Potepini

Predstavitev

2011-12-16T02:31:00.000+01:00

KOLESARSKA POTEPANJA

PO SLOVENIJI

Smo skupina kolesarjev različnih starosti in poklicev; skupno nam je to, da radi kolesarimo in na ta način spoznavamo lepote Slovenije in sosednjih dežel. S kolesarskimi potepanji smo pričeli leta 1985, ko se nas je pet sodelavcev podalo na pot po Dolenjski kolesarski transverzali (300 km). Odtlej smo se vsako leto podali na eno novo potepanje po Sloveniji. Če je le možno, se držimo stranskih, manj prometnih poti, dostikrat vozimo po makadamu in kolovozih. Najprej smo potovali v manjših skupinah, trojke, četverke, ... po letu 1992 pa se je število ljubiteljev takšnega načina potovanja povečalo na deset do petnajst ljudi, zadnja leta do trideset. Starost udeležencev je bila doslej od 13 do 73 let. Na kolesu vozimo vse, kar je potrebno za prenočevanje na prostem ali na senikih. Če je prilika, prespimo pri znancih ali v planinskih kočah. Običajno traja potovanje tri do štiri dni, v tem času prevozimo od dvesto do tristo kilometrov. Pred potovanjem naredimo okvirni načrt poti, katerega pa ni nujno da ga v celoti izpolnimo, vse je odvisno od vremena, razpoloženja. Zakaj bi drveli, če med potjo naletimo na neodkrite kotičke, ki so vredni ogleda. Mi pravimo: nimamo dovolj časa, da bi hiteli. Opozorilo za novince: udobja ne pričakujte, kajti potem boste razočarani, ker ne bo tako kot si zamišljate. Nič ni vnaprej organizirano, saj ne vemo, kakšno bo vreme in kako daleč bomo uspeli dnevno prikolesariti.

STROŠKI: Vsak krije svoje stroške sam (prevoz, hrana, prenočišče …)

POPUSTI: Skupine imajo na železnici popust. Če ste člani PD, imejte za vsak primer s seboj planinsko izkaznico (popust pri prenočišču). Za prehod meje je potrebna osebna izkaznica ali potni list.

OPREMA: Priporočamo naslednjo opremo: kolo (treking ali gorsko kolo, tricikel) s torbami, pribor za krpanje zračnic, tlačilko, rezervno perilo, pelerino, kopalke, hrano, čutarico, nož, žepno svetilko, komplet prve pomoči, zdravstveno izkaznico, čelado, zemljevid, spalno vrečo (spanje tudi na prostem !), (lahko tudi šotor, pribor za kuhanje, fotoaparat, mobilni telefon, daljnogled….)

Vsakoletno kolesarjenje običajno pripravimo Jože, Miro, Stane, Marko, Brane, Špela, Marina ali Simon. Veseli smo vsakega nasveta, tudi vi lahko kaj predlagate.

Jože Marolt 041 202 243 jmarolt@siol.net

Miro Petrič 041 950 096 miro.epf@uni-mb.si

KOD SMO KOLESARILI ...

· 1985: Dolenjska kolesarska transverzala: Dobova - Čatež - Novo mesto - Metlika - Črnomelj - Dolenjske toplice - Stična - Trebnje - Sevnica

· 1987: Evropska pot E6, I. del: Maribor - Ivnik (Avstrija) - Radlje - Pohorje - Šentvid - Topolšica Nazarje - Trojane - Limbarska gora - Moravče - Ljubljana - maraton Franja

· 1988: Evropska pot E6, II. del: Ljubljana - Moravče - Grosuplje - Taborska jama - Iški Vintgar - Bloke - Lož - Gomance - Klana - Kastav - Opatija - Cres - Mali Lošinj

· 1989: Evropska pot E7, I. del: Most na Soči - Kobarid - Vrsno - Tolmin - Razor - Podbrdo - Porezen - Črni vrh - Blegoš - Lubnik - Škofja Loka - Ljubljana

· 1990: Evropska pot E7, II. del: Ljubljana - Škofja loka - Tošc - Ulovka - Borovnica - Pekel - Bloke - Suha krajina - Izvir Krke - Žužemberk - Dolenjske Toplice - Novo mesto

· 1991: Istra: Pulj - Fažana - Rovinj – Monsena - Koversada - Vrsar - Poreč - Novigrad - Buzet - Vodice - Obrov – Pregarje - Pivka

· 1992: Evropska pot E7, III. del: Maribor - Ptujska gora - Podčetrtek - Bistrica ob Sotli - Zdole - Kostanjevica - Pleterje - Gospodična - Radoha - Novo mesto - Trebnje

· 1993: Pomurje: Maribor - Zavrh - Negova - Jeruzalem - Veržej - Murska Sobota - Lendava - Bukovniško jezero - Moravci - Selo - Pindža - Kuzma - Radenci - Sv. Ana

· 1994: Primorska: Postojna - Cerkniško jezero - Pivka - Divača - Lipica - Trst - Ankaran - Hrastovlje - Marezige - Portorož - Koper

· 1995: Gorenjska: Ljubljana - Polhov Gradec - Cerkno - Davča - Dražgoše - Jamnik - Kropa - Bled - Begunje - Tržič - Dolžanova soteska - Kranj - Ljubljana

· 1996: Kozjansko: Krško - Sv. Gore - Podsreda - Bohor - Planina - Kozje – Vetrnik – Kozje - Podčetrtek - Šmarje pri Jelšah

· 1997: Koroška: Celje - Liboje - Pekel - Šoštanj - Sleme - Črna - Olševa - Matkov kot - Logarska dolina – Solčava -Ljubno - Celje

· 1998: Bela Krajina: Dobova - Čatež - Kostanjevica - Gospodična - Črnomelj - Stari trg ob Kolpi - Osilnica - Prezid - Bloke - Slivnica - Postojna

· 1999: Posočje: Jesenice - Vršič - Lepena - trdnjava Kluže - Bovec - Žaga - Magozd - Drežnica - Kobarid - Most na Soči - Čepovan - Predmeja - Štanjel - Dutovlje - Kozina - Koper

· 2000: Haloze: Maribor - Šentilj - Mureck - Gederovci - Murska Sobota - Noršinci - Bogojina - Beltinci - Banovci - Ljutomer - Jeruzalem - Svetinje - Ormož - Zavrč - Borl - Ptujska gora - Maribor

· 2000: Zamejska Koroška: Dravograd - Pliberk - Globasnica - Žitara vas - Železna Kapla - Jezersko - Kranj - Škofja Loka - Žiri - Horjul - Ljubljana.

· 2001: Rezija: Jesenice - Trbiž - Rabeljska dolina - Nevejski preval - Kluže/Chiusaforte - Rezija - Ućeja - Kobarid - Kred - Robič - Čedad - Neblo - Sabotin - Solkan - Nova Gorica.

· 2002: Krk: Zidani Most - Sevnica - Mokronog - Dolenjske Toplice - Črmošnjice - Črnomelj - Vinica - Delnice - Fužina - Hreljin - Krk (most) - Kraljevica - Reka - Ilirska Bistrica.

· 2003: Notranjsko in Kočevsko: Ljubljana - Iški Vintgar - Krim - Rakitna - Cerkniško jezero - Loška dolina - Loški potok - Jelenov žleb - Kočevska reka - Kočevje - Žvirče - Stična - Bogenšperk - Litija

· 2004: Porabje: Maribor - Plač - Špilje – Cmurek – Apače – Gornja Radgona - Ledavsko jezero – Aigen – Krottendorf – Tromejnik - Zg. Senik (Felsösölnök) - Monošter (Szentgotthárd) – Kobilje – Bukovniško jezero – Polana – Razkrižje – Kog – Ormož – Ptuj - Maribor

· 2005: Savinjsko: Maribor – Pragersko – Loče – Špitalič – Frankolovo – Dobrna – Paški Kozjak – Velenje – Braslovško jezero – Marija Čreta – Št. Jošt – Vransko – Prebold - Šmohor – Laško – Maribor (Ljubljana)

· 2006: Brkini: Postojna – Sv. Trojica – Knežak – Smrje – Prem – Pregarje – Artviže – Divača – Dutovlje – Pliskovica – Tomačevica – Štanjel – Vipava – Podnanos – Razdrto - Postojna

· 2007: Sopota: Zidani most – Sopota – Šentrupert – Debenec – Krško – Kumrovec – Podčetrtek – Rogatec Ptujska gora - Maribor

· 2008: Vovše: (Maribor) – Pragersko – Savinsko – Štatenberg – Makole –Grobelno - Gorica pri Slivnici – Slivniško jezero-– Krško – Leskovec – Raka –Mokronog –– Orehovo -– Hrastnik – Trbovlje – Zagorje –Vovše

· 2009: Ljubljansko barje: Ljubljana - Horjul - Vrhnika - Borovnica - Pekel – Sv. Ana – Želimlje – Turjak – Rašica - Karlovica – Žimarice - Bloško jezero – Krvava peč – Golo – Ig - Ljubljana

· 2010: Medžimurje: Pragersko - Ptuj - Ormož - Središče ob Dravi - Čakovec – Prelog Legrad - Ludbreg - Varaždin - Zavrč - Borl - Ptuj - Pragersko (Maribor)

· 2011: Gorenjsko: Ljubljana - Dvor - Polhov Gradec - Žiri - Hotavlje - Visoko - Škofja Loka - Medvode - Mengeš - Dobeno - Krvavec / Kamniška Bistrica - Adergas - Preddvor - Kranj - Stožice – Ljubljana

· 2012: ???

Gorenjsko 2011

2011-06-29T04:54:00.000+02:00

Posodobljeno: 30.9.2011

S KOLESI PO GORENJSKEM

Člani in simpatizerji društev nekadilcev in zdravega življenja iz
Maribora in Ljubljane smo se potepali

od 25. do 28. junija 2011 (od sobote do torka)

V soboto, 25.6.2011 smo se zbrali ob 9.30 uri na kolodvoru v Ljubljani.

Prvi dan smo se iz Ljubljane podali po stranskih cestah proti Polhograjskim Dolomitom. V Žireh smo se usmerili proti severu in si eni poskali prostor za prenočitev pod kozolcem blizu Hotavelj, drugi pa na Visokem.

Drugi dan smo se ob Poljanski Sori spustili do Škofje Loke ter po ravninski pokrajini mimo Medvod in skozi Mengeš prispeli na Dobeno, kjer smo prenočili.

Tretji dan so se bolj zagreti kolesarji povzpeli na Krvavec, tisti z manj kondicije pa smo se velikim vzponom izognili in kolesarili po severnem obrobju ljubljanske kotline skozi Kamnik do koće v Kamniški Bistrici. Noč nas je dobila v Adergasu pri Velesovem, prespali smo v zavetju samostana.

Zadnji dan smo se ustavili še v Preddvoru ter se nato ob porečju Save vrnili v Ljubljano.
V štirih dneh smo prevozili v povprečju 240 km.
Glavne zvezde potepanja so bili trikolesniki: Jakčeva Patria, Albertov 3ka in Jožetova Rozinanta.

Traso za letošnje kolesarjenje po Gorenjskem smo pripravili Vinko, Drago, Marina, Miro in Jože.

Načrtovana trasa poti. Prevozili smo nekaj kilometrov več.

http://www.bikemap.net/route/970357

Udeleženci:

Zdenka, Marina, Špela, Jožica, Alenka, Zvonko, Bogomir, Stanko, Jasna, Miro P, Miran V, Rosana, Aleksander, Matjaž, Andrej, Jaka, Franc, Milena, Marko, Miran S., Vojko, Miro B, Jože, Drago, Albert, Arne, Bojan, Janez, Matjaž, Vinko*; skupaj 30 potepinov

Pred kolodvorom v Ljubljani

Spletna stran je v delu

stran je v delu

v delu

Podrobnejši potopis bo objavljen na tem mestu.Tudi ti lahko kaj pošlješ.

Rozinanta, 3k in Patria

Prvi se je javil Jaka z naslednjim zapisom:

Iz žabje perspektive in od zadaj

Uvod

(ker brez nakladanja seveda ne gre)

Ko sem prvič videl ležeči tricikel (marca 2010), so se mi tako zasvetile oči da je moj dispečer (beri žena) takoj izjavil, da kaj tako grdega v življenju še ni videl in v zadnjem poskusu obupno zatarnal: da si ne drzneš!!!!

Vendar je bilo seme »zla« že uspešno posajeno. In tako se je začel lov za ČIČKOTOM. Tukaj ima Peter Osterveršnik vse (edine) zasluge, da sem ga v začetku julija ponosno pripeljal iz MB v Ljubljano (pod budnim očesom dispečerja). In potem se je stvar začela odvijati s filmsko naglico.

»Divjajne« po okliških vaseh prvi vzpončki, vzponi, spoznavanje na novo stare lepote Slovenije. Prvi nalivi, nevihte, prva prenočevanja po kempih. in miljon drobnih stvari ki se dogodijo. In seveda tisoč drobnih predelav na Čičkotu brez katerih bi bilo življenje tako pusto in dolgočasno.

Vmes pa prebiral zgodbe Potepinov na netu kot Zvitorepca in Lakotnika v mladosti. Seveda sem pa zraven sanjal kako bi bilo lepo, če bi….. seveda lahko bil tudi jaz tam nekje zraven.

V aprilu 2011 sem v Vidmu (Udine) na srečanju ležečkov spoznal koga drugega kot JOŽETA MAROLTA (seveda s Petrovo pomočjo), ki je že bil moj enoletni idol z vsemi svojimi podvigi…. Potepin seveda…

Po klepetu ob večerji mi Jože omeni štiridnevno potepinsko srečanje konec junija. Ja, mu odgovorim, saj čitam in gledam slike, čudovito se imate. Torej, potem se pa pridruži pravi brez ovinkov. A? Mislim, da sem se počutil kot tista pastirica v Lurdu…

In tako se je zgodila sobota, 25. junija.

V strahu, da ne bom zamudil, da ne bom našel potepinov na postaji sem štartal že ob pol osmih iz Broda pod Šmarno goro za tistih borih10km. Kasnejši dogodki so pokazali, da je lažje zgrešiti celo železniško postajo kot pa Potepine. Naredim častni krog po peronu in takoj zagledam staro rogovo specijalko s še starejšim nahrbtnikom zadaj iz katerega je molela plastenka v njej nekaj belega zraven pa mislim da tudi zelenje čebule. Vsekakor je bilo BIO in EKO. Zraven stoji suha postava, ki je imela ogromno dela s kolesom kot se za Potepina spodobi.

»Potepin« vprašam.

»Seveda« odgovori »ti tudi?«

»Še ne, upam, da bom«

»No, potem pa si če ne veš«, vzame plastenko in ponudi sveže mleko…….(zjutraj je bilo še v belokranjski kravi)

No, če so pa taki ljudje zraven kot je Franc mi pa res ne bo hudega.

Preden je prišel vlak, smo se zbrali, mislim, da trije ali štirje. Pride vlak, Štajerci se privalijo kot stampedo po peronu in iz vseh možnih lukenj še ostali kolesarji s torbami. Pozdravljanja ni bilo ne konca ne kraja. Jih je bilo že čez dvajset. Res jih je bilo veselje gledati.

Seveda gasilska slika in razdeljevanje listkov na katere smo morali napisati ime, mobi….. Malo sem gledal čukasto in seveda čez čas videl, da ko se ni kaj vedelo (na primer št. mobija)…. Poglej listek!

In POČASI (zaščitni znak) štart.

Cilj: Ogled novega Kongresnega trga. Seveda smo se tam takoj zataknili ob trgu ker je bila ulica zaprta zaradi podiranja odra od proslave. Stikanje par glav, malo mrmranja… Komanda: Malo nazaj, desno, spotoma ogled Ljubljanice. Pavza pri gostilni Pečarič na Viču. Kaj? Nobenega preklinjanja, gledanja na uro, iskanje krivca….. No to je pa spet nekaj novega.

Pečarič: debata….. Ugotovitev, da se je edenizgubil, se bo pač moral tudi sam poiskati.. Saj ima s tem dolgoletne iskušnje,,,,

Naprej do stare gotske cerkve v Dvoru pri Polhovem Gradcu. Vmes seveda iskanje raznih bližnjic…. Ogled znamenite cerkve pod vodstvom prijazne gospe. V tej cerkvi so tudi snemali čb film Samorastniki. Po uspešnem počitku naprej do graščine v Polhovem Gradcu. Počitek, sprehod po lepem parku spoznavanje med seboj, polnjenje bidončkov z vodo, malo prigrizevanja dobrot iz popotnih torb in;

Start. Po slikoviti dolini mimo Briš proti Ljubljanici in Kurji vasi. Vmes se je razvila debata, zakaj so krave, ki so se pasle ob cesti obrnjene vse v eno smer. Ali z glavo proti ali z vetrom. No, vsekakor one so vedele.

Z Jožetom sva z velikim trudom uspela zasesti zadnje mesto. Po odprti in polemični debati sva ugotovila, da sva po zgledu Maratona Franja Metla. Ker pa mora imeti vsaka služba hirearhijo sva z ozirom na njegov staž sklenila, da je on metla, jaz smetišna. In sva tako mimogrede pribrcala v Kurjo vas.

In…… postanek. Privlečeva iz torb banani in čokolado ter nejeverno buljiva v strem klanec proti Šentjoštu. Hm, Jože namigne, da bi bilo dobro prelisičiti to ponudbo. Po potepinsko strneva svoje misli, pogledava v karte, seveda ne vedeževalske in hajd po dolini proti Smrečju. Vmes sva uživala v zelo lepem panoramskem razgledu proti Krimu, Kureščku in naprej proti Dolenjski, kjer je bila predlanska tura.

Rozinanta

Telefon naju zbudi iz sanjarjenja: Kje sta? Mi smo že v Kasarni v Smrečju. Še malo pa sva tam. Malo debate, seveda na cesti in po odrešilnem klancu navzdol naravnost v slaščičarno v Žireh. Jožica naju počasti s sladoledom. Pripeljeta se še dve naši Potepinki nekje od zadaj Marina in Zdenka, potem pa spet počasen spust proti Hotavljam. Vmes sva z Jožetom po nekih ovinkih spravljala ob živce neki gromozanski traktor s še bolj gromozansko cisterno, ker se nisva imela kam umaknit pa še okoli 30 sva peljala… Konec dober vse dobro.

