanja
Permani (1): Stanko K (zamudnik, prispel je z drugim vlakom)
Mošćenička Draga (4): Angelca, Darja, Andrej, Jože G.
Izola(1): Jadranka nas je zapustila že v Pivki, ker je doma pozabila osebno izkaznico in si ni upala preko meje.
še doma (2): Simon in Rania sta se nam pridružila naslednji dan. Dohitela sta nas v Opatiji



Drugi dan, petek, 26. junija


Medveja
Zjutraj smo se vsi zbrali pri gostiteljici Milenki. Povedala je, da ima njena hčerka z zetom v Medveji na plaži majhen lokal z morskimi dobrotami, lahko se tam ustavimo. Za spomin nam je podarila zgoščenko pevske klape Zvonejski kanturi. Proti Opatiji je šlo v glavnem navzdol. Krasno sončno vreme, vožnja a kolesom  je pravi užitek. Posamezne skupinice so si samodejno prilagodile postanke in vožnjo po svoji meri. To je tudi s prometnega vidika dosti varneje kot če bi vozili skupaj. V Opatiji so se nam priključili še zamudniki  Simon, Rania in Stanko. Slednji je med potjo spraševal domačine, če je tod vozilo večje število kolesarjev. Oh, so rekli, dosti jih je peljalo mimo, med njimi tudi nekaj invalidov(!) na trikolesnikih. Takoj je vedel, da je na pravi poti. 
V Medveji smo si privoščili opoldanski počitek in se hladili v morju. Nikamor se nam ni mudilo. Popoldne smo se posamično ali v majhnih novih sestavah pričeli pomikati proti Plominu. Med vožnjo smo se tako razpotegnili, da nekaterih do nedelje nismo več videli, vsaka "četica" si je iskala pot in možnost prenočevanja po svoje. V Vozilićih blizu Plomina smo ugibali, ali naj prenočimo tam ali naj se raje peljemo naprej. Večina se je odločila, da gremo po zahodni strani Kršanskega polja proti severu, bomo že našli kaj primernega. Polžki smo na nekem odcepu spregledali kažipot in peljali v napačni smeri nekaj kilometrov mimo naselja Kršan proti Pazinu. Ko smo spoznali zmoto, smo dobili od Vide sporočilo, da so se tisti, ki so vozili za nami, utaborili na  razvalinah starega gradu Kršan. 

Tam nas je ljubeznivo sprejel duhovnik Drago iz Plomina in nam postregel z domačim vinom in pecivom. Pripravili smo si ležišča, eni v šotorih za obzidjem, drugi na betonski ploščadi, tretji na mizah in klopeh v pokritem prostoru stare hiše.





Druga noč. Prespali smo v različnih krajih:
Mošćenička Draga (4): Angelca, Darja, Andrej, Jože G.
Zagora (8): Simon, Rania, Zorica, Alenka, Albert, Marko, Svetlana, Sergej
Bršec (4): Jasna, Miro P., Drago K. in Manica
Vozilići (9): Željko, Stanko, Jura, Edo P., Janez, Lidija
Andreja, Marina, Tomaž,
Kršan (17), na gradu: Miro B., Vida T., Seka, Špela, Vida Š., Edi Š., Aleksander, Jože M., Zdenka, Cvetka, Viktorija, Marino, Rajko, niže v naselju pa še Matjaž, Peter, Pika in Jane
Račko polje (4): Špiro, Tone, Sandi, Tanja
Šušnjevica (2): Drago P., Vinko
Izola (1): Jadranka