V hotaveljski gostilni pri Lipanu nas prijazen gostilničar napoti par kilometrov proti Cerknu do termalnega izvira ki ima vedno 23 stopinj. Zraven je velika zapuščena hiša, štala in dvojni kozolec. Toplar po slovensko.Po premisleku se parkiramo pod toplar.

Sploh nisem čutil potrebe, da bi nas preštel ker sem videl, da to sploh ni pomembno. Bilo je pa važno, da sem se javil dispečerju: OK+. Tudi imen se nisem zapomnil. Edino kar bi bilo, bi lahko zapel: Štimung je bil fajn. Nekateri so si dali po domači večerji delo s postavljanjem šotorov.

Ko se pripravljam tudi sam, da bi ga postavil, me Jože vpraša če mislim, da streha na toplarju pušča. Kljub vsem trudu ne zasledim nobene zvezde nad glavo. In kaj ti bodo dve strehi? Škoda truda…. Po njegovih navodilih postavim prvo ležišče v poldivjini, v moji kolesarski karijeri.

Ko smo legli h prigaranem počitku nas kar naenkrat obsvetijo veliki žarometi. Pa ja menda ni prišla sama gospa Kresal s svojo specialno policijo, da nas zapre? Hvalabogu ne, ampak avtobus, ki hoče v svoj kozolec. Jože seveda s svojim mehkim pomirjujočim baritonom pomiri šoferja da zjutraj potujemo naprej. Prav, odgovori šofer, ni problema, bom pa pod drevesi parkiral.

Jaz seveda zlobno mislim, da to ni Jožetova zasluga, ampak pogled na urejeni kaos pod toplarjem in, da se pri vsej potepinski dobri volji ne bi do jutra spokali ven. Je pač izbral manjše zlo, ali pa je hotel čim prej k svoji ženki….

In tako se zbudi novo lepo nedeljsko jutro drugega dne.

Nobene vojaške trobente, kričanja diži se, nervoze, tekanja….. Še najbolj je bila nervozna Kopačnica, ki je žuborela za cesto.

Šele sedaj razumem kaj sta nam zakuhala Adam in Eva…. Saj sem se komaj izkljuval iz kome ob tako pomirjujočem jutru. Seštejem kosti in koščice, jih poravnam in se dvignem v vsem svojem sijaju. A tako to izgleda si mislim in zaslišim Kunteja da bo treba počasi potegniti…. Joj, jaz sem pa komaj začel pakirati. Pa me moj mentor Jože hitro pomiri: Ne sekiraj se, to je šele prvi namig, moja piščalka je še v žepu pa tudi čaja če nismo spili vsi.

Torej to je pa tako kot na letališču: prvi poziv, drugi….. In mi je res uspelo vse v miru spakirati, da se mi je vsaj približno sanjalo kje imam kaj, popiti čaj malo prigrizniti in še nekajkrat počasi globoko vdihniti čudoviti zrak izpod Blegoša ko zadoni piščalka:

Start. Zavrtimo pedale proti Gorenji vasi in naprej ….. Z Jožetom zavzameva položaja metle in smetišne ter uspešno brez zapletov napadeva in seveda osvojiva Škofjo Loko. Nikjer nobenega Potepina. Ko tako Jože razmišlja, jaz izdatno pomagam seveda brez prave koristi se pojavi potepin Aleksander.

Bil je na gradu in se sedaj odpravlja naprej proti Medvodam. Spotoma si ogledamo staro Nacetovo domačijo v Puštalu, staro blizu 500 let. Po mobiju prileti informacija, da je glavnina že v Goričanah. Kaj hočemo? Vrti, vrti potepin dokler pač ne boš čist hin…..

Na poti proti Goričanam se pojavi še Miro Breg in tako družno pripeljemo do lokala ŠTIRI MAČKE, kjer si z Jožetom privoščiva porcijo sladoleda. Glavnina je pa že na Zbiljah in se odpravlja…. Predlagam izkoristek časovnega bonusa beri: krajšo različico skozi Tacen in mimo Šinkovega turna do Mengša. Ja, zelo težko je nagnati žabo v vodo he he he ...

Ustavimo pred odprto pekarno z lepo dišečim kruhom. O podrobnostih nebi utrujal: nabava kruha, mrzle pijače vode in seveda vedno več potepinov na enem kupu. Mislim, da po startu v Ljubljani vsi. Počitek. In potem:

Določili so me, da bom skozi Mengeš proti Dobenu vodil karavano. Kot petelin na gnoju se zapodim naprej in si domišljam, da mi ploska pol Mengša. Glejte ga: Šele včeraj se je naučil voziti Čičkota, danes pa že vodi stare potepinske mačke…. Kakšna čast. No ja, ampak samo do prvega vzpončka pod Dobenom.

Tam sem seveda zadnji…. Ampak ne sam. Moj mentor me potolaži: Bom jaz vključil šlumfa (za nepoznavalce:prestava za v strme hribe) ti pa preklopi svoj menjalnik za hribe pa bova počasi pribrcala do vrha.

Še so prijatelji…. Prideva nekje do tričetrt hriba ko primašira nasproti Špela in nama pove, da naju na vrhu na vikendu pri enem od najstarejših potepinov, Vinkotu, čaka bograč.

Eh, pa se mi še zadnji prijatelj odpelje kot sneta skira. Hvala, Špela, da me je bodrila, da sem pribrcal do cilja, drugače bi bivakiral kar sredi ceste. Ko ustavim pred vikendom, obvestim dispečerja o prispetju na cilj in modro zamolčim eksistenčno krizo. Verjetno bi sprožil reševalno akcijo.

Večer je bil čudovit: hrana, pijača, vzdušje, ki ga je pripravil gostitelj. Nepozabno…..

Z Jožetom sva na terasi pripravila za spanje in ob regljanju žab zasanjala v zvezdnato noč…

In se je porodilo tretje jutro.

Jutro zopet potepinsko na izi…. Kot da ne mislimo nikamor naprej. Ampak poglej ga zlomka, spet vsi ob primernem času pripravljeni.

Mimogrede smo v Mengšu. Tu se formirata dve skupini. Bolj natrenirani na Krvavec, manj pa v Kamniško Bistrico. Se pa pohvalim, da sem bil tudi jaz tam gor, samo čas je bil preceeej…. daljši kot ga bodo oni porabili. Mislim, da bi bilo bolje če bi rekel da sem plaval na luno. Moja neumnost pa res ne pozna meja.

Ob prijetnem klepetu brzijo mimo nas Topole, Suhadole, Moste, Podgorje, Križ. In na koncu železniška postaja Kamnik. Ko napolnimo rezervarje, naravnamo ure se podamo proti Kamniški Bistrici. In po stari navadi nas na koncu mesta spet nekaj manjka. Saj bi bilo nekaj narobe če bi bili vsi…. Verjetno bi potepini vsaj enega določili, da gre po svoje.

Od Stahovice proti postaji žičnice na Veliko planino pedaliram sam v ozadju in razmišljam, zakaj mi želodec ne kruli ampak rjove kot lačen lev. To je pač davek če ga pozabiš nakrmiti. Seveda na koncu še pomodrujem, da zato tudi moči ni nikjer več. Seveda take drobnarije Potepinov ne skrbijo, saj tudi dan še ni preveč star. Nekako se pritihotapim do doma v Bistrici. Ob pogledu na Potepine, kako se hranijo z joto se mi kar milo stori čeprav je ne maram preveč. . Seveda se jo tudi sam lotim. Javim položaj in uničevanje jote dispečerju, ki strokovno ugotovi: zelje kot zelje

Nazaj proti Kamniku se ustavimo še pri Mariji na Županjih njivah. Po skupnem startu kar naenkrat z belokranjskim Štajercem ugotoviva, da sva sama. Do železniške postaje se pač voziva sama.

Tukaj pa spet po par minutah začnejo prihajati kolesarji s torbami z vseh smeri. Vsak s svojo zgodbo, ki se mu je ta čas pripetila. Jura se odloči, da gre na vlak za Ljubljano in naprej v Maribor. Ko pride motorni vlak, se postrojimo na peronu za častni špalir in gledamo kako se po železniško naklada. Vrli železničar se ukvarja z neubogljivimi vrati tovornega prostora. Ali bi radi kaj povedali, jezno vpraša. Nič, dobi potepinski odgovor, saj vse vidimo. Pogledi ne ubijajo…..

Jura se odpelje z vlakom, mi pa proti Komendi in Cerkljam ter naprej proti Velesovem. Spet me izdajajo moči in v daljavi mi izginjajo zadnji potepini. Moj mentor je verjetno ocenil, da je čas da se postavim na lastna tri kolesa in začnem sam loviti potepine. Vendar pa je v Cerkljah spet postanek. Tako jih celo uspem ujeti. Še celo zaploskali so mi nekateri.

Malo pred Velesovem ostro oko in desetletja izkušenj odkrije Adergas. Franc se spomni, da bi v bivšem samostanu morda dobili prenočišče. Izvidnica je hitro potrdila to možnost. Čudovita velika cerkev, zadaj pa nekdanji samostan s prostranim ograjenim dvoriščem z gorenjsko travico. Razkošje. V mislih že vidim trop smrčačov ki ne pustijo krtom spati… Seveda so na razpolago tudi sobe, postelje, tuši… Ne, zvezd za lahko noč si pa ne pustim vzeti.

Gospod župnik z gospodinjo nas pričakata s šilcem domačega in velikim loncem čaja. Večerja, klepet, komentarji dneva…. In prigaran počitek.

In napočil je zadnji, četrti dan.

Zjutraj me zbudi pesem zvonov, ki me zaziba še za dobro uro kome. Spet šilce, velik lonec čaja…… Raj na zemlji. Gospod župnik pridejo na klepet, se slikajo z nami … Probajo ležečkota ….. Seveda to traja in traja. Če bi rekel, da smo končno odšl, ne bi bilo po potepinsko, ampak smo le štartali. Smer Preddvor.

Lep kraj pod Storžičem z lepim jezercem. Nekateri Potepini celo vedo koliko je jezerce mrzlo. Glavni del se odpelje čez Belo proti Kranju, Jože, tržiška potepinka Špela in jaz smo pa potegnili zadnjega jokerja in se po bližnjici podali proti Trbojam ob Savi. Tu nas je ujela kranjska frakcija in si privoščila počitek, mi, Jože, Albert ki ima tudi tricikel ter Špela in Marina smo šli naprej. Še ogled nove dvorane v Stožicah in že smo na železniški postaji, tam kjer smo začeli. Seveda vlak gre pozneje kot smo mislili, tako, da je bilo slovo temeljito kot se za Potepine spodobi.

To sem napisal v zahvalo vsem Potepinom, ki so me tako nesebično sprejeli medse, kot da bi v mladosti krave skupaj pasli in se nikoli nismo razšli. Če sem pa kakšno ime ali pa kaj drugega pomešal, mi pa morajo oprostiti. Natančnost ni ravno moja vrlina.

Lep pozdrav, če ne prej pa ob letu osorej.

Jaka

Patria

Opomba: Jakčevega čičkota smo med potjo preimenovali v patrio (J.M.)

Oglasil se je še en kolesar, to je Abert s triciklom 3k.

Tako pravi:

k tvojemu in Jakovemu prispevku še prispevek s tretjega ležečka oz. 3ka, kot ga jaz imenujem: Lepo je bilo. Hvala vsem in še kdaj na svidenje.

Tukaj je povezava na njegove slike s potepanja

Marina pa je opisala svoje vtise takole:

KOLESARSKO POTEPANJE PO GORENJSKI JUNIJ 2011

Ko je dan najdaljši, to je konec junija se potepini odpravijo na pot. Najlepše pri tem potepanju je to, da vemo samo približno kje vse se bomo vozili, katere kraje bomo obiskali, a nikoli ne vemo kje bomo jedli in spali. Pripravljeni smo na vse, zanimivo pa je , da se vedno obrne tako kat je prav.

Pot do Polhovega Gradca poznam in je minila kot bi trenil, Ogromno smo se morali pomeniti, saj se od lani nismo videli. Pot proti Šentjoštu in Smrečju pa ni bila več tako enostavna, klanca kar ni hotelo biti konec. A na Smrečju smo se dobro podprli. Nato smo nadaljevali pot proti Žirem. A spust proti Hotavljam je bil res užitek .Od kolesarjenja imam res najrajei dolg klanec navzdol. V Hotavljah smo se utaborili, jaz imam sedaj že drugo leto majhen šotorček, kar pomeni, da sem čisto samostojna.

Zjutraj smo se šli osvežit v improviziran bazen, kamor teče voda, ki ima 24 stopinj - zdravilni vrelec.

Pot smo nato nadaljevali proti Škofji Loki, si ogledali staro mestno jedro, ki je zelo lepo. Pot nas je nato vodila proti Zbiljam, kjer smo se malo podprli . Peljali smo se naprej mimo Goričan in Medvod do Mengša.

Dobeno je bila naša naslednja točka, tam nas je čakal Vinko in veselili smo se tega srečanja. A tudi na Dobeno je bilo treba priti kar pa tudi ni bilo enostavno. A veselje, da smo na vrhu in Vinkotovo zadovoljstvo, da smo le prišli, da ne govorimo o čudoviti hrani in pijači, je bilo poplno. Večina nas je spala v hiši, nekatri so pa vstrajali zunaj. Drugo jutro pa spet užitek navzdol.

Zbor v Mengšu in bojni posvet kdo in kje na Krvavec. Deset se nas je odločilo, da gremo na Krvavec, a so se tri dekleta premislila, ko so zagledale prvi vzpon. Moja odločitev pa je bila samo ena: da pridem na vrh. Stane mi je obljubil, da mi bo delal družbo in res je bil izredno potrpežljiv. Pri prvem kmetu sem pustila torbe in potem je šlo naprej laže. Drago se je odločil, da gre samo do Ambroža, kar je pol poti do vrha. Z zmagovalci, ki so bili že na vrhu smo bili povezani po telefonu. Ko sva s Stanetom prišla do konca asfalta, sva izvedela, da je do vrha samo še 3.km. Bila sem tako navdušena, da sem zaštartala in prestavila narobe, da mi je padla veriga dol in se nesrečno zapletla, tako da sva se kar namučila, da sva stvar rešila. Na cilju smo bili vsi zadovoljni, malo smo se okrepčali, se poslikali in spet spust v dolino. Razgled je od Ambroža je čudovit, tudi padalci so se pojavili na nebu, ki so jadrali proti dolini.

V Cerkljah smo se dobili z drugimi potepini in se odpravili proti Kranju in potem proti Ljubljani, manjša skupinica je šla da Stožic, kjer smo si ogledali nov stadion.

Maribirčane smo pospremili na vlak in s tem zaključili še eno potepinsko čudovito druženje, zame pa tudi podvig, Krvavec ima skoraj 1600 metrov nadmorske višine.

Vsem potepinom in tudi tistim ki to berejo in se nam bodo še pridružili en kolesarsko potepinski pozdrav.

Marina Kovač

Na tej povezavi so Marinine slike:

https://picasaweb.google.com/117884300447051352294/JUNIJ2011Potepini?authkey=Gv1sRgCMSn7q2F_6683AE#

Tukaj si oglejte album slik,ki jih je posnel Miro Breg:

https://skydrive.live.com/?cid=2aa4a08f22bcbbd5&Bsrc=EMSHHM&Bpub=SN.Notifications&id=2AA4A08F22BCBBD5%212646&sff=1

"""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""""

Medžimurje 2010

2010-06-28T23:00:00.046+02:00

Zadnja sprememba 18.8.2010

Medžimurje 2010

od 24. do 27. junija 2010 (od četrtka do nedelje)

Kolesarsko potepanje do sotočja Mure in Drave

je za nami. Potepanja se je udeležilo 46 kolesarjev. Nekateri so se pridružili za dan ali

dva, drugi so vztrajali do konca. V štirih dneh smo prevozili 300 km.

Traso za letošnje kolesarjenje po Medžimurju smo pripravili Miro Petrič, Simon Eržen in Jože Marolt

Udeleženci: Albert, Aleksander, Aleksandra, Alenka, Ana, Darka, Dragica, Drago, Edvard, Gorazd, Janez, Jasna, Jerica, Jože, Jožica, Karel, Lidija, Majda, Marina, Marko K., Marko S., Miran V., Miran S., Miro B., Miro P., Nenad, Olga, Peter I., Peter O., Polde, Rihard, Rosana, Rudolf, Simon, Slavko, Stane, Stanko, Špela, Tomaž, Varja, Vinko, Vojko, Zdenka, Zvonko, Željka in Željko (skupaj 46)

Večina nas je prespala na prostem v Središču ob Dravi, v okolici Legrada in na Drenovcu na Turškem vrhu v Halozah.

Podrobnejši potopis bo objavljen na tem mestu.Tudi ti lahko kaj pošlješ.

Albert se je prvi potrudil in dal na ogled lepe fotografije, ki si jih lahko ogledate tukaj.

Tukaj pa je Tomaževo poročilo:

KOLESARSKO POTEPANJE PO MEDŽIMURJU IN OKOLICI 2010

Ljubljančani, Gorenjci in Mariborčani smo se 24. junija zbrali na Pragerskem z namenom, da pripeljemo na končno postajo v Legrad, k sotočju Mure in Drave. Štiridnevno potepanje sta je pripravila Simon Eržen in Miro Petrič. Vseh skupaj nas je kolesarilo 46, a nikoli nismo bili vsi naenkrat na enem kraju. Zato bo ta zapis le o nekaterih dogodkih na poti, ki sem jo sam prevozil. Skupaj se mi je nabralo 321 km (Pragersko-sotočje Mure in Drave-Pragersko).