Tretji dan, sobota, 27. junija

Tisti, ki smo bili prespali v Kršanu, smo si v okviru možnosti in želja pripravili zajtrk in v lepem sončnem vremenu krenili naprej. Po lepi cesti po zahodni strani kršanske ravnice smo brez večjih vzponov prispeli do Šušnjevice. Od tu naprej so se pričeli krajši in daljši vzponi. Nek domačin nam je svetoval, da bi šli do Lupoglava po bližnjici čez Boljun. Pogledali smo na karto in res se nam je zdela pot dosti krajša.
Na Boljunu
Nismo pa vedeli, da starodavni Boljun leži na visokem hribu in kar dobro smo se namučili. da smo se povzpeli nanj. A nismo se jezili, kajti ves trud je bil poplačan z lepimi razgledi na Istro in mogočno Učko. Sprehod skozi staro utrdbo nam je priklical predstave o tukajšnjem umirjenem življenju pred stoletji: brez avtov, televizije, telefonov. Dobri stari časi! Upognjena murva na majhnem trgu je imela veje na dosegu rok in nas obdarila s sladkimi plodovi. Vožnjo smo nadaljevali skozi Lupoglav in Lanišće, da bi proti večeru dosegli Vodice, kjer bi morda lahko prenočili.  Počasni, dolgi, a ne prehudi klanci ter lepa pokrajina so nam omogočili notranjo sprostitev in razmišljanja o stvareh, za katere v vsakdanji naglici nimamo časa. Ko se je dan nagnil proti večeru, smo bili prepričani, da se bomo kmalu srečali v Vodicah z onimi, ki so nas čez dan prehiteli. Toda v Danah nas je presenetil dež. Tam sta že vedrila Rania in Simon. Ko sta nas opazila, sta nam povedala, da bosta prespala v stari hiši domačina Rudija, ki je še nas povabil, da lahko s tricikli vred prenočimo na suhem v garaži, kar smo tudi storili.

Tretja noč. Vsaka skupina ali posamezniki so se znašli po svoje:
Dolenja vas (5): Miro P. Jasna, Marko, Manica in Drago K.
Buzet (1): Zorica
Dane (5): Simon, Rania, Vida Š., Edo Š.,  Jože M.
Vodice (9): Miro B., Špela, Zdenka, Cvetka, Viktorija, Željko, Marino, Jane in Rajko
Jelovice (7): Marina, Tomaž, Albert, Peter, Pika, Andreja, Alenka
Umag (2): Drago P., Vinko
Gračišče (4): Vida, Seka, Matjaž, Lidija
Bertoki (1): Aleksander
Izola (4): Jože G. Jadranka, Sandi, Tanja
Že doma (11): Janez, Tone, Špiro, Angelca, Darja, Andrej, Svetlana, Sergej, Jura, Stanko K., Edi P.



Četrti dan, nedelja, 28. junija

 ... v Danah
Prebudili smo se v kristalno čistem modrem nebu. Gostitelj Rudi nam je povedal nekaj o žalostni preteklost te vasice, kajti med vojno so Italijani in Nemci do tal požgali večino vasi tega območja. V Danah je bilo pred vojno 55 hiš z več kot tristo prebivalci, danes jih živi tukaj le okoli dvajset, polja so zaraščena, med še stoječe gole zidove starih hiš so se naselila drevesa.
.... v Kopru na vlak
Vožnjo skozi Vodice in naprej proti slovenski strani Čičarije nam je polepšalo jasno nebo in lepi razgledi, cesta se je pričela nagibati navzdol. Na razpotju cest pred Črnim kalom smo se trikolesniki ločili, Vida in Edi sta jo ubrala proti Pivki, ker sta imela tam parkiran avto, sam pa sem nadaljeval pot po razgledni in skoraj prazni stari cesti proti Kopru. Tam sem srečal kar nekaj potepinov. Do odhoda vlaka je bilo še dosti časa na voljo pa smo to izkoristili za ogled Kopra, zaščitenega območja Zatok, drugi so se šli kopat v Izolo. Ko se je približal čas odhoda, smo na koprski kolodvor prilezli kot ščurki z vseh strani. Tokrat smo se znali že malo bolje organizirati in smo na tovorni vagon najprej natovorili kolesa Mariborčanov, da ne bi tisti, ki izstopijo prej, imeli koles založenih.  Šele na vlaku smo pričeli ugotavljati, kako so skupine in posamezniki potovali in kaj se jim je na poti dogajalo. Vtisi s potepanja po Istri so bili ugodni. Zopet se je izkazalo, da se da potovati tudi brez podrobnega načrta, kajti če ga nimaš, ne more iti nič narobe. Pomembno je le, da ne greš na pot s prevelikimi pričakovanji in karkoli te doleti, potrpežljivo sprejmeš. Ljudje pa so povsod večinoma bolj prijazni kot si običajno mislimo.
Kako pa je bilo s kolesom, ki je ostalo prvi dan na peronu v Pivki?


Kot je bilo že povedano, smo tisto, s torbami otovorjeno kolo v Pivki prepustili domačinu Dejanu, nismo pa vedeli, kaj se je potem dogajalo, saj policija po našem obvestilu ni našla na peronu nikogar. Šele četrti dan smo uspeli to zadevo razvozljati. Edi in Vida, ki sta imela avto parkiran v Pivki, sta našla Dejana, ki je pojasnil, da je bilo s kolesom vse v redu. Takoj po našem odhodu je organiziral  železniški kombi, ki je prepeljal kolo v Postojno, odkoder  so ga nato s prvim železniškim avtobusom dostavil v Koper. Hvala, Dejan!
Kdo pa je bil lastnik pozabljenega kolesa? To je bil Blaž iz Ljubljane, ki je s sinom nameraval prekolesariti pot od Kopra do Pulja. To mu je z majhno zamudo zaradi zapleta s sinovim kolesom tudi uspelo. Kako smo to ugotovili? Čisto preprosto. V nedeljo se je peljal nazaj z istim vlakom kot mi in sam ne vem kako smo ga med tolikimi kolesarji na vlaku odkrili. Kar dolgo smo se pogovarjali in šalili na račun tega pripetljaja. Konec dober, vse dobro!



Obrazi

Spodaj je sestavljanka vseh udeležencev potepanja po Istri. Tako smo bili razpršeni, da se z nekaterimi sploh nismo več srečali. Morda bo kdo šele s pomočjo te slike videl, kako je komu ime. Po fotografijah, ki ste jih nekateri poslali, je bilo marsikje težko ugotoviti čigav obraz se skriva pod čelado in za sončnimi očali. Nekaj jih tudi manjka. Če ima kdo kakšno boljšo sliko, jo lahko zamenjamo, po želji tudi odstranimo.







Zapisal Jože Marolt





Prispevki udeležencev

Tukaj najdete vtise in slike o poti kot so jo videli posamezni udeleženci. Tudi ostali lahko še kaj pošljete ali napišete, še ni prepozno. Če je kakšen podatek netočen, povejte,  ga bomo popravili. Vseh slik ne moremo tukaj objaviti, jih je preveč. Najenostavneje je, da jih prenesete na splet in navedete le povezavo nanje. 



Tomaž
Glede imen in krajev spanja pa takole: Marina, Tomaž, Miro Breg, Zorica, Špela, Rusinja Svetlana s sinom, Marino, Vinko, Drago Pegan, Vida, Zdenka, Manica in njen partner ter oba polžka iz Dovjega smo prvi dan spali v kraju Brešce blizu predvidenega kraja Zvoneča, kjer naj bi dejansko spali. Prav verjetno je, da sem še kakšnega potepina izpustil iz tega naštevanja, ker vseh po imenih tudi nisem poznal in eni so bili zgoraj pri cerkvi, drugi pa v hiši s štev. 2A. Skupaj nas je bilo tam okoli 15.
Vseskozi so se sestave skupin spreminjale. Marina, Andreja in Tomaž smo drugi dan spali v Vozilićih (severno od Plomina).
Tretji dan smo mi trije in Albert spali v kraju Jelovice, tik ob slovenski meji. Drugi so spali v gostilni v kraju Račja vas in v šotoru pod cesto, še nekateri pa v Vodicah v OŠ.
Stanka Kunta in Željka smo srečali Tomaž, Marina, Alenka, Jane, Špela pri odcepu za Boljun.  
Skratka, bilo je zelo pestro, tako da se niti več ne spomnim, s kom sem vse vozil. Še največ z Marino in Andrejo.
Upam, da ti bodo še drugi dali kakšne podatke, saj moji niso povsem zanesljivi.
Lep pozdrav.
Tomaž
Marina in Tomaž sta videla potepanje po Istri takole:
KOLESARSKO POTEPANJE PO ČIČARIJI 2015