Kolona kolesarskih popotnikov s Pragerskega je bila dolga in se je takoj razvlekla, a menda smo se vsi ustavili v gostilni Ribič na Ptuju. Okrepčilo na nabrežju Drave je bilo koristno in prijetno, saj je bilo žgoče sonce že kar visoko. Po 13. uri smo vozili mimo Dornave, Velike Nedelje do središča Ormoža, kjer smo pred lokalom počivali dobri dve uri, pozno popoldne pa smo se zbrali v Središču ob Dravi, kjer je bila zadnja postaja pred mejo s Hrvaško. Pri bencinski črpalki smo se razgovorili in kovali načrt za spanje. K sreči je mimo prišel domačin, ki nam je s koristnimi nasveti odločilno pomagal. Večina se je odločila za spanje v lastnih šotorih na travnatem dvorišču gasilskega doma v Središču oz. nekateri v spalkah pod streho bližnjega prostora za piknike. Jaz pa sem vse bolj razmišljal o dejstvu, da se nahajam zelo blizu izvrstnemu vinu, ki ga prideluje moj orkestrski kolega Brane, doma na Kogu. Zato nisem okleval, ko je Peter predlagal, da gremo spat na kak kmečki turizem na Kogu in poskusit dobro belo vino. Za to možnost so se brž ogreli še nekateri.

Na pot do Koga smo odšli Peter, Špela, Majda in Polde, Zvonko, Stane M., Karli in jaz. Med vožnjo sem razmišljal, ali je moj kolega Brane slučajno doma in sklenil, četudi ga ni, da glasbeno domačijo Kuharičevih vseeno obiščem. Na Kogu, kjer smo se morali kar precej potruditi, da smo zvozili tisti zadnji klanec, sem malce povprašal in takoj našel moj cilj. Ostali so zavili na levo k Hlebcu. Kuharičevi so se hladili pred hišo in bili zelo presenečeni, ko sem jim pojasnil, kdo sem. Svojo prijaznost in gostoljubje so mi izkazali prav s enakim sladkim rumenim muškatom, kot sem ga že večkrat pil na zabavah Pihalnega orkestra Bežigrad, kjer z Branetom igrava. Ob sproščenem dvournem pogovoru smo si dušo privezovali tudi z narezkom in našli v Zdravku K., članu folklorne skupine COF, še eno skupno točko. Po kavi pa navadno gostje odidejo, zato sem odšel tudi jaz. Moje vinske sanje so se mi uresničile in zadovoljen sem se že v mraku pridružil preostalim kolesarjem na odličnem kmečkem turizmu Hlebec. Ob večerji smo se dolgo in na ves glas smejali, saj dobrih »vicmoharjev« ni manjkalo. Po mirnem in trdnem spanju se nam je prilegel obilen zajtrk, nato pa spust do Središča ob Dravi, kjer so nas že čakali naši sopotniki, ki so si medtem pod vodstvom prijaznega in zavednega domačina, gospoda Branka Veselka, ogledali krajevno zgodovinsko zbirko. Skupaj smo se večinoma brez problemov odpeljali čez mejni prehod na Hrvaško, tri naše sopotnike pa so zaradi neustreznih osebnih dokumentov na meji zavrnili.

Razdeljeni po majhnih skupinah smo prišli v Čakovec, se tam na glavnem trgu nekateri okrepčali s pivom in odpeljali dalje vzdolž Dubravskega umetnega jezera na reki Dravi proti Legradu, v bližini katerega se reka Mura izliva v Dravo. Vreme na tej poti je bilo ravno pravšnje, ker ni bilo vroče. V Legradu je celo malce deževalo, zato smo se dalj časa zadrževali v edinem odprtem gostišču. Jasno je, da sem si moral ogledati naš cilj, tj. sotočje dveh ravninskih rek. Pridružila se mi je še Zdenka. Na sotočju, poleg male vzmetene skakalnice, sva zrla v osem metrov globoko strugo Drave ter pogledovala na madžarsko stran. Vse bolj sva razmišljala tudi o možnem prenočišču, a bližnji zapuščeni gostinski objekt ni bil ravno vabljiv. Medtem so se nama pridružili še nekateri drugi kolesarji. Najpogumnejši, z Zdenko na čelu, so si v reki zmočili noge, a za kopanje se je meni zdelo ozračje premrzlo. Poleg tega je bilo v zraku kar nekaj komarjev. Začelo je po malem deževati in vrnili smo se v vas, kjer pa ni bilo mogoče najti ustreznega prenočišča. Odšli smo dalje proti zahodu, kar pomeni, da se je naša pot prevesila v drugo polovico.

Sledil sem Simonu, ki je bil vodja poti. V skupini so bili še Zdenka, Miran in Rosana in Rudi. Ozirali smo se za prenočiščem in naenkrat Simon zagleda neko hišo ob nogometnem igrišču, približno 2,5 km pred Ludbregom. Ugotovili smo, da je to v danem položaju še najboljša točka za spanje, saj se je dan že nagibal v mrak. Pa sta prišla dva športna možakarja, ki sta s ključem vstopila v neko sobo. Očitno sta bila člana ŠD in torej tu domačina. Na naše vprašanje, če lahko tu prespimo, sta nam dovolila, le da prostor zapustimo tak, kot smo ga našli. Vsi veseli smo si izposodili celo metlo. Zelo gladko betonsko ploščo, veliko okoli 25 m2, je nato Zdenka pometla in tam je vsak našel svoj prostor za spalno vrečo. Sanitarije so bile odprte in celo papir je bil na stranišču, da o razstvetljavi ne govorim. Vse kot v pravljici. Okoli dvajset stolov je bilo zloženih ob steno. Miran, Rosana in Zdenka so si iz njih naredili ležišče na »višji ravni«, drugi smo bili na tleh. Pogled na zeleno travnato nogometno igrišče je bil zelo pomirjajoč. Zaradi obilice stolov smo si rekli, da je kot v teatru, a nastopati si ni nihče upal. Simon si je skuhal večerjo, ženski sta se temeljito umili, nato vsi za njimi in v sanitarijah je bilo na tleh že obilo vode. Pipa na umivalniku je namreč imela poleg glavnega curka še dva stranska. Simon je z lepilnim trakom luknje zamašil, pometli smo vodo v odtok in spalnica je bila varna pred poplavo. Dolgo v temo smo se pogovarjali in končno zaspali. Sredi noči pa nas zbudi grmenje in dež se ulije na našo streho. Čeprav ležeč na tleh, se mi je zdelo zelo prijetno, da sem bil na suhem. Noč ni bila mrzla.

Naslednje jutro nas je pot vodila do Varaždina, kjer smo uživali na glavnem trgu tega imenitnega baročnega mesta in opazovali menjavo straže pred mestno hišo. Pogovor z domačini nam je razkril izredno znamenitost v kraju Vinica, 20 km SZ od Varaždina. Tam smo našli veličasten park oz. arboretum z imenom Opeka, s propadajočim baročnim dvorcem, ki je bil last grofov Drašković, s poroko hčere Franja Draškovića leta 1852 z grofom Markom Bombellesom pa je prešel v last stare francoske plemiške družine z dunajskega dvora, ki so obogatili arboretum po angleškem vzoru. Ta arboretum je trenutno največji in najpomembnejši na Hrvaškem. Razprostira se na površini 64 ha in predstavlja 800 različnih vrst dreves in grmovnic. Med čudovitimi drevesi s celega sveta izstopa nenavadna severnoameriška cedra vrste »thuja«, ki ima okoli osnovnega debla radialno in vodoravno po zemlji ali malo v njej ali celo nad njo rastoča druga debla, ki se po nekaj metrih vzpnejo vertikalno. Od daleč je videti drevo kot ogromna novoletna jelka z izrezanimi vrati v krošnjo, saj ta sega do tal. V drevesno krošnjo vodi peščena pot, ki nam jo je odkrila Jožica. Zelo sem ji hvaležen za to najdbo, saj se je tudi zaradi ogleda tega edinstvenega drevesa splačalo kolesariti tako daleč.

Iz Vinice smo se usmerili proti Zavrču. V skupini nas je bilo kar okoli osem. V bifeju že na slovenski strani nas je čakal Zvonko in skupaj smo še malo posedeli. V naš živahen pogovor se je s svojimi dovtipi o ženskah, ljudeh in splošnemu stanju države vmešal krajevni posebnež in šaljivec. Vse nas je zabaval z vici, majhnimi enigmami in recitacijami svojih pravkar zloženih rimanih pesmi, čeprav je bil že malce »pod gasom«. Res je bil »faca« in še koristen nasvet nam je dal za prenočevanje: kmečki turizem Pungračič na Drenovcu pri Zavrču. Premagati smo morali res strm klanec, da smo prišli do te kmetije, a se je splačalo. Skupina gostov je kramljala ob cesti na drugi strani gostišča in priključili smo se jim. Izkazalo se je, da so Hrvati in ko sta se po cesti mimo nas peljala hrvaška policijska avta, so nam ob našem začudenju povedali, da pravkar stojimo na hrvaškem ozemlju, saj meja poteka prav po cesti. Gostišče pa je na slovenski strani. Takoj nam je postalo jasno, da je tukaj vse pomešano, vinogradi, kmetijska zemlja, kmetije in ljudje. Mejo domačini tu ves čas prehajajo. Spomnili smo se »Afere Zavrč« oz. na 1998. leta zaplenjen vohunski kombi slovenske vojske. Mnogokrat smo tudi mi v tistih nekaj urah do noči prečkali mejno cesto, prehajali z ene na drugo stran in občudovali bujno zelene vinske gorice tega dela Haloz. Večina nas je bila pozno popoldne že zbrana na tem mestu, ko so še zadnji »polžki«, skoraj že v mraku, »drveli« v klanec navzgor. Z Olgo sva jim prišla na pomoč, a je korenjaki dejansko niso potrebovali.

Po večerji je prišel čas odločitve, kje bo kdo spal. Z Marino sva postavila njen nov šotor na travnati ploščadi ob gostišču, nekaj jih je tam prespalo pod milim nebom Jaz sem si raje izbral sobo, da bi lahko trdno spal, kar mi je tudi uspelo. Nekateri so prespali na seniku nad hlevom. Po obilnem zajtrku nas je čakal spust v lepo sončno jutro in ponovno v dolino Drave. Naslednji postanek vseh udeležencev je bil grad Borl. Albert je nekatere od nas čez haloške griče peljal do domačije njegove sodelavke Vesne na Leskovcu, ki pa je ni bilo doma. S pijačo sta nas okrepčala njena starša, z grmov smo pa sami posmukali zrele in okusne maline. V Vidmu pri Ptuju smo nato zavili proti Markovcem in si od blizu ogledali umetno Ptujsko jezero in vzporedno »ribjo stezo«, kakor je domneval Albert, vendar se je po kasnejšem preverjanju izkazalo, da je ob nasipu jezera le drenažni kanal, v katerega se izlivata potoka Rogoznica in Grajena, nato pa vse skupaj v Dravo. Znano je, da se ribe preko jezov elektrarn ne morejo prosto seliti, zlasti ne navzgor, vendar so na Dravi poskrbeli za ribjo stezo le ob gradnji prve v verigi osmih HE – na Fali, kasneje pa so na to »pozabili«. V gostišču Ribič na Ptuju smo s kosilom »zašpilili« našo popotno klobaso.

Ljubljančani, kolikor nas je bilo še skupaj (nekateri so odšli po svoje), tj. Marina, Albert, Jožica, Alenka in jaz smo imeli do večernega odhoda vlaka s Pragerskega še več ur prostega časa, zato smo obiskali Ptujski grad. Na železniško postajo na Pragerskem smo prišli uro pred napovedanim odhodom vlaka. Slednji, ki je prispel z zamudo, pa na naše veliko začudenje ni imel kolesarskega vagona, pa smo ga rezervirali že v Ljubljani. Nekaj trenutkov smo tavali po peronu in iskali »naš« vagon, nato priteče sprevodnica in nam odklene navaden potniški vagon in reče, da ga bomo imeli do Ljubljane le zase. Kolesa s težavo spravimo skozi vhodna vrta in še težje skozi ovinek na hodnik vagona ter po eno kolo parkiramo med sedeže v vsakem kupeju. Posedemo se v en kupe, se pogovarjamo in počivamo, a na neki postaji pridejo gor novi potniki. Torej le ni bilo res, da bi bili lahko sami v vagonu. Bolj so bili verjetno presenečeni potniki, ki so skoraj v vsakem kupeju našli po eno kolo. No, vse se je vendarle srečno končalo. Sedežna prevleka z gelom se je tudi izkazala za odlično pokrivalo razpokanega sedeža mojega kolesa.

(Tomaž Mancini)

Takole pa je potepanje videla Marina:

VTISI S KOLESARJENJA PO MEDŽIMURJU - 2010

Težko pričakovani 24. 6. je prišel. To so res moje prave počitnice - drugačne od klasičnih.

Jože me je zadolžil, da rezerviram vagon za kolesarje do Pragerskega in nazaj. To sem vzela zelo resno. Še dva dni pred odhodom vlaka sem šla osebno preverit, če drži in zagotovili so mi. Žal pa ni bilo tako, saj je bil tisti vlak mednarodni in tam ni bilo rezerviranega »kolesarskega vagona, da lahko kolo, opremljeno s težkimi torbami ob boku, preprosto zapelješ vanj. Dobra izkušnja za naprej.

Začelo se je zelo zapleteno, tudi na ljubljanski blagajni: skupina? Kaj pa je to????? Kar nekaj dolgih minut je trajalo, da smo prejeli karte in skoraj bi zamudili odhod vlaka. Alenka pove, da je njena prijateljica, tudi novinka, še na poti na postajo. Probleme je imela že doma v bloku, z dvigalom. Tudi zanjo je kupila vozovnico tako, da je Jožica zadnji hip skočila na vlak. Zelo bi mi bilo žal, da bi ostala v Ljubljani, saj se je tako veselila tega kolesarskega potepanja. Kasneje se je izkazalo, da sta obe novinki, članici Ljubljanskega društva nekadilcev in zdravega življenja iz »pravega testa«. Takoj sta se vklopili v našo »odštekano« druščino. Tudi Albert, ki je bil letos prvič z nami, je razumel poanto nekadilske majice in spisal prijavnico za Ljubljansko društvo. Tudi on je bil super!

Na postaji v Pragerskem nas je že čakala res velika skupina kolesarjev, ki so sem prikolesarili iz Maribora. Kar nekaj časa je trajalo, da smo se vsi pozdravili. Z večino se ne vidimo celo leto tako, da je bilo srečanje res prisrčno. Izredno sem bila vesela Mirove in Markove soproge. Skupaj odpeljemo proti vzhodu mimo Ptuja, Dornave in Ormoža, kjer se okrepčamo.

Na prvem spanju v Središču ob Dravi na trati za gasilskim domom smo bili z Mirom in Markom sosedje. Ker vsi redno telovadimo, smo si izmenjali nekaj tovrstnih izkušenj. Moja nova pridobitev je bil šotorček, tako, da sem se osamosvojila. Lidija in Vojko sta mi ga pomagala postaviti. Splačalo se ga je voziti s seboj.

Jutro je bilo čudovito in moram pohvaliti vse, ki so oblekli nekadilske majčke, da smo naredili eno gasilsko sliko za našega sponzorja. Potem sem še preskusila enega od treh »lezi koles«, ki smo jih imeli v druščini. Ko bom bogata si ga bom privoščila?????, ker je super! Ravno vozila sem se z njim na dvorišču gasilnega doma, ko so prišli kolesarji s Koga. Tedaj smo bili pa kompletni in pripravljeni za odhod na Hrvaško. Prehod meje s Hrvaško pa ni bil srečen za vse. Nenad, Ana in Lidija so žal morali ostati na slovenskih tleh.

Pot nas je vodila dalje proti Čakovcu. Na poti do mesta smo naleteli na prijazne domačine, ki so nam dovolili, da smo se okrepčali z občinskimi češnjami. Simon nas je pripeljal na glavni trg kjer smo si privoščili kavico in se malo spočili. Naužili smo se lepote trga, in tudi malo vročine saj je bilo že poldne.

Pot do Legrada, ki je bil naš naslednji cilj, sem prevozila s kolesom že leta 2004. Tokrat sem opazila veliko spremembo. Hiše ob cesti so lepo urejene, penzion Legrađanka, kjer smo takrat prespali, pa je bil zaprt. Na poti v Legrad smo se kar srečevali. Ko smo mi tja prihajali, so drugi že vozili iz tega kraja, saj tam ni bilo mogoče prenočiti. Zanimivo je to, da so bili vsi kolesarji, ki smo jih na cesti srečali, naši sopotniki. Nič čudnega, če nas je bilo pa toliko na isti trasi.

Manjša skupina Peter, Karl, Majda, Polde, Špela in moja malenkost smo se odločili, da se peljemo proti Varaždinu. Začelo je malo rositi, veter je pihal v prsa in po osmih kilometrih ugotovim, da sem žejna, lačna in utrujena. Petra, ki je takrat vodil kolono, sem prosila, naj malo ustavi. Glede na mojih dva krat 30 let in še malo sem si dovolila to reči. Polde pa pravi, da se je ravno ogrel. "Dovolila" sem jim, da so se odpeljali naprej proti Varaždinu. Ostala sem sama s svojo hrano, tekočino in prijaznim gostincem. Ko sem se okrepčala in spočila, sem prav z užitkom sama nadaljevala pot. Povedali so mi, da je okrog 35 km do Varaždina. Žal mi je le, da se nisem ustavila v Ludbregu. Kasneje sem izvedela, da je tu postavljena zanimiva točka – »središče sveta«. Ni ga bilo na našem seznamu. S Tomažem, ki je nekaj deset kilometrov zadaj kolesaril v drugi skupini, in s Špelo, ki je kolesarila z »mojo« skupino spredaj, sem bila ves čas na telefonski zvezi. Mračilo se je že, ko sem prispela v Varaždin. Špela mi je po SMS-u sporočila, kje so. Mlad domačin, ki sem ga povprašala za pot do tja, me je pospremil s kolesom in mi med drugim povedal, da je Varaždin mesto kolesarjev. Izredno lepo mesto. Središče mesta je za promet zaprto. Tomaž mi je sporočil, da so našli prenočišče malo pred Ludbregom in pridejo v Varaždin naslednji dan.

Dobili smo se na varaždinskem glavnem trgu, kjer so pred mestno hišo nastopali mladi folkloristi. Kasneje smo tam občudovali menjavo straže. Ker je začelo deževati, smo kolesa umaknili pod streho. Ko je dež prenehal, smo skupaj nadaljevali pot proti občini Petrijanec in se ustavili v kraju Cestica. Tu so imeli ravno pogostitev ob otvoritvi nove trgovine in počastili so še nas. Preden smo odšli dalje, smo jim zapeli eno slovensko. V pogovoru smo izvedeli, da so prav zadovoljni, da se naš Borut in njihova Jadranka tako dobro razumeta, ampak, da naj kaj pametnega za obe državi tudi naredita.