25.junija je bil naš praznik. Že 15-tič pred 6. uro zjutraj smo se ljubljanski potepini zbrali na železniški postaji. Tudi moji dve, Pika, čista novinka, in Andreja, veteranka, sta prišli. Tomaž, ki pozna moje grde navade, je bil presenečen, ker sem bila tokrat točna.
Na postaji v Ljubljani smo torej pričakali Mariborčane: PIKA TRPIN, ANDREJA KURALT,DRAGO PEGAN, VINKO ZOBEC, JANEZ PIRNAT, ALENKA PUCELJ, ŠPELA AHAČIČ, ALBERT KOLAR, MATJAŽ LJUBIČ, novinec PETER VERGLES, TOMAŽ MANCINI in MARINA KOVAČ. V Ilirski Bistrici se nam je vsem pridružil še JANE IVANUŠ.


Mariborčanov je bilo toliko, da se do Pivke z vsemi še pozdraviti nismo mogli. Jožetu sem pripravila presenečenje: Andreja, ki je bila pred 25 leti prvič z nami, se je spet vrnila. Vsako leto sem jo vabila in letos se je le odločila potepati z nami in zadovoljna je bila.
Pivka
V Pivki smo se nekako skobacali z vlaka. Peron je bil povsem poln. Vsak je našel svoje kolo, a lej ga zlomka, eno kolo pa je ostalo brez lastnika. Ugotovili smo, da se je nekdo iz druge skupine, ki ni bila namenjena potovati z nami, odpeljal dalje v Koper, njegovo kolo pa je ostalo v Pivki. Jože se je čutil odgovornega za to pomoto, čeprav se ne ve, kdo je iztovoril to kolo. Po telefonu je uredil vse potrebno, da je kolo vendarle prispelo v Koper. Lastnika smo ob povratku domov spoznali na vlaku in drugo leto bo kolesaril z nami.
Prvi postanek smo naredili ob jezeru KLIVNIK. Albert je doma spekel čudoviti kruh in nam ga velikodušno razdelil. Na povratku do glavne ceste, je Seka, Vidina prijateljica, doživela poškodbo kolena, a ni bilo hudo. Marina jo je oskrbela in smo šli dalje.

Do mejnega prehoda Starod-Pasjak smo vozili v strnjeni koloni 48 kolesarjev. Bil je prijeten spust. Nenadoma Miro Breg zavije desno na gozdno kolesarsko pot mi pa za njim. Pot je bila videti precej slaba in nekateri so se odločili iti po asfaltu naprej do Rupe. Med njimi sta bili tudi moji dve potepinki, Andreja in Pika. Ker tega nisem vedela, sem ju nekaj časa čakala a zaman. Na tej strašni gozdni skalnati kolesarski poti smo bili: Mariborčani Miro Breg, Zdenka, novinka Vika, Cvetka, Svetlana s sinom in Zorica ter Tržičanka Špela in Ljubljančan Tomaž in jaz (pa tudi Vida in Seka, dopolnil J.M.) Zaradi izredno slabe poti, smo imeli tudi gumi defekt: Špeli se je predrla zračnica. Tomaž in Miro sta ji pomagala rešiti težavo. Po približno desetih kilometrih zelo počasne in prekinjene vožnje smo se oddahnili, saj se je pot končala in pozno popoldne smo prišli do prvih hiš. Pri eni nam je prijazni gospod omogočil, da smo si natočili sveže vode. Nadaljevali smo čez vasi nad Opatijo in v Brešcah nas je ogovorila prijazna  domačinka in nam ponudila prenočišče v njihovi nenaseljeni stari hiši. Hiša je imela več sob, opremljenih z jogiji, gospa nam je prinesla še rjuhe in bili smo srečni, še posebej zato, ker smo se lahko tudi oprhali. Večerjali smo lastno hrano in v senci sedeli na lesenih klopeh in nato odšli do bližnje gostilne na ohlajeno pijačo. 