V kraju Vinica so nas presenetili dobrosrčni domačini, ki so nas povabili na pijačo in jo tudi plačali. Povedali so nam za krajevno zanimivost - arboretum.

Medtem, ko smo občudovali raznovrstna stara drevesa, nas je Zvonko čakal na mejnem prehodu v Zavrču. Bili smo namreč razkropljeni v manjše skupine ali celo posamezno. Tako pač je na naši poti. A na Zavrču smo se spet začeli zbirati in tudi Zvonko nas je dočakal. Tik pred odhodom z mejnega prehoda nas dohiti tudi Miran Sagmajster, velik ljubitelj takšne vrste kolesarjenja.

Grad Borl, kjer se nas je večina zbrala, ob našem prihodu ni bil odprt, ker se nismo najavili. Nekaj kilometrov dalje, malo pred Ptujem, pa smo si ogledali veličastno umetno jezero na Dravi. Kolesarjenje do Ptuja je bilo kar vroče. Pot smo skupaj zaključili pri RIBIČU ob dobri hrani: Simon, Albert, Jožica, Alenka, Zdenka, Tomaž, Zvonko, Željko in moja malenkost. Žal mi je, da nisem več vozila z Jožetom, Olgo, Stanetom, Markom in Varjo ter Mirotom in Jasno. Tako je žal naneslo. Vseeno lahko rečem: Bilo je SUUUUUUUUUUUUUUPER!

Napisala Marina

Tudi Alenka je opisala svoje potepanje:

Utrinki novinke potepinke

s kolesarskega potepanja po Medžimurju 2010

Moji utrinki, ki jih želim deliti z Vami, dragi potepini in potepinke, niso potopis letošnjega kolesarskega potepanja, ker sta le-tega lepo popisala že Marina in Tomaž, ampak so le drobni delčki mojega doživljanja Medjimurja 2010.

»Društvo nekadilcev in zdravega življenja« - zakon!

»Kolesarsko potepanje s potepini in potepinkami« - ZAKON!!!

V tovrstne druščine se vključim z velikim veseljem in odprtim srcem. Pri ljudeh s podobnimi idejami namreč teče vse gladko tudi, če ni vse naprej točno določeno in natančno organizirano. Ker je pač vse tako, kot mora biti in vse je prav!

Po večernem pakiranju na letošnje »kolesarsko potepanje«, katerega moto je bilo »vzeti čim manj s seboj«, je zgodaj zjutraj sledil Jožičin zaplet z dvigalom v bloku, zato sem v svežem jutru žal sama prikolesarila na ljubljansko železniško postajo z mislijo, da ta slab začetek morda pomeni lep konec! Ker ponavadi povsod prihitim zadnji trenutek, sem pričakovala, da bo pod uro ob 6.30 zbranih vsaj že nekaj ljubljanskih potepinov in potepink. Pa nikjer nikogar! Ali sem prišla pod ta pravo uro? V avli železniške postaje kot rešitelja končno le zagledam otovorjenega kolesarja. Gotovo je eden od potepinov in gre tudi v Pragersko! Počasi se le vsi zberemo, se mimogrede na hitro spoznavamo, kupimo povratne vozovnice in zadnji trenutek uspešno ujamemo vlak.

V Pragerskem se potepini in potepinke s kilometrino iz prejšnjih potepanj veselo pozdravljajo in objemajo in kar malo zgubljeno ob teh njihovih toplih snidenjih razmišljam - ali bo v teh štirih dneh sploh mogoče spoznati vse te potepine in potepinke? Si zapomniti vsa njihova imena in se z njimi spoprijateljiti? Slišim, da nas je letos prijavljenih kar 46! Toliko se jih še menda nikoli ni udeležilo kolesarskih potepanj vse od leta 1985. Približno 33 nas je Jože nekako uspel zbrati za začetno skupinsko fotografiranje, ostali potepini pa so se pojavljali med potjo, se nam pridružili in pa nekateri potem spet magično izginili.

Že takoj na začetku naše poti, na kratkem makadamčku, mi je nekaj začelo ropotati pri zadnjem kolesu in zaslišala sem najbližjega potepina za seboj: »Nekaj ti ropota pri kolesu...če se ustaviš, lahko poskusiva popravit!« K sreči je nagajal le trakec na obloženih kolesarskih torbah. Lep in varen pa je občutek, da se pri potepinih vedno najde kdo, ki ti hitro priskoči na pomoč!

Kolesarili naj bi v treh skupinah, mislim pa, da nihče od nas ne ve, koliko je bilo pravzaprav skupin...ampak tam, kjer je vse prav, se vse izide!

Prvi dan smo zaključili kolesarjenje tik pred hrvaško mejo in po nasvetu domačina našli prostor za prenočevanje na travnatem dvorišču gasilskega doma. Kot gobe po dežju so začeli »rasti« mali šotorčki, nekaj pa nas je »najelo« lesen polodprti »apartma« s skupinskim ležiščem na trdih deskah. Pojavile so se male »kuhinjice«, iz aluminijastih in bakrenih posodic pa je zadišalo po »juhicah za dušo«...nešteto drobnih utrinkov povsod, kjerkoli se ti je ustavilo oko! Simonu smo zapeli za njegov rojstni dan in spili domače vince na njegovo zdravje. To prvo »zelo trdo« spanje je bilo pa pravzaprav boljše kot naslednje - v Čukovcu, v lepo urejeni hiši kmečkega turizma, ko sem skoraj utonila v mehkem jogiju. Ampak dobra večerjica v restavraciji »Črn-bel« nad Ludbregom, prijeten klepet na terasi v siju polne lune ob domači kapljici in pogledu na vinograd pred nami, pa tudi osvežujoči tuš po dveh dneh kolesarjenja, vse to je bilo pa 1A! »Pikica na i« pa je bilo zadnje prenočevanje - na kmečkem turizmu »Pungračič« nad Zavrčem, kjer me ni premamil niti mehak jogi in sveže rjuhe, niti osvezujoči tuš, niti »omamno dišeči« senik, pač pa »Poletna noč...vse stene iz dreves...za strop nebo...preproga travnih bilk...zvezd nebroj za luč...brez strehe, brez zidov...spominov sto za stare dni...«.

Na tem našem letošnjem kolesarjenju sem, poleg lepih in zanimivih mest, urejenih naselij, dobrih cest in kolesarskih stez, mostov, jezer, gradov, obdelanih polj in prijaznih ljudi, opazila tudi mnogo drobnih stvari kot so kamni, lepo zloženi v spiralo pri sotočju Drave in Mure, štorklje v gnezdih ali na poljih, račke in gosi v ribnikih ter domačih dvoriščih, večerno zarjo...pa tudi spremljajoči vonj cvetočih lip in žvrgolenje ptic…

Nebu gre najbrž zahvala, da se na naši poti, ob vseh kolesarskih naporih in nevarnostih, nikomur od nas ni nič zgodilo…no, malo za hec Vam pa lahko zaupam, da sta se meni le zgodili dve »nezgodici« - proti Varaždinu sem približno 40 km prekolesarila z narobe obrnjeno čelado???, enkrat zvečer pa sem si na zobno ščetko pomotoma stisnila kremo za obraz namesto zobne paste…«prečudovit« okus! Le želim si lahko, da bi se mi še dolgo dogajale na kolesarjenjih le take »nezgodice«!

Utrinkov z našega potepanja je še nešteto prav tako pa tudi tudi spominov na živahne pogovore s potepini in potepinkami, drobnih doživetij na naši poti, srečanj s prijaznimi ljudmi...do pikanja komarjev na sotočju Drave in Mure, obiranja češenj, višenj in plodov murve ob poti, smukanja malin, hrustanja rdečega zelja s polja, ki še nikoli ni imelo tako slastnega okusa...list ginka iz arboretuma, ki se še suši v knjigi...

Tako vsak zase podoživljamo te drobne utrinke in se srečujemo v nekih drugih dimenzijah, ko sledimo svoji Osebni legendi ﴾Pueblo Coelho: Alkimist﴿. Utrinki se nam prikradejo v spomin kar tako ali pa ob pogledu na nešteto lepih fotografij, ki so ovekovečile trenutke, ki bodo za vedno ostali del nas. Da naključij ni pa že tako vemo...

Ob zaključku pri »Ribiču«, ko smo se poslavljali od nekaterih potepinov in potepink, sem dobila tudi odgovor na moje vprašanje, ki sem si ga zastavila v Pragerskem na začetku poti: ali se lahko v štirih dneh spletejo prijateljstva. Lahko!

Nisem si zapomnila imen vseh potepinov in potepink, vem pa, da ste VSI enkratni in da sem se v Vaši družbi odlično počutila - sproščeno in svobodno kot metulj!

Zahvaljujem se Jožetu, Mirotu in Simonu za vse kar ste naredili v zvezi z organizacijo letošnjega potepanja in upam, da že načrtujete kakšno lepo kolesarsko traso za naslednje leto – vsi trije ste ZAKON!!!

Lep pozdrav VSEM in srčno upam, da se bomo naslednje leto ponovno srečali. Takrat se bom ob snidenju z veseljem tudi jaz toplo pozdravila in objela z mojimi kolesarskimi prijatelji...potepini in potepinkami...torej ob letu osorej…

Alenka

Oglasil se je tudi Simon.

Tukaj je nekaj njegovih slik in filmčkov.

Na koncu pa je še galerija slik Mira Petriča

Takšen je bil načrt poti:

http://www.mapmyride.com/ride/slovenia/-pragersko/221127348207716338

Barje 2009

2009-06-28T13:08:00.021+02:00

Barje 2009

S kolesi smo se vozili po Ljubljanskem barju in okoliških hribih

od 25. do 28. junija 2009 (od četrtka do nedelje)

Traso za letošnje kolesarjenje okoli barja je pripravil Tomaž Mancini.

Udeleženci: Aleksander, Ana, Andrej Š., Andrej M., Bogomir, Brane, Dragica, Drago, Franc, Janez, Jože, Jožica, Lidija, Marina, Marjan, Marko, Matjaž, Miro B., Miro P., Nenad, Rudolf, Simon, Stanko, Špela, Tomaž, Vinko, Vojko, Zdenka, Zvonko in Željko (skupaj 30)

Prespali smo v Borovnici, na Turjaku in na Volčjem pri Bloškem jezeru.

Prevožena pot: 210 km

KOLESARSKO POTEPANJE PO LJUBLJANSKEM BARJU IN OKOLICI 2009
(Zabeležila Marina Kovač in Tomaž Mancini)

V četrtek 25.6.2009 se je na ljubljanski železniški postaji zbralo več kot 20 Štajercev, ena Gorenjka in osem Ljubljančanov. Številke sem napisala z razlogom, da se ve koga zanima Ljubljansko barje.

Pri Pečariču smo imeli prvi zbor in še zadnjo ureditev koles. Nato smo krenili po lepi senčni kolesarski poti proti Dobrovi, od tu naprej pa proti Horjulu.

Špela nas je peljala do njene sodelavke Berte, kjer smo presenečeni naleteli na prisrčen sprejem s pogostitvijo. Ta je že naša, smo si mislili o gostiteljici in res je obljubila, da gre drugo leto z nami. Tokrat nas je prijazno pospremila le do Vrzdenca, kjer smo ponovno obiskali ekološko kmetijo Mete Vrhunc. Tudi Meta nas je izredno lepo sprejela, nam postregla s čajem in malinami, ki smo jih lahko sami smukali z grmov, ter nam podarila sejalni koledarček.

Lepo okrepčani smo se napotili proti Vrhniki do izvira Ljubljanice. Pot nas je od tu vodila proti Verdu in Bistri, kjer je tehnični muzej in majhno jezero ter rečica Bistra.

V Borovnici, ki je dolga vas, smo občudovali ostanke edinega »preživelega« stebra nekdanjega borovniškega železniškega mostu (1856), ki je bil do decembra 1944 največji zidan premostitveni objekt na progi med Dunajem in Trstom. Nadaljevali smo pot proti Peklu. Tam nas je ujel dež. Tudi naša Jožica je izvedela, da smo v Peklu in je z avtom prišla do nas. Pred tem pa nam je pri kmetu v Dražici pri Borovnici našla prenočišče. Bili smo ji zelo hvaležni, saj smo odvečni čas lahko preživeli (prevedrili) v bližnjem gostišču.

Spali smo, vendar kakor kdo. Konji v bližnji štali so namreč celo noč kopitljali in rezgetali. Zjutraj smo kmetu in njegovi ženi izročili že tradicionalno pisno priznanje hvaležnosti. Pot nas je naprej vodila v Preserje 280 m nm kjer je bila cerkev ravno v adaptaciji. Prijazen župnik nam je razkazal cerkev. Freske, ki so jih obnavljali, so bile iz leta 1711.

Sonce je pripekalo in mi smo se povzpeli na 484 m visoko Sv Ano. A splačalo se je. Ko smo prišli na vrh se nam je pokazal čudovit razgled na Barje in Ljubljano vse do Kamniških Alp. Prisluhnili smo tudi pihalni godbi, ki je igrala v dolini. Tomažu se je zazdelo, da so godbeniki Pihalnega orkestra Bežigrad. Ko smo se naužili teh lepot smo se spustili v Podpeč. Že na cesti so nas usmerili na prizorišče, kjer so imeli upokojenci svoje srečanje in res so na prireditvi igrali Bežigrajčani. Tu smo se malo okrepčali, napolnili bidone z vodo in krenili proti Jezeru. Nekateri so se kopali, drugi namakali samo noge. Vsi pa smo spoznali Jožico, njo smo pravzaprav pobrali že v Podpeči. Bila je primerno opremljena in smo jo vzeli s seboj.

Mlad kolesar Simon si je kuhal kosilo, to nam je bilo nekam znano, saj si tudi naš Jože in Miro kuhata sama. Res ni bilo naključje. Simon ni bil tu slučajno. Nekako se je vedelo, da se bomo še srečali. Nato smo skupaj nadaljevali pot proti Želimljam. Nismo se dobro dogovorili, tako, da smo se razpolovili. Pol jih je šlo po programu, nekaj nas je pa flikalo kolesa. Cesta je bila na novo nasuta, kolesa pa tako ostrega peska ne marajo. Dobro, da imamo s seboj nove zračnice in Vinka in Rudija, ki sta v tem trenutku hudo prav prišla. V Želimljah smo si privoščili zaslužen počitek. Imeli smo tudi nekaj prednosti tako, da smo glavnino počakali.

A šment, na nebu so se začeli nabirati temni oblaki. A mi pogumni kolesarji smo zajahali vsak svoje kolo in dalje v smer Turjak, kjer naj bi prespali. Kmalu je začelo deževati in pot se je začela vzpenjati. A nič za to, mi smo svoj cilj dosegli čeprav mokri da kože.

Zavetišče smo si našli v lovskem domu na Turjaku, eni pa pri dobrih družinah v vasi.

Naslednji dan so nas zapustili Vojko, Rudi in Vinko. Kako si le to dovolijo, ampak tâko je pač naše potepanje.

Vreme se je uredilo, posijalo je sonce in mi smo pot nadaljevali proti Karlovici. Tu se uspešno izgubimo in najdemo slepo gozdno pot. Ni bilo problema. Kmalu smo se potili po klancu navzgor proti Žgajnarjem. Prijazna gospa nas je postregla s pijačo, jasno z žganjem, kar na cesti.

Klanca pa kar ni hotelo biti konec. Grizli smo kolena proti vrhu in končno dosegli Črni potok v zaselku Marolt. Tu smo intervjuvali starejšega gospoda, ki se je prikazal na oknu, in se je pisal Marolt, tako kot naš Jože. In res, tudi on je bil po poreklu iz Maribora, a menda v sorodu nista, je menil.

Pogled na vrhu klanca je bil fantastičen. Levo smo zagledali Sodražico, ki nas je čakala po opravljenem spustu, ki je za kolesarje kakor slaščica za otroka. Ko smo pridrveli iz Žimaric na cesto smo zavili proti Blokam. Tomaž je imel z levim pedalom prav tu tehnično okvaro, ki je ni bilo mogoče dokončno odpraviti na samem mestu nastanka (izrabljen navoj zaskočnega vijaka pedala). Zato je preostanek poti bolj slabo poganjal, a je vseeno šlo do doma.

Spet smo se razpolovili in polovica nas je tavala po gozdu. Nenadoma nasproti prijaha jezdec na konju s klobukom in plaščem kot v kakšnem kavbojskem filmu.

Ugotovimo, da imajo konjeniki tu zborovanje. Izvedeli smo, da jih je bilo 55. Oni so nas potem usmerili na pravo pot proti Volčjem, kjer so nas čakali preostali sopotniki. Nekateri so se v jezeru medtem kopali. Naš Jože pa je tam srečal starega znanca in se kar pri njem zanimal za prenočišče.

Tudi ta senik je bil super, a nekateri so smrčali, nekateri (Tomaž in Sandi) pa so našli ležišče v »depandansi« nekaj deset metrov stran od senika smrčačev in mirno preživeli noč. Z Zdenko sva ugotovili, da so ČEPKI ZA UŠESA nepogrešljiv pripomoček za kolesarsko spanje. Poslovili smo se od gospodarja in njegove žene z zahvalno listino in se odpeljali proti Novi vasi in Lužarjih, pod katerimi izvira reka Iška. V vasi je tudi razvodje med rekama Savo in Kolpo, tako da z južnega dela dvokapne strehe neke hiše v Lužarjih voda teče v Kolpo, s severnega krila strehe pa teče v Savo.

Pot nas je vodila proti Rupam 800 m nm višine in dalje proti Predgozdu. Spustili smo se v gozd in se spet izgubili. Smerokaz je bil tako nečitljiv, da smo morali iti nazaj, pa ne tako malo.

Spustili smo se do Krvave peči, Golega in Škrilj. Od tu dalje smo uživali v fantastičnem spustu do Iga, kjer smo se ustavili v prijetni gostilni in dobro jedli.

Simon, Marko in Miro so se odločili, da gredo še domov v Maribor s kolesom!!! Vsaka jim čast. Tako, da so se poslovili. Kolikor nas je ostalo, smo skupaj krenili proti Ljubljani.