Zjutraj si je Tomaž dovolil odpreti klavir, ki je skupaj z dvema harmonikama kar čakal na to, da kdo zaigra nanj. Poslušalcev je bilo kar hitro dovolj, da je prišla še gazdarica pogledat, kaj se dogaja in skupaj smo zapeli nekaj slovenskih in hrvaških pesmi. Za cerkvijo na hribčku je spalo in prišlo poslušat koncert še nekaj potepinov, med drugim tudi tisti z lezikolesi. Meni se je uspelo spet malo zapeljati z lezikolesom. Mojstrančanka mi ga je posodila za en krog okrog cerkve. Pred odhodom nam je prijazna gospa Milenka skuhala tudi kavo in nam dala nekaj napotkov za nadaljnjo vožnjo in možnosti kopanja na vzhodni istrski obali. Gospa, nam je tik pred odhodom poklonila zgoščenko s pesmimi klape Zvonejski kanturi, naredili pa smo tudi nekaj skupinskih slik.  

V Opatiji smo si privoščili daljši postanek za ogled mesta. Andreja, Alenka in Tomaž smo tam srečali še Marka. Po okrepčilu smo vozili do Medveje, ki ima brezplačno plažo. Tam smo z veseljem poskakali v vodo in počivali. Voda je bila primerna, malo hladna a za prvič letos zelo v redu. Pika mi je tu spet pobegnila naprej. Ostali smo Andreja, Tomaž in jaz. Na poti proti Plominu so nas dohiteli še Aleksander, Vinko in Drago. Skupaj smo opazovali Kvarnersko obalo, Reko, Bakar in otoka Krk in Cres. Ustavili smo se v vasici Brseč, si jo malo ogledali a ob povratku h kolesom kolegov potepinov nismo videli več. Tomaž, Andreja in jaz smo nadaljevali pot proti jugu do Plomina in naprej do Vozilićev. Tomaž je našel lep apartma, čisto blizu pa gostilno Pri treh murvah. Tam smo si privoščili palačinke. Zjutraj smo izvedeli, da je v tej vasi prenočilo še nekaj potepinov.   
Tretjega dne potepanja smo naleteli na silne klance, saj smo se vračali čez Lupoglav proti slovenski meji. Spotoma smo na desni strani občudovali pogorje Učke, posamezne palme ob hišah in kaktuse opuncije. V Lupoglavu smo dohiteli dve skupini naših potepinov, ki so že v senci uživali ob ohlajeni pijači in hrani. Tudi mi smo se jim pridružili. Končno sem ponovno ugledala tudi Piko in Andrejo. Prijazen domačin nam je zaupal, kje se z glavne ceste zavije do najkrajše poti do vasi Vodice. Tu smo sprva nameravali prespati, a sonce je bilo še previsoko, zato smo se odpravili dalje in prenočišče našli tik ob slovenski meji v konobi v vasi Jelovice. Večerja je bila obilna, družba pa še boljša: Albert, Peter, Tomaž, Pika, Andreja, Alenka in jaz. Albertu smo se ves čas smejali, saj je vice kar stresal iz rokava. Alenka je spala osamljena na senu in po pristavljeni lestvi se na njeno žalost ni nihče drug povzpel. Spali smo odlično, a noč je bila malce prekratka za Tomaža in Alberta, ki sta imela okno najbližje zvoniku.

Zjutraj smo zelo uživali v spustu proti naši meji. Dan je bil čudovit, nebo oprano od nočnega dežja, temperatura zraka pa všečna.


V Podgorju pod Slavnikom sva z Andrejo obiskali še najino sošolko Branko. Povedala nam je, kje je najboljša pot proti morju. Upoštevali smo njen nasvet in šli po stari serpentinasti cesti mimo Črnega kala v Rižano, kjer smo spili dopoldansko kavico in se veselili poti v Koper. Ker smo imeli še dovolj časa do odhoda vlaka, nas je Peter peljal še naprej v Izolo, kjer smo pri Ribiču zaključili naše štiridnevno potepanje. Po kosilu je sledilo kopanje na glavni izolski plaži, ob 18h pa smo se odpeljali po lepi kolesarski poti proti Kopru in na vlak.
Sestavila Marina s pomočjo Tomaža





Angelca in Darja 
Malo je trajalo, ampak bolje pozno kot nikoli.
V priponki pošiljam zgodbo naše skupine (Čičarija).

Lep dan, Darja 


Čičarija - S kolesi na poti proti morju v neznano:

Letos sem se prvič udeležila Potepinov. Za potepanje sem zvedela od mame, ki se je odločila, da gre tako kot jaz prvič. Zjutraj ob 3.40 smo se odpeljali z vlakom proti Pivki, tudi z vsemi ostalimi člani: novimi in nekaj znanimi obrazi. V Pivki smo se fotografirali ter nadaljevali pot. Proti hrvaški meji smo skupaj kolesarili mama Angelca, Jože, Andrej in jaz (Darja). Odločili smo se, da kolesarimo na morje. V Opatiji smo si privoščili kolesarsko malico, ter zavili proti obali. Nato se osvežili in odpeljali na srednjeveško obzidano mesto - Mošćenice.
  
Opazovali čudovit pogled na Kvarner, Krk in Cres. Nato pa na vrhu iskali prenočišče. No, domačin nam je povedal, da je najbolje, da se vrnemo v Mošćeniško Drago in si tam poiščemo prenočišče.  Po spustu navzdol smo po naključju naleteli na Slovence, ki so nam povedali, kje lahko najdemo prenočišče. Prvo noč smo prespali v apartmaju. Odločili smo se, da naslednji dan počivamo, ter izkoristimo morje, kopanje, sladoled… 

O brez presenečenj ne gre. Zvečer smo opazili, da je mamino kolo imelo zračnico prazno. Andrej jo je zamenjal. Nato smo prenočili še drugi dan. Tretji dan smo se odločili, da prekolesarimo do Izole in tam prenočimo in uživamo do nedelje. Štartali smo malo pred vzhodu sonca. Med potjo smo srečevali ostale kolesarje med prebujanjem ob cestah, vaseh,…

Naša skupina se je vozila v smeri: Pazin, Karojba, Motovun, Buje, Portorož. 

V Portorožu smo si privoščili zasluženo pozno kosilo. Ampak brez presenečenj ne gre: mamin menjalnik na kolesu je začel »razpadati« in sva se odločili, da prikolesariva do Kopra in se z vlakom odpraviva domov. 
Na vlaku sva srečali še druge Potepine, kjer smo si izmenjali med sabo zgodbe potovanj…
Zaključek: Kljub raznovrstnim pripetljajem je bilo super in še grem Potepini z vami! 

Darja

Tone

S Spirotom sva se srečala v Lupoglavu in ker se nama je mudilo, sva skupaj nadaljevala proti Buzetu čez Požane in Sočergo v Slovenijo. V Gračišču sva zavila v levo proti Svetemu Antonu v zaledju Kopra, kjer sva imela prevoz za Maribor že v soboto popoldne.  Prilagam nekaj fotk s te poti. 
Lp.


Špiro


Živio Jože, tudi jaz sestavljam po delčkih skupaj ta lep izlet, smo na zvezi, ok.
Malo fotk sem ti poslal. Plomin, Buzet, Koper, Učka in potepina.

LP Špiro



Albert

Živjo, hvala še enkrat za družbo in pošijam povezavo na svoj pogled na Čičarijo:
https://goo.gl/photos/4pZikj9EE63Ykcud7




Miro Breg

 Njegove slike si lahko ogledate na tej povezavi:
https://drive.google.com/folderview?id=0B-haA69OpTKHfnZyYWhZNjNkNnFhZTVsUTloRU5QVDA2dTNTcFQwZGdtYkptUzlreERUTWc&usp=sharing_eid