Ko so imeli preostali Štajerci karte za vlak že v roki, se kar nismo mogli posloviti, saj smo z njimi preživeli prijetne štiri dni kolesarskega druženja. Tako, da smo si do odhoda vlaka privoščili še eno skupno pijačo.

(Marina Kovač, Tomaž Mancini)

Vovše 2008

2008-07-30T13:17:00.009+02:00

Kolesarsko potepanje od PRAGERSKEGA do GEOSSa 2008

Kot vsako leto smo tudi letos komaj čakali na datum okrog 25. junija. To je naš tradicionalni predvideni termin za kolesarsko potepanje, ki se ga udeležimo tisti, ki nimamo časa, da bi se nam mudilo.

Večina je začela poganjati pedala že 25. 6 v Mariboru oz. Pragerskem. Marina, Tomaž in novinca Majda in Polde smo se vkrcali na vlak v Ljubljani šele v četrtek 26. 6. in se peljali do Celja. Da bi z vlakom prišli do Grobelnega bi morali čakati dve uri in pol, zato smo raje zajahali svoje jeklene konjiče in se peljali dalje. Trdno smo bili prepričani, da nas bodo drugi kolesarji čakali v Grobelnem. Hudo smo se zmotili.

Po nekaj urah napornega lovljenja sta se nas usmilila le Miro in Marko in nas počakala na cesti precej južneje od Slivniškega jezera. Sonce je dobro pripekalo, klanec je bil tudi primeren, da o uri sploh ne govorimo. Med 12h in 13h smo ujeli glavnino na 584m nm v Planini pri Sevnici. Tu je nastala tudi prva in edina skupinska slika z ne povsem celo skupino. Sledil je fantastičen 15km spust v Sevnico, kjer se nam je pridružil Željko.

Ko smo se peljali ob pet kilometrov dolgem obsavskem gradbišču, ob hidroelektrarni Blanca še slutili nismo, da se bo čez nekaj dni tam zgodila strašna tragedija.

Spustili smo se v Krško in nadaljevali pot v Leskovec, kjer smo se razkropili, saj so nekateri želeli tu prespati. 10 ali 11 nas je nadaljevalo pot v klanec do Rake. Sem smo prišli še dovolj zgodaj pred prvo polfinalno nogometno tekmo letošnjega evropskega prvenstva. Gledali smo jo na terasi pred gostilno in uživali ob osvežilnih napitkih in okusnih pičičih.

Ko se je stemnilo, je bilo treba poiskati prenočišče. Marina je prostovoljno odšla v akcijo in nedaleč od gostilne našla odličen in velik senik s souporabo sanitarij in vode. Ob koncu tekme nas je bila ob seniku že večina kolesarjev. Prijazna zakonca Povhe sta nam nudila domače vino, zjutraj pa smo dobili še kavo in slano pecivo. Zelo smo jima bili hvaležni. V dar sta dobila nekadilski majčki, da se nas bosta zapomnila.

Nadaljevali smo pot proti Bučki in Škocjanu, kjer so se nam pridružili še ostali kolesarji, ki so pripeljali iz Leskovca. Postajalo je vroče in vse bolj smo iskali osvežilno kopel. V vasi Zalog pri Škocjanu smo našli reko Raduljo s tolmunom ob mostu. Po naši presoji voda ni imela več kot 18 stopinj C. Bilo je super in dobro smo se ohladili. Na travi v senci obrečnega drevja smo si po kopanju privoščili obrok hrane in potrebni opoldanski počitek. Okoli 15h smo nadaljevali kolesarjenje do vasi Zbure, kjer sta nas poživila kava in sladoled. Kdor je moral ali želel, si je v bližnji trgovini dopolnil zaloge hrane. Brez nadaljnjih prekinitev smo pot nadaljevali proti Mokronogu in naprej proti Sevnici, da bi zaključili načrtovani dolenjski krog. Ustavili smo se na levem bregu Save v obcestni gostilni v Boštanju, kjer je bilo dovolj sence za počitek in okrepčilo. Med pogovorom se je Tomaž spomnil na dva nekadilska aktivista, ki bivata v Sevnici in menil, da bi bilo lepo, če bi se slišali ali celo videli. Janka, kljub velikemu prizadevanju, ni mogel priklicati, oglasil pa se je Pavle, prvi predsednik Društva nekadilcev Sevnica. V dobrih starih časih, ko se je lahko še kadilo v gostilnah (ha, ha), smo z njim vzorno sodelovali. Kar smo takrat sejali, danes z veseljem žanjemo. Pavle se je razveselil klica ter Marino in Tomaža povabil na obisk – na svoj ranč. Povabilo sva sprejela, a se nama tedaj niti sanjalo ni, da je to daleč v hribu - na Okroglici in še naprej mimo Sv. Lovrenca (722m nm) v Lokavec. Skupno smo nato preučevali karto in lokacijo približnega cilja, čas pa je bežal. Ura je bila že 19, ko sva se Marina in Tomaž začasno poslovila od sopotnikov in odpeljala navzgor ob Savi do vasi Breg, kjer se je začel vzpon do cilja, za katerega se je kasneje izkazalo, da je bil od Boštanja oddaljen okoli 15 km, pet ob Savi in deset bolj ali manj v hrib. Na dveh tretjinah poti naju je ob naključnem srečanju g. Marjan, meteorolog z Lisce, opozoril, da se iz Ljubljane bliža huda nevihta. Črne oblake sva sicer že nekaj časa opazovala pri vzponu, a optimizem ni pomagal. Dež naju je ujel že nekaj kilometrov pred ciljem. Ko sva Pavletu sporočila kje približno sva, naju je prišel s terencem iskat in naju odpeljal na svoj 110 hektarov velik ranč. Prijazni gospod Pavle nama je postregel s toplo prho in okusno večerjo. Nato smo kramljali ob pregledovanju podrobno zapisane tridesetletne kronologije nastajanja njegove gozdne postojanke. Ura je bila že pozna, ko naju je popeljal do prenočišča. Naslednje jutro obvozimo ranč, si ogledamo bogato cvetoče travnike, občudujemo prelepe gozdove, na samem izviru potoka Lokavščice popijemo čašo vode in na jasi ugledamo srno. Pravi gozdni raj in bogastvo tišine, da se človek lahko temeljito odpočije od mestnega vrveža. Po odličnem in obilnem zajtrku sva se poslovila od prijaznega in dobrosrčnega gostitelja in se spustila do vasi Breg, nato pa ob Savi nadaljevala pot proti Zidanemu mostu in naprej. Hitela sva za najinimi kolesarskimi sopotniki in jih pred Hrastnikom tudi ujela. Kot radoživi otroci so se vozili z visečo žičnico nad Savo. Seveda sva morala poskusiti to vožnjo tudi midva. Miro nama je pomagal z navijanjem vrvi, da je kabina prišla k nam. Vožnja je bila kratka a zanimiva, saj se je na drugem bregu končala s trdim pristankom kabine v betonski steber. Kaj hujšega od presenečenja ni bilo. Nazaj sva prišla na svoj ročni pogon. Še dobro, da sva imela kolesarske rokavice, saj je bilo prijemanje vrvi tako lažje. Ko smo odhajali naprej, je kabina mirno obvisela v najnižji točki vrvi nad sredino Save in čakala na morebitne resne potnike, ki jih je moralo biti včasih precej več. Med vožnjo proti Trbovljam smo razmišljali o nekdanji veliki koristnosti te naše tehnične in prometne dediščine, ki so si jo iznajdljivi Zasavci omislili v pomanjkanju mostov.

Na poti smo ugotovili, da je naš največji problem neučakanost. Novinci še ne vedo, da nimamo časa, da bi se nam mudilo. Tako sta Polde in Majda sklenila, da ne gresta do cilja, ki je na geossu. Nadaljevala sta pot v Litijo in domov v Ljubljano. Glavnina kolesarjev pa se je ustavila v Hrastniku. Po kratkem počitku smo se odpravili proti Trbovljam. Pot nas je peljala v hrib, kjer pa smo kmalu ugotovili, da smo že v mestu zgrešili levi odcep za Trbovlje, kjer bi po načrtu morali iti in ne bi bilo tako strmo. Prijazna domačinka nam je povedala, da se cesta ves čas vzpenja vse do vasi Boben, a da je dovolj sence. Na pol poti pa se je Špeli pokvaril prestavni mehanizem menjalnika pri gonilki. Mojstri med nami, kakršen je Miro, ki sicer vse okvare in defekte odpravi v rekordnem času, tega niso mogli uspešno popraviti. Po uri in pol se je Miro previdno odpeljal s Špelinim kolesom proti vrhu klanca in navzdol v Trbovlje. Spust v dolžini 4 km je bil za ostale fantastičen, za Mirota pa verjetno ne. V Trbovljah pa nismo v soboto popoldne uspeli najti nobenega serviserja. Ostala je le še ena možnost, da bi Špela z nami prišla na Vače. Tomaž se je namreč spomnil sodelavke Tanje, ki stanuje v mestu. Poklical jo je in pripravljena je bila poiskati strokovno pomoč preko svojega očeta. Špelin kolo smo zapeljali na senčno dvorišče pred njegovo garažo, kjer je bilo obilo orodja. Med pametovanjem kako zadevo popraviti, se je pripeljal mimo prijatelj od Tanjinega očeta, ki je po zaprosilu odšel po strokovno pomoč. Po neuspešnem iskanju se je sam lotil zadeve. Pred mesecem je namreč svoji hčeri odpravil podobno okvaro in »finte« še ni pozabil. Potreboval je le pet ali deset minut in kolo je bilo spet nared za vzpone in spuste. Gospodu, naključnemu mojstru, ki ni želel nobenega nadomestila ali nagrade, smo bili zelo hvaležni, kakor tudi Tanji in njenemu očetu. Po slovesu smo se ponovno zagrizli v klanec proti Zagorju. Pozno popoldne smo bili že na pokopališču v Zagorju, kjer smo obiskali grob pokojnega predsednika Drnovška. Skromen grob, kot je bil skromen tudi on. Pot smo nadaljevali proti Kisovcu in Mlinšam. Naenkrat sta nam nasproti pripeljala Marko Kabaj in Stane Mesec, ki sta se že vračala. Za slovo sta nam poklonila dve plastenki odličnega vina, ki smo ga zvečer pili pri Kovačevih. Na naše veliko presenečenje se je ob tem postanku mimo pripeljal še strastni kolesar Brane, tokrat z motorjem. Le kaj se mu je zgodilo, da je presedlal med motoriste?

Zadnji postanek pred vzponom na Vovše smo naredili v gostilni Vidergar. Dan se je že nagibal h koncu, čakalo pa nas je še 5km gozdne poti do prenočišča in do Ekološke kmetije Vovše. Miro in Marko sta želela opraviti plan za tisti dan, zato sta se odpeljala do geossa in že v trdi temi našla kmetijo, kjer smo prenočili. Tudi mi smo prišli do kmetije že v temi. Na priključni poti smo zaslišali prešeren glas Kovačevih deklet, mamice Andreje, najstarejše hčere Vanje, srednje Zoje in najmlajše Ženje. Sirote so nas komaj dočakale. Deklice so se razveselile predvsem babice Marine. Mi pa smo bili veseli, da smo na etapnem cilju in pred zadnjim spanjem na seniku. Kovačevi so nas dobro postregli z neoporečnimi dobrotami zvečer in tudi zjutraj. Žal pa nas je bilo le 11 od sprva 22 prijavljenih. Zato vsega sploh nismo mogli pojesti.

V nedeljskem dopoldnevu smo se poslovili od prijaznih gostiteljev in odšli v dolino vsak po svoje. Večina se nas je odpeljala na geoss, ki je bil dejansko na poti do Ljubljane.

Špela, Olga, Marina, Andrej, Tomaž in Miro smo se odpravili proti kamnolomu nad Kresnicami. Bilo je silno vroče in strmo, a začrtanega nadaljevanja poti v ravnini pod kamnolomom v naravi nismo našli, zato smo se spustili čez Dešen v Senožete. Nadaljevali smo po glavni cesti do Dolskega in se ustavili v imenitni gostilni Pr'krač. Gostilničarjeva hči je bila nad nami tako navdušena, da bo šla naslednje leto z nami.

Po okrepčilu smo bili prej kot v eni uri že v Ljubljani. Odhod vlaka v Maribor, s katerim je odšel Andrej, smo čakali na senčnem gostinskem vrtu v Kolodvorski ulici. Miro je do konca spremljal finalno nogometno tekmo, naslednji dan pa nadaljeval kolesarjenje v Pulo. Naše čestitke in občudovanje si gotovo zasluži. Drugi smo bili tedaj že v prijetnem domačem zavetju.

Zapisala Marina in Tomaž, 14. 7. 2008

1.Vinko, 2. Polde, 3. Rastko, 4. Stane, 5. Branko, 6. Peter, 7. Marko, 8. Stane, 9. Rudi, 10. Zvonko, 11. Marko, 12. Miro, 13. Polde, 14. Janez, 15. Rihard, 16. Drago, 17. Slavko, 18. Tomaž, 19. Majda, 20. Miro, 21. Zdenka, 22. Špela, 23. Marina, 24. Aleksander, 25. Andrej, 26. Olga, 27. Vojko, 28. Željko.

Miro pa je napisal tole:

In se je zgodilo.

Jože v Ameriki, mi pa na kolesarjenje.

Upam sem, da bo Jože nazaj in da nas bo vodil tako kot mnoga leta. Ampak...

Želel sem, da bi bil tukaj z nami, hkrati pa sem vesel, da uresničuje svoje sanje.

Sicer sva pa, preden je odšel, začrtala pot in določila datum. Tako, da so mi ostale tehnične zadeve (risanje zemljevida, obveščanje po elektronski in običajni pošti...).

Začetek, 25.6.2008, zaključek na Vovšah (ekološka kmetija Marininega sina Poldeta). Marina je želela, da začetek prestavim na 26.6.2008. Nisem se dal in sem vključil še GEOSS in potovanje podaljšal na 5 dni.

Tako smo začeli v štirih skupinah.

Mariborska 1 (Aleksander, Peter, Miro B., Miro P., Marko S., Andrej, Rudi, Karl, Zvonko) je začela 25.6.2008 v Bohovi in prikolesarila v Poljčane.

Mariborska 2 (Stane, Rastko, Polde, ..., Zdenka, 25.6.2008 z vlakom iz Maribora do Pragerskega,
Ljubljanska 1 (Drago, Vinko, Špela, Olga, Janez je prišla 25.6.2008 z vlakom iz Ljubljane v Pragersko.
Ljubljanska 2 (Marina, Tomaž, Majda, Polde) 26.6.2008 z vlakom do Celja in potem priključitev skupini na poti na Planino.

Prihajali in odhajali so Marko K., Stane-gusar, Željko, Mišo.

Mariborska 1 Dobili smo se ob dogovorjeni uri pred Rutarjem in pika. Pogrešal sem Staneta Kunta, ker mi je mojster Fajdiga prejšnji dan povedal, da mu je pripravil kolo za to našo pot. Mimo Račkih ribnikov

-------

Nekaj slik s potovanja si lahko ogledaš tukaj

Sopota 2007

2007-06-29T21:32:00.002+02:00

Sopota 2007
od 15. do 18. junija 2007 (od petka do ponedeljka)

Celotna pot je bila dolga približno 220 km, bilo je šestindvajset udeležencev.

Galerijo slik si lahko ogledaš tukaj.

Smer poti:
Maribor – Zidani most (vlak) – Radeče – Sopota - Zagozd – Šentrupert – Mirna – Debenec – Trebelno – Škocjan – Krakovski gozd – Krško - Artiče – Bojsno – Gregovci – Bizeljsko - Klanjec – Kumrovec – Imeno – Podčetrtek – Vonarje – Rogatec - Stoperce – Majšperk – Ptujska gora – Sestrže - Pragersko (vlak).
Kraji z rdečo pisavo povedo, kje smo našli prenočišče.

Udeleženci:
Špela, Ana, Nenad, Danijela, Franc, Viljem, Zvonko, Peter, Marko, Bogomir, Marina, Slavko, Stanko K., Vojko, Jože, Stane M., Drago, Miro, Aleksander, Željko, Barbara, Andrej S., Andrej Š., Rudi, Olga, Vinko,

VTISI S POTEPANJA

Težko pričakovani dan - petek 15. 6. 2007, mi pa se odpravljamo na letošnje kolesarsko potepanje po naši prelepi Sloveniji in sosednji Hrvaški - SUPER.

Prvi dan
Predvsem nas vse udeležence najbolj zanima , kdo nas bo čakal na železniški postaji v Zidanem mostu, ki je bilo letošnje zbirno mesto. Iz Ljubljane smo se pripeljali z vlakom Špela iz Tržiča, Olga iz Logatca in trije iz Ljubljane Marina, Vinko in Drago. Ko smo se pripeljali v Zidani most, smo zaman iskali skupino kolesarjev s Štajerske. Izkazalo se je, da nam jih je zakril vlak, ki je stal na postaji. Prisrčno smo se pozdravili. Jože je povedal nekaj uvodnih besed. Premaknili smo se do kulturnega doma v Radečah, se prešteli, bilo nas je 25, od tega 6 žensk. Nastala je prva skupinska fotografija. Od Radeč, kjer delajo papir, smo se vzpenjati proti Jagnjenici in naprej ob reki Sopoti do vasi Sopota. V vasi nas je prijazno postregla gospa Alojzija Kmetič, ki nam je med drugim pokazala tudi kako se prede na kolovrat. Po krajšem počitku smo nadaljevali pot do izvira Sopote. Dvignili smo se na višino 740 m do vasi Zagozd, ki ima samo 8 hiš. Prijazen domačin nas je postregel z domačim jabolčnikom. Blizu Dol nad Litijo smo se obrnili proti Šentrupertu. Spustili smo se na 280 m. Šentrupert je znan po lepi cerkvi iz 16 stoletja. Pred cerkvijo so postavili mlaj namenjen mladoporočencem. Marina in Jože sta se pod tem mlajem slikala, kot udeleženca naših kolesarskih potepanj z najdaljšim stažem. V tem kraju smo se okrepčali, saj smo bili že pošteno lačni.
Pot smo nadaljevali v Mirno, ki je na višini 248m Tudi tu smo imeli počitek. Večina nas je obiskala mirenski grad, ki ga obnavljajo. Odločili smo se, da bomo prespali v planinski koči na Debencu, ki je 547 m visoko. Zvedeli smo, da je koča zaprta, ker jo obnavljajo. Med vzponom nas je dohitel 26. udeleženec Andrej, ki sta ga do Mirne pripeljala Cvetka in Karlo, saj veste, tisti s hoduljami. Na vrhu pa nas je čakalo presenečenje.Tam je bilo ogromno ljudi, socialni demokrati so imeli ravno na ta dan zborovanje. Na njihov račun smo vsi dobili dober golaž. Ko se je znočilo, so se ljudje razšli, mi pa smo si v zavetju pripravili improvizirana ležišča. Tla so bila res trda, lesena ali kamnita. V prvem dnevu smo prevozili 51 km, malo gor, malo dol, da ni bilo dolgčas. Ko smo se zjutraj zbudili, smo ugotovili, da je ponoči deževalo, zato ni bil razgled najboljši. V megli smo videli Trebelno in Dob. O zloglasni kaznilnici na Dobu, smo marsikaj zvedali od gospoda Kosa, ki je bil svoj čas zaposlen v kaznilnici. Njegova žena nam je postregla s kavo in čajem.