Simon

 Simonov opis poti in dogajanja
Prvotno planiran izlet in od večine tudi izveden je bil zastavljena na 4 dni s štartom v Pivki v Sloveniji. Midva z Ranio sva ga malo skrajšala in sicer na tri dni z začetkom par kilometrov za Pivko na železniški postaji v Šapjanah na Hrvaškem. Od tam sva se po glavni cesti podala za celotno skupino, ki je letos dosegla rekord po številu in sicer bilo nas je ca. 45. V Brešcah, kjer je skupina prenočila sva imela malico in se skupini po odličnem spustu v Opatijo pridružila v bližini Ičičev ob obali v smeri Rabca. V Medveji se nas je zbralo večina in veselje je bilo veliko, ko smo v najmočnejšem soncu skočili v morje in se dve ali tri ure ohladili ob pivu. Od tukaj smo počasi krenili proti Moščeniški Dragi, kjer se nas je nekaj pogumnih mandeljcev odločilo kolesariti preko Mošćenic v hirb. Zgoraj smo bili nagrajeni s prelepimi razgledi. Pozno popoldan ob sončnem zahodu smo zaključevali z večerjo v gostilni zraven samostana. Zvečer smo potrebovali še nekaj poti v breg in se nato spustili v Brseč. Tukaj se nas je nekaj spet ločilo in naša skupinica (Zorica, , Rania, Alenka, Albert, Marko in jaz) smo našli prenočišče v Zagorah na terasi neke privat hiše. Prijazni domačini so nam dovolili prenočiti na njihovi zemlji in nam ponudili vodo. Zaspala sem med tem ko nam je Albert pravil vice pod milim nebom.
Drugi dan se je začel z žgečim soncem. Pot smo nadaljevali proti premogovniku Plomin in nato po spustu zavili desno za Kožljak. Pretežno ravna stranska cesta nas je vodila do Šušnjevice, kjer smo po dodatnih 5 km na glavni cesti ujeli eno izmed skupin. Pot smo nadaljevali v smeri Lupoglava. Sonce je začelo pripekati po 13h. V Vranjem sva se ustavila z Ranio in počivala v bližnji gostilni ca. 2h. Kasneje sva pot nadaljevala sama in ujela Zorico, ki ji je bilo že dokaj težko kolesariti v hrib, kajti pot se je tukaj konstantno začela dvigovati. Prehitela sva jo in v Lupoglavu, po tem ko sva po »vezah« lahko nakupila hrano v lokalni trgovini, Zorico in Svetlano s sinom spet srečala. Rekli so nam, da gredo na vlak, ker ne zmorejo. Tukaj sva z Ranio po dveh urah počitka zavila v hrib v smeri proti Lanišču in Račji vasi. Pot se je konstantno dvigovala ca. 10km. Počasi se je začelo temniti in čeprav naju je čakala še dolga pot prelepi pokrajini Čičarija. Želela sva ujeti skupino, a sva po dolgih in strmih vzponih ostala v Danah, ca. 4 km od skupine, ki je prenočevala v Vodicah. V Danah sva naletela na prijaznega domačina, ki nama je takoj ponudil prenočišče na seniku ali v stari domačiji. Rania je izbrala slednje. Med tem so po dežju (začelo je deževati ravno ko sva prišla v Dane) prikolesarili tudi trikolesniki in sicer Jože in Vida ter njen mož. Tudi njim je možakar uredil prenočišče v garaži od soseda. Vsi smo bili rešeni pred dežjem.
Zjutraj smo skupaj na dvorišču pozajtrkovali in se v vasi Dane na »gl. trgu« ob vodnjaku umili ter natočili vodo za naprej. Bila sva hitrejša zato sva pot z Ranio nadaljevala v smeri meje v Podgorju. Pokrajina v sončnem jutru je bila čudovita. Videla sva celo konje in srne na prostranih travnikih. Po prečkanju meje sva se spustila v Črni Kal, kjer sva v vasi nabirala marelice in sveže fige in se kasneje pridružila Mirotovi (Miro Breg) skupini. Skupaj smo se spustili v Koper in na poti tudi v bližnji gostilni ob pivu pokramljali naše različne in zanimive zgodbe. V Kopru smo se razšli in se odpravili na kosilo, drugi pa so si skuhali kosilo kar sami na plaži. Kasneje smo se po večini spet dobili in se kar »umili« v morju po preznojenih kolesarskih dneh v morju. Sledil je kratek popoldanski kolesarski skok v Izolo in kasneje na vlak v Koper. Na vlaku smo zasedli cel vagon s kolesi (glej sliko), pa tudi vagon s kupeji je bil čisto zaseden od naše skupine. V Ljubljani se je ljubljanska skupina odcepila, mi pa smo do Maribora malo zadremali. Domov smo se vrnili pozno ponoči ob ca. 2h zjutraj.
Za ogled Simonovih slik si oglej to povezavo: http://www.bikingtheglobe.net/izleti/cicarija-s-potepini



Vida Tomše
Jože, hvala za poslano. Kot sem obljubila, bom spisala naš del poti. Pošlji mi od Matjaža, da se ne ponavljamo, ker smo bili v zadnji etapi delno skupaj. Bilo je super, naporno tudi. Moja sopotnica Seka je rekla, da je to noro. Občudovala je ljudi njenih let in starejše, ki imajo toliko kondicije in dobre volje. Tokrat sem se tudi jaz več družila z vsemi /ni bilo Vojka, da bi z njim potegnila naprej, /ha, ha/. Sem vesela, da sem te spoznala in se odločila priključiti se tvoji skupini. 

Pa lep pozdrav Vida

Ko sem šla na letošnje potepanje, sem si obljubila, da se bom tokrat držala skupine. To mi je uspelo do Lupoglava. Po prijetnem druženju in kosilu v tamkajšnji gostilni sva se s Seko odločili, da Lanišća in Vodic tokrat ne bova videli. Utrujeni od poti skozi Brci in Boljun sva šli na železniško postajo Lupoglav. A glej- tam so prišli še: Lidija, Stane, Jure in Janez ter Edi. Slednji trije so jo potegnili do Ljubljane oz.Maribora, mi štirje pa smo si skrajšali pot za 15 km z vlakom do Buzeta.  Kupovanje vozovnic je bila cela predstava, glavni akter pa je bil Stane, ki je želel na vsak način uveljaviti popust z upokojensko kartico K13 slovenskih železnic. Železničar za K13 še ni slišal, je imel pa smisel za humor in  nam vsem tako ni zaračunal koles. Iz železniške smo se spustili do Buzeta in samo enkrat lahko ugibate, koga smo doli srečali: Aleksandra! Skupaj smo zagrizli v vzpetine proti mejnemu prehodu Sočerga. 

Stane se je spomnil, da bi ga bila teta v Kozini zelo vesela, zato je potegnil naprej, mi smo pa šli soncu naproti, ki  je žgalo od zgoraj, od spodaj pa na novo položen asfalt. Po prehodu državne meje smo prikolesarili v kraj Gračišče. Nismo mogli verjeti, kako je ta svet velik in hkrati majhen, saj nas je dohitel Matjaž, Aleksander pa je šel naprej po svoje. Mi štirje: Vida, Seka, Lidija in Matjaž smo najeli apartma, se prijetno podružili ob večerji in vinčku v gostilni Ražman, kjer smo prenočili. 

V nedeljo nas je čakal čudovit spust do Dekanov in ob Rižani do Bertokov in proti Kopru. Dva kilometra pred Koprom se mi je pokvarilo kolo. Poslovili smo se z Matjažem, ki je šel proti Ankaranu, Lidija je šla do obale, me pa peš do železniške postaje. Seka je šla na avtobus proti domu, saj zvečer ne bi imela povezave do Brežic /jaz sem ostala v Ljubljani/. Tako sem ostala sama samcata od velike skupine petinštiridesetih. A ne za dolgo. Sandi je spet padel kot iz neba z veliko dobre volje, da popravi moje kolo, a zamenjava ročke je bila  neizogibna.  Pririnila sem do obale, kamor so prihajali potepini z vseh koncev vsak s svojo zgodbo… Miro B in Simon sta mi za silo usposobila kolo. Zvečer smo se dobili vsi na vlaku, kjer smo polni vtisov s štiridnevnega potepanja zadovoljni kramljali. 

Hvala organizatorjem za trud, hvala potepinom za dobro voljo in tovarištvo. Vesela sem, da sem bila lahko zraven.

Vida T.





Matjaž




Miro Petrič

Moje videnje letošnjega potepanja.


lp

Miro



KONEC





Naročite se na: Objave (Atom)