Drugi dan
Nadaljujemo proti Trebelnem. Manjša skupina se je odločila za daljšo a položnejšo pot čez Mokronog, večina pa je obiskala privatno posest Pule, kjer si izletniki lahko marsikaj privoščijo: jahanje, dobro prehrano, udobno spanje in še kaj.j. Ko se spuščamo skozi gozd, Špelo na pesku zanese in pade. Marina poskrbi za rane in pot nadaljujemo do Škocjana. Tukaj smo se odločili, da jo uberemo naprej po ravninski poti skozi Krakovski gozd. Postaja vedno bolj vroče, 30 stopinj Celzija. Kmalu se pripeljemo v Krško, kjer si privoščimo kosilo v restavraciji. Medtem veselo dežuje.
Nadaljujemo proti Artičam, kjer se razdelimo. Večina prespi na Banovi domačiji. Trije Slavko, Zvonko in Marina pa se odpeljejo do Bizeljskega.

Banova domačija nas je očarala že s svojim videzom - lesen gradbeni material, s slamo pokrite strehe in lično urejena okolica. Ko pa smo še pokukali v hišo in ostala gospodarska poslopja, se nam je čas zavrtel kar dvesto let nazaj!
Pa smo se kar hitro vrnili na realna tla. Ker nismo vedeli, kdaj nas bo obiskal oskrbnik in nam prižgal razsvetljavo, smo si uredili ležišča. Nekateri na opojno dišeči slami, drugi pod zvezdnatim nebom ali v varnem zavetju šotora.
Večer nam je minil kot blisk: poslušali smo oskrbnikovo predstavitev zgodovine domačije, skrbeli za lačne želodce, hvalili Aleksandrovo polento z mlekom, klepetali in se prijetno imeli. V spanec smo potonili ob regljanju žab v mlaki.
Zjutraj sta nas z obilnim zajtrkom razvajala Ana in Nenad. Nato se je poslovila Olga in odkolesarila na vlak do Dobove, ostali pa so šli novim dogodivščinam naproti. (O.Š.)

Tretji dan
Pri odhodu z Artič se nam je nekje izgubil Miro. V Bojsnem smo ga sklenili počakati in smo se polegli v senci velike stare hruške. Pa je domačin iz bližnje hiše zavpil na nas: »Ste kaj žejni?« » Smo! »smo zavpili enoglasno. V trenutku so nam prinesli poln jerbas sokov, piva in vode.

V Gregovcih blizu Sotle smo si ogledali še Nujčev hrast, ki zaradi svoje velikosti spada med stotere znamenitosti Slovenije.
V nedeljo dopoldne se nam pridruži Stane Mesec, ki nas popelje do Kumrovca, kjer smo si ogledali Titovo vas. Pot nas je vodila proti mejnemu prehodu Miljana. Tam je oba simpatična carinka zanimalo Jožetovo "lezikolo". Počivali smo v Imenu. Tam se je nekaj kolesarjev poslovilo, saj se imeli v ponedeljek že službo. Miro je imel smolo, saj mu je 3 krat spustilo zračnica.
Odpeljali smo se proti Podčetrtku. Lepo se je videl velik grad. Po stranskih poteh smo skozi Vonarje prispeli do Rogatca in Stoperc, odkoder smo se spustili v dolino "Winetuja", kjer smo zaslišali veselo glasbo in videli veliko ljudi, ki so se zabavali. Nekateri kolesarji so si naročili večerjo, drugi so kuhali sami. Vinko in Drago sta si kar hitro postavila šotor. Uslužbenci tamkajšnjega gostišča so nas opozorili, da tu ne moremo prespati, ker okolico nadzorujejo s kamerami in alarmom. Vsi razen Vinka in Dragota, ki sta že veselo smrčala v svojem šotoru, smo se morali ponovno spraviti na kolesa in se odpeljati 5 km nazaj v hrib, da si poiščemo primeren prostor za spanje. To nam je uspelo šele okoli polnoči. Našli smo sicer streho, a klopi so bile kar trde.

Četrti dan
Peljali smo se skozi Majšperk, ki ima zelo lepo šolo in proti Ptujski Gori, kjer jstoji čudovita, stara cerkev s pogledom na Maribor. Sledil je super spust v Podlože in naprej v Medvedce ter Sestriže. Cilj je bil dosežen-železniška postaja Pragersko.
Vreme nam je bilo res naklonjeno. Mokri nismo bili niti enkrat. Vroče nam je bilo, saj so temometri kazali tudi 30 stopinj. Startalo nas je 26, na cilj nas je prišlo 13. Še zadnja fotografija v slovo, z obljubo, da se naslednje leto spet vidimo.
(Marina)

In kako smo prispeli domov Mariborčani?
S Ptujske gore smo se pol poti do Sestrž prebijali proti močnemu vetru, nato pa nam je veter pomagal, da smo ob prijetnem pogovoru kar »zdrseli« do Pragerskega. V veselem razpoloženju smo se poslovili od ljubljanskih kolegic in kolegov, ki so se z vlakom ob 12. uri odpeljali proti Ljubljani, sami pa smo na Rudijev predlog ob progi in nato skozi naselje Pragersko dospeli v Stažgojnco. Od tod smo v Šikolah zavili na glavno, regionalno manj prometno cesto.
V Podovi smo skrenili v krajinski park, kjer smo imeli ob ribiškem domu pred tretjim Turnovim ribnikom »imaginarni« pogovor o čolnarjenju, katerega delček bi kazalo v prihodnje uresničiti. Družno smo popili tudi toplo skisano mleko, ki je bilo bolj podobno ne preveč vabljivi skuti. Miro je povabil vse preostale kolesarje, iz Maribora in okolice, ki so pri kolesarjenju vztrajali do konca, na sladoled v Hočah, kar smo z veseljem sprejeli in se ob sladici poslovili z upanjem na prihodnje srečanje, če ne prej pa vsaj prihodnje leto.
Za prihodnje kolesarjenje je Rudi predlagal traso izleta: Ptuj- Ormož- Središče ob Dravi- Varaždin in povratek preko Prekmurja nazaj v Maribor. Če bi to bilo premalo, bi zavili še na Madžarsko in »otežili« potovanje z Goričkim. Anka pa mi je povedala, da je Miro prosil Špelo naj razmisli o kolesarjenju na Gorenjskem.
Kot vsako leto, (kadar se mi-nama je uspelo pridružiti kolesarjenju z našo čudovito druščino) je bilo tudi tokrat potovanje naporno, a čudovito. Dogodivščine in medsebojni pogovori, lepi odnosi, strpnost in potrpljenje vodnikov (Jože in Miro) negotovosti in sprotna prilagajanja poti, prehranjevanja in nekoliko adrenalinska prenočevanja, ter prekrasna narava, vse je prispevalo k enkratni ubranosti »pionirsko-raziskovalno« naravnane skupine. Tako zelo starosto in interesno heterogena skupina, je na poti bila kot tesno povezana ekipa, ki je občasno sicer doživljala majhne nesporazume, a na koncu se je vse čudovito zgladilo.
Skratka komaj čakam, da bo drugo leto, kamorkoli, ponovno organizirano podobno kolesarjenje.

V Hočah 19. 6. 2007 Ana in Nenad Bartol

Ta potopis so po svojih močeh pripravili Marina, Olga, Ana, Nenad in Jože.
Če se še kdo kaj spomni, naj napiše, bomo objavili.

Miro si je omislil svoj blog, vanj lahko pokukate tukaj.
http://www.vecer.com/blog/kolesarjenje

Brkini 2006

2006-06-30T21:46:00.001+02:00

Brkini 2006
od 23. do 26. junija 2006 (od petka do ponedeljka)

Celotna pot je bila dolga približno 200 km, bilo je dvajset udeležencev.

Smer poti:
Maribor – Postojna (vlak) – Trnje – Knežak - Smrje – Novakov mlin - Prem – Pregarje – Tatre – Artviže – Motovun – Divača – Gorenje – Povir – Dutovlje – Pliskovica - Gorjansko – Komen – Tomačevica – Štanjel – Vipava – Gradišče – Podnanos – Razdrto - Veliko Ubeljsko – Postojna (vlak).
Kraji z rdečo pisavo povedo, kje smo našli prenočišče.

Udeleženci:
Špela, Zvonko, Peter, Stanko K., Marina, Vojko, Tomaž, Stane M., Miro, Vinko, Drago, Rudi, Olga, Matej, Saška, Aleksander, Miro B., Željko, Jožica, Jože.

KOLESARSKO POTEPANJE PO BRKINIH IN KRASU 2006
(Potopis sta pripravila Marina in Tomaž)

V petek 23. 6. 2006 ob 9.30 pripelje vlak iz Maribora z našimi štajerskimi kolesarji na ljubljansko železniško postajo. Tu vstopimo Vinko Zobec, njegov prijatelj Drago Pegan, mlada Saška in veterana Marina Kovač in Tomaž Mancini. Vinko in Saška sta pred leti že kolesarila z nami, zato na hitro obnovimo spomine. Srečanje dobrih prijateljev, samih nekadilcev, na vlaku je prisrčno, saj se nismo videli celo leto. V Postojni se nam pridružita še Špela Ahačič in Jožica Uršič, ki sta tja prišli s svojima avtomobiloma. V Postojni se kar najhitreje skobacamo iz vlaka in ugotovimo, da nas je 19. Na peronu nas pozdravi Janez Pirnat iz Ljubljane, ki se pohvali z novo specialko, a ne gre z nami.

Ob 11.00 se naše potovanje začne. Termometer kaže 30 stopinj Celzija. Postojno zapustimo na njenem JV robu in z glavne ceste zavijemo čez vasi po gozdni poti proti jugu. Kolona se raztegne. Kmalu naletimo na vojaški tabor. Najpogumnejši fantje splezajo na ostanke tankov, drugi se zaženejo čez preval po prašni cesti dalje. Naenkrat mimo »tankistov« pripelje vojaški džip. Nejeverni Tomaži za vsak slučaj povprašajo vojaka za pravo pot proti Palčjemu jezeru in izkaže se, da glavnina kolesarjev vozi po napačni cesti. Džip zapelje za njimi in kmalu smo spet vsi skupaj. Eni so potrošili nekaj svoje energije, drugi so jo privarčevali. Nič zato. Pomembno je, da se kolesarji nikoli ne izgubimo, ampak včasih najdemo novo pot.

Čez nekaj časa spet odkrijemo novo pot, ki drži tja proti zvezdam. Vsaj tako se nam zdi, ko rinemo v brezkončni klanec navzgor in le navzgor. Po dveh urah prašnega vzpona zgroženi spoznamo, da smo na vrhu pri Sv. Trojici (1106 m n.m.) in da je vrnitev po isti poti neizbežna. Vrh dejansko dosežejo le najbolj vztrajni izvidniki z Mirom Petričem na čelu. Ostali čakamo na obcestni zajedi na nove informacije in se tolažimo z ugotovitvijo, da je tu okoli svoje dni kolovratil Martin Krpan. Na koncu spusta po cesti, ki smo jo zdaj že poznali, v križišču, kjer stoji iz kraškega kamna izklesana cerkvica Sv. Trojice – prava mala vojaška umetnina, ugotovimo, kako je prišlo do pomote: V vasi Trnje stoji cerkev Sv. Trojice, mimo katere smo želeli iti. Na prej omenjenem križišču, ki ni daleč od vasi Trnje, pa stoji smerokaz z napisom Sv. Trojica. Ko smo tablo zagledali nismo prav nič oklevali in se kar po črednem nagonu zagrizli v klanec. Na žalost smo izgubili dve uri in nekaj moči.

Ta čas kasneje pridobimo nazaj z opustitvijo ogledov bližnjih jezer, ki so ostala brez vode. To izvemo od Olge Šolc, ki nas že tri ure čaka ob Petelinjem jezeru, se nato premakne na Palčje jezero, v vasi Trnje pa se končno srečamo. Ura pa je že 15.00. Olga je tokrat prvič z nami in tako nas je skupaj 20. Nekateri odpeljejo do Pivke in si naročijo pico, drugi vozijo dalje proti jugu proti Ilirski Bistrici in najdejo prostor za počitek v okrepčevalnici v Knežaku. Ta ne ponuja hrane, zato si domiselna Jožica naroči pico po telefonu, tj. pokliče Tomaža, ki še sedi v restavraciji v Pivki. Tomaž naroči pico za seboj in ji še toplo čez pol ure srečno pripelje na kolesu. Preostali štirje člani skupine iz Pivke se nam nekaj kasneje od dežja rahlo premočeni pridružijo. Ob pijači in pogovoru se spoznavamo, saj so prvič med nami Aleksander, Željko in Olga.

Po nasvetu domačinov se odpravimo k Novakovemu mlinu, kjer bi se dalo prenočiti. Zato pri Šembijah z glavne ceste zavijemo desno proti Smrjam in kmalu zaslišimo živahno glasbo, ki nam da slutiti, da se nedaleč stran nekaj dogaja. Sredi gostega drevja naletimo na sotesko reke Reke, a ne vidimo še nobene hiše, kaj šele mlina. Nedaleč stran od jezu končno najdemo ozko brv, ki vodi čez reko do mlina. Tam pa naletimo na privatno veselico z živo glasbo in plesalci na odru ter klopmi pod šotorom. Z oskrbnikom se dogovorimo za prenočišče pod velikim šotorom oz. kjerkoli si kdo ležišče najde, prej pa počakamo, da se stemni in zabava konča. Noč je prijetno topla in ob šumenju Reke kmalu zaspimo.

Naslednji dan v soboto 24. 6. 2006 nam lastnik mlina pove in pokaže, kje naj nadaljujemo pot proti Artvižam. Po jutranji kavici obrnemo pedala po strmi makadamski poti čez Smrje, Čelje, Prelože, Pregarje in Tatre. Vmes se ustavimo v Premu, kjer se ob temeljitem ogledu 800 let starega gradu spomnimo Dragotina Ketteja. Prijazni domačin nam razkaže tudi okolico gradu in opozori na največji umetni železniški nasip v Sloveniji, ki se razteza preko soteske potoka Ratovski žleb. Nasip je bil narejen leta 1863 za železnico Dunaj-Reka in je že precej zaraščen. V Pregarje prikolesarimo ob 13.00 in se ob hudi vročini (35 stopinj C) zatečemo v senco. Ob našem izreku, da nimamo časa, da bi hiteli, tri ure počivamo, ob 16.00 pa odrinemo naprej. V Tatrah se za kakšno uro ustavimo na prizorišču gasilske veselice, sedemo okoli kamnite mize in si kot prvi gostje postrežemo s pivom in vinom, pripravljenim za obiskovalce. Nekateri si ogledajo tudi zanimivo razstavo domačega kmečkega orodja, ki jo je pripravila brkinska folklorna skupina. Pot nadaljujemo še preden se veselica začne. Nad Artvižami si ogledamo staro cerkvico Sv. Socerba, ki stoji na najvišji točki Brkinov (817 m n. m.). Čudovit razgled dopolnimo s spustom v Divačo, kjer si v okolici najdemo prenočišče. Skupina se pri tem razdeli, a naslednji dan zjutraj se brez težav sestanemo.

V nedeljo 25. 6. 2006 nadaljujemo pot skozi Povir, Križ in Tomaj, tj. deželo pravega kraškega terana, ter se ustavimo v Dutovljah pri Špelinih znancih. Postanek ob čudovitem teranu se kar zavleče. Pokliče nas tudi Zdenka iz Maribora, ki žal ni mogla z nami. V Pliskovici si ogledamo novo mladinsko prenočišče – Youth Hostel, ki je urejen v obnovljeni 200 let stari hiši. Po trinajsti uri se pripeljemo v Tomačevico. V senčnem borjaču tiskarne Grafitisk nas prisrčno sprejme in pogosti družina Tomaževega sorodnika Igorja z ženo Elisabetto in igrivima sinčkoma Janezom Diegom ter Jurijem. Ker je silno vroče, popijemo več litrov izjemno dobre mrzle vode in še boljšega terana, da o češnjah in mesu ne govorimo. Nekateri se zavlečejo pod drevo v bližnjem borovem gozdičku in odspijo svoj čas. Pozno popoldne se od družine Tenze poslovimo in za spomin naredimo skupinsko sliko. Pot nas vodi v utrjeno mesto Štanjel, ki si ga večina ogleda. Tam dobimo sporočilo od Draga in Vinka, ki sta šla naprej proti Vipavi po prvotno začrtani poti skozi Slap. Kasneje pa na žalost izgubimo vsako sled za njima. V Štanjelu prejmemo nasvet, da se je vredno ustaviti v Čehovinu ob izviru izjemne in stoletja znane pitne vode. Nasvet domačina upoštevamo in si do vrha napolnimo bidone z odlično izvirsko vodo. Skozi Manče pridemo v Vipavo in si ob izviru reke Vipave privoščimo fuže z gobami in osvežitev. Počasi se že temni, ko nam prekaljeni kolesarski maček Stane Mesec svetuje, da naj prespimo v vasi Gradišče nad Vipavo (cca 350 m n.m.). Nasvet upoštevamo in s polnimi želodci rinemo v hrib okoli 2 km daleč prav pod skalno ostenje Nanosa oz. Gradiške Ture (793 m n. m.). Trda tema je že, ko prispemo na neko nogometno igrišče z goloma, gugalnico in pipo s tekočo vodo. Ob soju baterijskih svetilk si uredimo ležišče na travi pod milim nebom. Svetlo in izredno toplo noč prespimo bolj ali manj uspešno.

V ponedeljek 26. 6. 2006 se s hriba spustimo do Vipave in nadaljujemo pot do Podnanosa. Iščemo stranske poti in skozi Lozice pripeljemo v Razdrto. Na poti do Postojne poiščemo senco v nekem sadovnjaku, saj sonce neusmiljeno pripeka. V Postojni si privoščimo še zadnji skupni obed, ob 16.10 pa že sedimo na vlaku. Med nami pa ni »izgubljenega para« Draga in Vinka, zato smo malce zaskrbljeni. Kasneje izvemo, da sta si za en dan podaljšala počitnice in prišla domov zdrava in cela. Na ljubljanski železniški postaji še pogled na števec kilometrov: točno 200.

Zapisala: Marina in Tomaž
Julij 2006

Brkini 2006, brv čez reko Reko
Galerijo slik si lahko ogledaš tukaj.
Tukaj so pa Saškine slike
Na voljo je tudi kratka predstavitev Brkini-2006.pps

Savinjsko 2005

2005-07-01T21:50:00.004+02:00

Savinjsko 2005

od 24. do 27. junija 2005 (od petka do ponedeljka)

Marija Čreta

Celotna pot je bila dolga približno 300 km, bilo je dvajset udeležencev.

Smer poti:
Maribor – Pragersko – Žabljek – Loče – Špitalič – Žička kartuzija – Frankolovo – Polže – Dobrna – Paški Kozjak – Velenje - Andraž – Braslovško jezero – Dobroveljska planota – Marija Čreta – Sv. Jošt – Lipa – Vransko – Prebold – Liboje – Dom na Šmohorju – Spodnja Rečica – Laško – Maribor ali Ljubljana.
Kraji z rdečo pisavo povedo, kje smo našli prenočišče.

Marina in Pilharmonija na Vranskem v živo

Udeleženci:
Špela, Zdenka, Nenad, Zvonko, Peter, Marko, Bogomir, Marina, Stanko K., Vojko, Tomaž, Stane M., Miro, Janez, Denis, Barbara, Andrej, Jožica, Miran, Jože.

Nekaj slik si lahko ogledaš tukaj

Porabje 2004

2004-07-01T21:56:00.000+02:00

Porabje 2004

Čas potovanja: od 19. junija (sobota) do 22. junija 2004 (torek)
Načrt poti, ki je bil objavljen v razpisu sta pripravila Jože Marolt in Miro Petrič
Potek poti:
Maribor - Zgornja Kungota - Plač - Grassnitzberg (Kresnice) - Spielfeld (Špilje) - Weitersfeld - Mureck (Cmurek) - Vratja vas – Žepovci - Apače - Gornja Radgona – Mele – Petajnci - Gederovci – Cankova - Ledavsko jezero – Krašči- Rogašovci – Aigen - St. Anna a. Aigen - Kalch – Krottendorf – Tauka - Tromejnik - Trdkova - Martinje – Zg. Senik (Felsösölnök) - Sp. Senik (Alsószölnök) -Slovenska vas (Rábatótfalu) - Monošter (Szentgotthárd) – Csörötnek – Kondorfa – Őriszentpeter – Nagyrákos – Szatta - Kerkáskápolna – Magyarförd – Szentgyörgyvölgy – Márokföld – Kobilje - Dobrovnik – Bukovniško jezero - Nedelica - Velika Polana - Dolnja Bistrica – Razkrižje - Gomila – Kog - Središče ob Dravi - Ormož -Vel. Nedelja – Zamušani - Gorišnica – Muretinci - Nova vas – Šturmovci – Ptuj - Orešje – Krčevina - Dvorjane – Duplek – Maribor.
Kraji z rdečo pisavo povedo, kje smo našli prenočišče.

Udeleženci: Miro P., Jože, Stane, Bogomir (Jura), Zvonko, Zdenka, Miro B., Ana, Nenad, Marko, Peter, Vojko, Vinko (skupaj 13)

Kratko poročilo o potovanju

Prvi dan.
Dež, dež, dež … Nekaj telefonskih klicev: preverjajo, ali bomo šli kljub takemu vremenu. Odgovarjam: ob 10. uri na zbornem mestu, potem pa bomo videli.. Pri stari lokomotivi je bilo ob dogovorjenem času kljub dežju že nekaj starih mačkov: Stane, Miro, Marko, Zvonko, Miro B., dva nova: Vinko in Vojko ter nekaj radovednežev, ki so nas prišli pogledat, ali res mislimo v takem vremenu odriniti na pot. Med razpravljanjem je prenehalo deževati. Nenad si je premislil in skočil domov po kolo in ženo, da nas bosta dohitela, če bomo šli naprej. Zdenka in Jura obljubita, da se nam bosta priključila v ponedeljek. Nato smo jo v oblačnem vremenu ubrali proti Zgornji Kungoti. Na Plaču nas je obsijalo sonce, ki nas je potem spremljalo do večera. Pred prehodom čez državno mejo smo se še nazobali češenj, nato pa se spustili proti Špilju, kjer sta se nam pri mostu pridružila še Ana in Nenad. Po kolesarski poti R2 smo prišli v Cmurek, kjer smo si ogledali stari mlin. Pot nas je potem vodila zopet po slovenski strani Mure skozi Žepovce, nakar smo si privoščili krajši počitek v Apačah. V Gornji Radgoni smo smo si obnovili zalogo hrane in pijače, potem pa smo se ustavili v Meleh. Pri domačinu Janku so nas postregli s pijačo in nam podarili spominske kape. Janko nas je potem popeljal po bližnjici ob Muri do novega petanjskega mostu. V prijetni vožnji po pomurskih ravnicah smo ćez Cankovo kmalu prišli do vznožja Goričkega. Pri Ledavskem jezeru smo pri Ferencovih vprašali za prenočišče in prespali na senu v majhnem skedenjčku.

Drugi dan
Drugo jutro nas je zaradi obveznosti zapustil Marko, ostali pa smo nadaljevali pot proti Avstriji. V Rogašovcih smo prestopili mejo in se po kolesarski stezi rahlo povzpeli do naselja Aigen, kjer nas je presenetila nekajminutna ploha. Čez razgibane hribe in doline smo skozi naselja St. Anna, Krottendorf in Tauka kmalu pririnili po strmi cesti do Tromejnika. Vmes smo sproti ob sončnem vremenu nabirali gobe, ki smo jih uzrli kar med vožnjo skozi tamkajšnje gozdove. Po krajšem počitku na tromeji smo se zopet znašli na slovenski strani. Ob poučni gozdni poti z urejenimi prostori za kolesa, smo prispeli v dolino v vas Trdkova, nato pa zopet gor do Martinja. Sledil je lep spust na madžarsko stran v Zgornji Senik in dalje skozi Slovensko Ves do Monoštra. Malo pred njim nas je le dohitel napovedani dež. Na pokriti verandi male slaščičarne smo nekaj časa vedrili, z Mirotom sva skuhala juho z rezanci. Pri razglabljanju kaj storiti je Miro omenil, da je menda v Monoštru slovenski hotel Ajda in bi morda tam lahko prespali, če se vreme ne bi razvedrilo. Ker do Monoštra ni bilo več daleč, smo se kar v dežju napotili v iskanje tega hotela. A v nobenem jeziku nismo mogli dobiti informacije kje je ta Ajda. Na koncu smo se le izvedeli, da je v Monoštru edini slovenski hotel Lipa, katerega smo kmalu našli. Proti večeru se je zjasnilo in čas do počitka smo izkoristili za ogled Monoštra in dobro večerjo. Plačali smo lahko s tolarji.
Tretji dan
Po prijetnem spanju v lepem in ne dragem hotelu Lipa smo se zbudili v sončno jutro. Po krajšem posvetu smo se odločili, da bomo Goričko obšli in se vrnili v Slovenijo po nekoliko daljši, a bolj ravninski poti po madžarski strani proti mejnemu prehodu Kobilje. Skozi naselja s čudnimi imeni (Csörötnek – Kondorfa – Őriszentpeter – Nagyrákos – Szatta - Kerkáskápolna – Magyarförd – Szentgyörgyvölgy – Márokföld) je bila vožnja prijetna, spet smo lahko nabirali gobe, videli velike farme govedi in celo srnjake. Pri Kobilju smo že tretjič prišli v Slovenijo. V Dobrovniku sta se nam priključila še Zdenka in Jura. Odpočit smo se šli k Bukovniškemu jezeru, pili vodo iz Vidovega studenca, stali na zdravilnih točkah. Z Mirotom sva si ob jezeru skuhala ajdovo kašo z gobami, v glavnem so bile to rdečkaste mušnice. Noben drug si ni upal jesti najinega kosila.
Pa smo bili zopet na poti čez ravno Prekmurje proti Veliki Polani. Muzejska hiša Miška Kranjca je bila zaprta in smo krenili naprej proti Bistrici. V Razkrižju smo se ustavili pri majhnem kovaškem muzeju pri Horvatovih. Ker se je že približevala noč, smo vprašali če bi lahko prespali pri njih. Dali so nam na voljo skedenj, Stane je postavil šotor, nekaj jih je prespalo v sobi. Dober domač narezek in vino sta pripomogla k dobremu spanju.

Četrti dan
Kje so vremenarji, ki so napovedovali dež? Že spet smo se zbudili v jasno sončno jutro. Po obilnem zajtrku smo krenili proti Kogu, poznanem po dobrih vinih. Pri šoli smo pokramljali z učiteljicami, ki so nas postregle s hladno pijačo, Miro pa se je takoj vključil v igranje nogometa s tamkajšnjimi učenci. Naročili so nam, da se lahko ustavimo pri Orešnikovih in si naberemo češenj. Gospodar Darko je bil slučajno doma in nas je pogostil z nekaj litri dobrega domačega vina. Nekaj se nas je odločilo, da si gremo ogledat ekološko kmetijo pri Pučnikovih v dolini tik ob hrvaški meji. Pri vožnji nazaj se je zgodil prvi defekt. Za silo smo poškodovani plašč podložili, da je vzdržal do Središča ob Dravi, kjer smo pri Merkatorju kupili novega. Od nas se je poslovil Stane, ker jo je po najkrajši poti ubral proti Kozjemu. V Ormožu se nam je zopet pridružil Miro B., privoščili smo si počitek, nato pa nadaljevali vožnjo po stranskih cestah skozi Zamušane in Muretince in Novo vas do jeza na Ptujskem jezeru. Nekaj se nas je ustavilo v Šturmovcih, naravnem zavetju za ptice. Domačinki, ki sta grabili seno, sta nam povedali nekaj o tem kraju in da odkar so zgradili elektrarno Formin, drevesa propadajo, ker ni več mulja, ki so ga včasih prinašale poplave. V Vidmu pri Ptuju smo se dotaknili reke Dravinje, nato pa po stranskih poteh proti Ptuju. Tisti, ki niso šli v Šturmovce so bili pred nami in vsi skupaj smo se dobili šele v Dvorjanah, odkoder smo se posamično ali v skupinah podali prozi bližnjemu Mariboru.
Vsega skupaj se je nabralo okoli 350 kilometrov. Poprečna hitrost potovanja 16 km/h. Prečkali smo naslednje reke: Pesnico, Muro (štirikrat), Ledavo, Rabo, Zalo, Krko, in Dravo.
Zapisal Jože Marolt27.7.2004
Slike s potovanja po Porabju 2004 (Jože)
Slike s potovanja (Miro)

Kočevsko 2003

2003-07-01T13:33:00.000+02:00

Čas potovanja: od 25.junija (sreda) do 28.junija 2003 (sobota)
Dolenje jezero 2003

Kratko poročilo o potovanju
Načrt poti, ki je bil objavljen v razpisu sta pripravila Jože Marolt in Miro Petrič

Potek poti: Maribor – Ljubljana (vlak) - Iški Vintgar - Krim - Rakitna - Cerkniško polje - Dolenja vas - Dolenje jezero – Otok – Dane - Stari trg - Loški potok - Jelenov žleb - Glažuta - Grčarice - Gotenica - Kočevska Reka - Kočevje - Mala gora - Polom - Žvirče - Ambrus - Kamni vrh - Fužina - Krka - Muljava - Stična - Debeče - Javorje - Bogenšperk - Litija (vlak)
Kraji z rdečo pisavo povedo, kje smo našli prenočišče.

Udeleženci: Jože, Stane, Bogomir (Jura), Zvonko, Špela, Zdenka A., Miro P., Jasna, Stanko, Marjan, Marina, Tomaž, Jožica, Denis, Marko, Živko, Janez, Peter, Karel, Matjaž, Boris, Srečko, Veronika (skupaj 23)

Dolenje jezero

Prvi dan. Ob dogovorjenem času smo se zbrali na mariborski glavni železniški postaji. Pred odhodom vlaka smo zvedeli, da Ana in Nenad ne bosta šla z nami, ker jima je neurje en dan prej poškodovalo streho. Jura in Jože sva ugotovila, da imava prazni zračnici zamenjala sva jih z rezervnimi kar med vožnjo na vlaku. V Celju se nam je pridružil Stane iz Kozjega, v Ljubljani pa so nas pričakali stari prijatelji in še nekaj novih. Po krajšem postanku smo jo ubrali proti ljubljanskemu barju, a se je skupina zaradi semaforjev kmalu pretrgala. Sam vodja je izgubil stik s skupino a smo kmalu spet prišli skupaj na Ižanski cesti. Po nasvetu Ljubljančanov smo se odločili, da gremo na Krim mimo Iškega Vintgarja in potem po makadamski cesti čez Gornji Ig in ne skozi Preserje, kot je bilo prvotno predvideno. Pred vzponom smo se v Iškem Vintgarju malo odpočili, nato pa več ur pritiskali pedale po dokaj lepi in ne preveč strmi makadamski cesti do planinske koče na Krimu (1107 m).
Krasni razgledi! Ali naj prenočimo tukaj ali gremo naprej proti Cerkniškemu polju? Večina se je odločila za pot naprej in po daljšem počitku smo vzeli pot pod noge. Z Mirotom sva vozila zadnja in po nekaj kilometrih je Jožetu počila zadnja zračnica na lezikolu. Nič hudega, če bi imel rezervno zračnico, to smo že porabili, ko smo jo menjavali na vlaku. Nujno je bilo krpanje. Nič hudega, če ne bi pričelo deževati. Daleč naokoli pa ni bilo nobenega zavetja. Premočena do kože sva zadevo za silo uredila in se spustila po blatni cesti proti Rakitni. Ker bi bil v takšnem stanju spust proti Cerknici ravno pravšen za staknitev kakega prehlada ali česa hujšega, sva se odločila poiskati zavetje čez noč v Rakitni. Prijazni gospodar domačije na Flajštru nama je dal na voljo ležišče na senu, ter kopalnico s toplo vodo. Miro je imel kar dve spalni vreči, Jasna, ki je odbrzela z glavnino pa nobene.
Drugi dan zjutraj sva izvedela da so vsi ostali našli prenočišče v Dolenji vasi na kozolcu pri Kontrabantarju. Kmalu smo bili spet vsi zbrani. Zaradi zobobola nas je zapustila Veronika. V Dolenjem jezeru št.50 smo si ogledali etnološko zbirko starih pripomočkov za lovljenje rib in sekanje ledu s Cerkniškega jezera. Mirko Kunstek, turistični vodnik, nam je pokazal staro orodje in v domači govorici pripovedoval zgode in nezgode še ne tako davnih časov, ko so okoličani jezera živeli od ribolova na črno in tihotapstva. Lepa makadamska pot nas je vodila preko izsušenega jezera čez Otok proti Loški dolini. Marko in Denis sta skočila še do gradu Snežnik, ostali pa smo si v Starem trgu privoščili daljši počitek. Obisk Križne jame smo morali opustiti, ker bi bili za naslednji voden obisk prepozni, če naj bi še do večera prišli v osrčje goteniških gozdov, kjer naj bi prespali drugo noč.
Po kateri cesti v Loški potok? Boris in Matjaž sta se odločila za daljšo in asfaltirano cesto čez Bloke, ostali pa smo se skozi Markovec in mimo Knežje njive zagrizli v strmo makadamsko cesto proti Loškemu potoku. Jože je moral že tretjič menjati zračnico. Vedno hitreje mu gre to delo od rok. Še dobro, da je imela Marina rezervo s francoskim ventilom... V Loškem potoku smo še kupili, kar je kdo potreboval za bivanje v goteniških gozdovih. Lahko bi šli do Jelenovega žleba, Glažute ali do Medvedjaka. Po nasvetu domačinov smo se odločili za bližnji Jelenov žleb, čeprav je Marina imela že vse urejeno, da bi dobili ključ v koči na Medvedjaku. Gozdarska koča na Glažuti je zaprta in zapuščena, ključa z biotehnične fakultete pa nismo uspeli dobiti. Ker v Loškem potoku Staneta, Marka in Denisa ni bilo od nikoder, smo v trgovini povedali kam gremo, če bo kak kolesar spraševal za nami. Zopet strm vzpon v gozdna prostranstva. Naletimo na lokalne kažipote, ki imajo posebnost, ki je nismo vajeni. Puščica levo in desno, to še razumemo, toda kam, kadar puščica kaže navzdol? Pogruntamo, da to pomeni smer za našim hrbtom. Nekatere pa to zavede in naredijo nekaj kilometrov po nepotrebnem. V Jelenovem žlebu se končno vsi zberemo, tudi tisti trije, ki smo jih čakali v Loškem potoku. V trgovino sploh niso nameravali in čisto slučajno je bil eden od njih žejen in je šel kupit sok. Tako so zvedeli, za katero pot smo se odločili. Naprej ni bilo težko, saj je vsa vas govorila o tem, da je šlo tod mimo dosti kolesarjev proti Jelenovemu žlebu. Jelenov žleb. Ena sama hiša, v kateri stanuje lovski čuvaj. Razpadajoč skedenj, lopa, brunarica in kapelica, vse v obupnem stanju.Večerna ploha. Lovec nam je dal na voljo vodo za pitje in umivanje, ležišče si je uredil vsak po svoje. Denis in Marko sta si postavila vsak svoj šotor, Miro, Jasna, Stanko in Jura so spali v brunarici, kjer je bilo nekaj žimnic, Boris, Matjaž in Srečko so spali na tleh ob hiši pod balkonom, ostali pa so si uredili ležišča iz bal starega sena v sicer praznem seniku. Tudi ravne lesene plošče so prišle prav. Lep kraj za spanje si je našel Živko, kar hišico-krmilnico s senom za živali si je za eno noč prisvojil.
Tretji dan nadaljujemo pot proti Glažuti in Grčaricam. Jože četrtič krpa zračnico. Nobene jeze, le ugotovitev, da je plašč že čisto zlizan in da ima ob strani majhno razpoko. Nauk: ne hodi na pot z obrabljenim plaščem. V Grčaricah pridemo na asfalt na ugotovimo, da so eni zopet zgrešili kažipot in si naprtili nekaj dodatnih kilometrov. Skozi Gotenico smo po gladki in večinoma spuščajoči cesti hitro pridrveli v Kočevsko Reko. Sledil je daljši počitek, v gostilni smo se okrepčali in odžejali. Manjša skupina si je ogledal galerijo in novo cerkev. Župnik Franc Šetar je povedal dosti zanimiviosti iz bližnje preteklosti Kočevske Reke in širšega območja. Boris, Matjaž, Janez in Jožica so se poslovili in jo ubrali proti Ljubljani, ostali pa smo nadaljevali pot skozi Kočevje proti Suhi Krajini. V Mali gori smo se pri odcepu za Struge ločili v dve skupini. Večina se nas je odločila za začrtano pot po stranskih in od prometa odmaknjenih makadamskih cestah proti Polomu in Ambrusu, Jani, Stanko, Zvonko in Jura pa so zavili po asfaltirani cesti proti Žužemberku in so prespali v šotoru mladinskega tabora iz Kamnika. Stane, Marko in Denis so nadaljevalo pot po svoje in jih nismo več videli. Mi, makadamci smo po slikoviti Suhi krajini nadaljevali pot skozi Polom in Seč v Žvirče. Tu nas je dočakal dež. Špela, Peter in Karel, ki so bili malo pred glavnino, so nadaljevali pot proti Ambrusu in ko je dež ponehal naprej proti Krki, kjer so prespali na seniku. Ostali smo se dogovorili za prenočitev v Žvirčah v nedokončani hiši pri piceriji Lunca. Ležišča smo si pripravili iz lesenih palet, na katere smo položili velike kose kartona od embalaže.
Četrti dan. Do Ambrusa ni bilo več daleč. Tam od domačinov zvemo za znamenito staro cerkev Svetega Petra na Kamnem vrhu. Soglasno sklenemo, da si jo bomo šli ogledat. Zavijemo na stransko cesto in na vrhu hriba pri hišni številki 6 dobimo ključe od cerkve. Kmalu je prišel za nami ključar Horvat in nam povedal zgodovino in znamenitosti cerkve in Kamnega vrha. Ker je bilo naslednji dan god Sv. Petra, so nas domači Ratljanovi po vrnitvi ključa postregli z dobrotami in kapljico domačega vina.
Na poti proti Fužini je imel Jože kljub vožnji po asfaltu svoj peti defekt . Zopet prtljga dol, zračnica ven, flikica, pumpanje. Prava rutina. v nekaj minutah je zopet vse v redu. Sledil je ogled mlina v Fužini, nato pa pot do izvira Krke. Tam pa srečamo naše, ki so bili prespali v Žužemberku. Za Špelo zvemo, da nas čaka v Stičmi, Peter in Karel pa da sta se odločila kolesariti kar do Maribora. Po ogledu izvira Krke smo se podvizali proti Stični, kjer nas je že dolgo čakala Špela. Časa ni bilo več dosti, če mislimo ujeti pohorca, ki odpelje nekaj pred peto iz Litije. Jani jo je ubral po bližnjici proti Ljubljani, preostala ljubljanska trojka Marina, Špela in Tomaž pa so iz solidarnosti nadaljevali pot s Štajerci do Litije. V Mekinjah smo si nabrali zrelih češenj, premagali še zadnja dva klanca do Debeč in Javorja, nakar smo se za hip ustavili v Bogenšperku. Za ogled je bilo že prepozno, bil je čas porok in muzikant je posebej za nas zaigral poskočnico. Spust v Šmartno pri Litiji je bil čudovit. Na kolodvoru v Litiji smo se poslovili od ljubljanskih prijateljev, ki jih je čakala še skoraj 40 km dolga dodatna pot do Ljubljane. Vožnja z vlakom proti Mariboru je med kramljanjem hitro minila. V Celju sta se nam pridružila še Peter in Karel, ki sta do tod prikolesarila iz Stične.
To je kratek zapis o kolesarskem potepanju. Če sem zagrešil kakšno napako, me prosim dopolnite, da jo bom popravil.
Na mojem števcu so se na koncu našli tile podatki: prevoženih 230 km, povprečna hitrost potovanja nekaj manj kot 14 km/h, v enem dnevu smo prevozili povprečno okrog 60 km.
Zapis in slike: Jože Marolt7.7.2003
Miro se je zelo potrudil in je svoje in Jožetove slike ter povezave prikazal na posebni spletni strani. Za ogled klikni tukaj.

Krk 2002

2002-07-01T22:14:00.000+02:00

Čas potovanja: od 23.junija (nedelja) do 26.junija 2002 (sreda)

Načrt poti, ki je bil objavljen v razpisu, sta pripravila Stane Mesec in Jože Marolt.

Potek poti: Maribor – Zidani Most (vlak) - Sevnica - Mokronog - Trebnje – Mirna peč – Dolenjske Toplice - Črmošnjice - Črnomelj - Vinica - Stubica - Donja Dobra – Skrad - Delnice- Fužine - Hreljin – Krk (most) – Reka - Viškovo – Rupa - Ilirska Bistrica (vlak).
Kraji z rdečo pisavo povedo, kje smo našli prenočišče.

Udeleženci: Jože, Stane, Bogomir (Jura), Zvonko, Špela, Zdenka A., Nenad, Ana B., Aleksandra, Rudi, Irena, Majda, Miro P., Jasna, Stanko, Viljem, Marjan, Marina, Slavko, Tomaž, Jožica, Matej, Antonio, Barbara, Iztok, Riki, Saša, Jure R., Klemen (skupaj 29)

Vinica

Burja je prevračala kolesa

Kratko poročilo po potovanju

Prvi dan. Tisti s štajerskega konca smo se izkrcali z vlaka v Zidanem mostu in kar kmalu pognali pedale proti Sevnici. "Močvirniki" z ljubljanskega konca so nam javili, da nas bodo počakali nekje ob naši predvideni poti v Mirni peči ali Dolenjskih Toplicah. Saj bi se tudi tam nekje dobili, če se glavnina ne bi ravnala po pravilu, da je treba hiteti počasi ...V Sevnici se nam je priključila še trojka s Kozjega, nakar smo (23 nas je bilo) krenili po lepi dolini Mirne proti Mokronogu. Iz rezijanske izkušnje smo vedeli, da tako velike skupine ne bo moč držati skupaj, saj so bili med nami nekateri kolesarji kot mladi žrebci nabiti s kondicijo, večina pa je bila to leto prvič na daljši kolesarski turi. Stane Riki in Jure so jo potegnili naprej in jih do Krka nismo uspeli dohiteti. V Mirni smo si privoščili daljši počitek in si ohladili ude v lepem jezeru ob gradu.Po krajših vmesnih postankih smo pozno popoldne pririnili do Dolenjskih Toplic, a o ljubljanski šesterki ni bilo ne duha ne sluha. Naveličali so se čakanja in jo ubrali čez Črmošnjice v Belo Krajino. Ostali pa Bele Krajine tega dne nismo dosegli. Ko smo premagali črmošniški klanec, smo bili že kar utrujeni in kmalu zaspali pod smrekami v bližini šole v naravi. Iztok nam je pri upravniku izposloval tekočo vodo, da smo se zvečer in zjutraj lahko primerno osvežili.
Drugo jutro smo ob čudovitem sončnem vremenu in lepih razgledih privijugali v Črnomelj, kjer smo se malo odpočili in obnovili zaloge hrane in pijače. V Vinici smo se končno sestali z ljubljansko šesterko: Marino, Špelo, Majdo, Jožico, Tomažem in Janijem.. Ker v opoldanski vročini nismo bili voljni kolesariti dalje, smo si privoščili kopanje v Kolpi in daljše lenarjenje v senci. A je bilo le treba nadaljevati pot, če naj bi slej ko prej dospeli do otoka Krka. Kmalu po prestopu hrvaške meje nas je čakal položen a dolg vzpon po precej prometni cesti proti Stubici in Gorskemu Kotarju. Na Nenadovem kolesu se je predrla zračnica in s skupnimi močmi smo jo uspeli zakrpati. Skupina se je medtem razvlekla na več podskupin, ki so vsaka s svojim tempom nadaljevale pot. Ker se je dan začel nagibati h koncu, smo se pričeli ozirati za objekti, ki bi lahko služili za prenočitev. Stanko, Jura, Iztok, Miro, Jasna, Vili, Nenad, Špela in Jože smo prespali na seniku, Saša, Klemen in Matej pa v šotoru pri prijaznem kmetu v Donji Dobri. Za ostale smo šele drugo jutro zvedeli, kako so si sinoči postlali. Marina, Ana, Zdenka, Saška, Slavko, Tomaž in Zvonko so prišli do Skrada in prenočilo v penzionu Amadeus, Barbara in Antonio sta si postavila šotor v bližini ceste, Rudi in Irena sta prenočila v Delnicah, Jožica, Majda in Jani pa nekje med Skradom in Delnicami. Za hitro trojko: Staneta, Jureta in Rikija smo izvedeli, da so že na Krku.
Tretje jutro ni bilo nič kaj obetavno. Ko smo pririnili do Delnic, nas je pričakal dež, tako da smo bili primorani dalj časa vedriti v manjšem bifeju.Ker ni nič kazalo, da se misli dež unesti, so se Iztok, Špela, Ana in Nenad zavihteli na kolo in jo ubrali proti Brodu na Kolpi in naprej proti Kočevju. Na to odločitev je imela tudi vpliv novica, da je most ma otok Krk zaradi silovite burje do nadaljnega zaprt za ves promet. No, okoli poldneva pa so se pričeli oblaki trgati in podali smo se ponovno na pot. Ko smo prispeli v Fužine, je že sijalo sonce, ki nas je spremljalo vse do večera. Le burja ni in ni hotela odnehati. Na gorskem prevalu nad Bakrom nam je piš burje vsa parkirana kolesa pometal po tleh. Spust po ovinkasti cesti proti morju je bil čudovit.A na Krk nas zaradi burje vseeno niso spustili. Proti večeru so pričeli spuščati ćez most le nizke, osebne avtomobile, avtobusov, tovornjakov, prikolic in kolesarjev pa še vedno ne. Tako smo se spustil v uvalo v bližini mostu in prespali na plaži ob hotelskem kompleksu. Za Saško in Slavka smo zvedeli, da sta prenočila nekje v Kraljevici, Jani in Majda pa sta se odpeljala domov. Prav tako so bili že doma Stane, Jure in Riki.
Ćetrto jutro se nas je večina podala na pot prot Kraljevici in Reki, da bi pravočasno ujeli popoldanski vlak v Ilirski Bistrici. Miro, Jasna, Tomaž in Vili so se vseeno podali ćez most na otok Krk in vsi razen Vilija, ki se je takoj vrnil, nadaljevali potepanje po Krku. Jože sem imel v Kraljevici smolo, ko mi je burja pri pumpanju zračnice prevrnila kolo in se mi je odlomil ventilček ter z adapterjem vred odletel nekam proč in ga nisem mogel več najti. Za silo sem rezervno zračnico le usposobil in z napol praznim kolesom "šepal" proti Reki. Dohitel me je Vili in na prvi črpalki sva uspela kolo dokončno usposobiti. Zaradi te dodatne izgube časa sva za nekaj minut zamudila vlak v Ilirski Bistrici. Hočeš nočeš sva jo takoj ubrala po lepi cesti proti Knežaku in v Pivki še pravočasno ujela pohorca, ki je pripeljal iz Kopra. V Ljubljani sva na vlaku srečala Nenada in Ano, ki sta se bila pripeljala iz Ribnice.
To bi naj bil kronološki opis poti na Krk. Če sem kaj nehote narobe zapisal, me opozorite, da bom to popravil. Veseli me, da smo se vsi vrnili domov zdravi
Na mojem števcu so se na koncu našli tile podatki: prevoženih 333 km, povprečna hitrost potovanja nekaj čez 15 km/h, v enem dnevu smo prevozili povprečno nekaj več kot 80 km.
Zapisal Jože Marolt, 28.4.2003

Rezija 2001

2001-06-30T22:17:00.000+02:00

.Čas potovanja: od sobote 23.junija do torka 26.junija 2001

Načrt poti, ki je bil objavljen v razpisu sta pripravila Miro Petrič in Jože Marolt

Potek poti: Maribor - Ljubljana - Jesenice (vlak) - Rateče - Trbiž - Rabeljska dolina - Nevejski preval - Kluže/Chiusaforte - Na Bili/Resiutta - Rezija (Ravnica/Prato - Stolbica/Stolvizza - Njiva/Gniva - Karnica/Carnizza) - Ućeja - (planina Božca)/Žaga - Kobarid - Kred - Breginj- Robić - dolina Nadiže - Čedad - Neblo - Dobrovo - Sabotin - Solkan - Nova Gorica.
Kraji z rdečo pisavo povedo, kje smo našli prenočišče.

Udeleženci: Jože, Stane, Bogomir (Jura), Dejan, Zvonko, Zdenka A., Nenad, Marko K., Aleksandra, Miro B., Beno, Viljem, Brane, Peter I., Marjan, Betka, Marissa, Marina, Slavko, Karel, Janja, Tomaž, Denis, Jure, Zdenka R., Miran, Damir, Lidija, Marko T., Jožica, Peter Z. (skupaj 31)

Kratko poročilo po potovanju.
Po nič kaj obetavnem deževnem jutru se je vreme zjasnilo in na Jesenicah je veliko skupino kolesarjev, ki so se vsuli z vlaka, pozdravilo sonce. Devetnajst nas je prišlo iz Maribora, trije so vstopili na vlak v Ljubljani, ostali so se priključili na Jesenicah. Špela iz Tržiča, ki zaradi bolezni ni mogla z nami, nas je prišla pozdravit in nam prinesla za popotnico pehtranovo potico. Dolga kolona kolesarjev, obteženih z vso potrebno opremo za bivanje na prostem se je podala na pot proti mejnemu prehodu Rateče. Po kratkem počitku in gasilskem posnetku (zbranih 27), smo zagrizli v italijanske klance proti Rabeljskemu jezeru. Peter Z. se je odločil oditi po svoje proti Višarjam in nas naslednji dan dohitel v Reziji. Že tukaj se je pokazalo, da tako velike skupine ne bomo mogli obdržati skupaj; mlajši in tisti z večjo kondicijo so skočili na Predel in še naprej do plazu, ki je pred nedavnim zgrmel v Log pod Mangrtom. Ostali smo zbrali moči in pozno popoldne prispeli na Nevejski preval (1100 m). Čas bi že bil, da bi si omislili prostor za prenočišče. Po krajšem posvetu smo sklenili, da se spustimo v Reklansko dolino in sproti iščemo primeren prostor za spanje.Prva priložnost se je ponudila takoj pod prevalom v hotelu Canin. Med dogovarjanjem za spanje je ena tretjina kolesarjev, Jura, Betka, Beno, Zdenka, Saška, Slavko, Lidija, Marko T. in Nenad, nadaljevala spust v dolino in si sama poiskala prenočišče na prostem v bližini Resiutte. S to skupino smo prišli skupaj šele naslednji dan na Učeji. Glavnina nas je prespala na klopeh v gostinskem prostoru hotela, ki je poleti zaprt. Na voljo smo imeli vodo in sanitarije. Brane, Stane, Jure in Damir so prespali na prostem.
Naslednji dan smo ob lepem sončnem vremenu nadaljevali pot po Reklanski dolini proti Reziji. To je od visokih gora zaprta čudovita dolina, v njej je nekaj vasic, vse skupaj premorejo 1200 prebivalcev, ki govorijo svoj rezijanski jezik, v osnovi podoben slovenskemu. Povzpeli smo se do vasice Stolbica/Stolvizza, nakar smo se preko zaselka Njiva/Gniva podali na preval Karnica/Carnizza (1080 m), odkoder je sledil dolg spust proti mejnemu prehodu Učeja. Tukaj smo se spet srečali s sinoči pobeglo tretjino. Nanovo se nam je pridružil Tomaž, zapustil pa nas je Dejan. Na prvotno predvideno planino na Božci so se podali le trije, ostali smo se ob lepem panoranskem razgledu spustili v dolino Soče in preko Žage prispeli v Kobarid. Po zasluženem krajšem počitku in večerji, je bilo treba najti prostor za spanje. Šest se jih je odločilo prenočiti v Kobaridu, manjša skupina jo je mahnila proti Nadiži, glavnina pa kasneje za njo. Po majhnem nesporazumu smo zašli proti Robiču, pa se, spoznavši zmoto, hitro vrnili v vasico Kred, kjer je večina našla prenočišče na seniku pri družini Bon.

Drugo jutro smo, zbrani ob obali Nadiže ugotovili, da so se nam ponoči pridružili še trije zamudniki, Marko, Miran in Denis, ki so krenili pred dvema dnevoma z Jesenic z nekajurno zamudo in so prvo noč prespali na prostem ob Rabeljskem jezeru. Zaradi različnih želja smo ponovni prehod v Italijo preložili za nekaj ur, da so se nekateri lahko okopali v topli Nadiži, drugi pa so se podali na ogled vasic proti Breginju. Nenad in Miro sta jo mahnila po dolini Nadiže v Novo Gorico na vlak, Damir, Jure in Marissa so pohiteli proti morju, za Braneta smo bili prepočasni in jo je mahnil na Matajur, tudi Stane je šel po svoje. Dve manjši skupini sta še nekaj časa ostali ob slovenski Nadiži, glavnina štirinajstih kolesarjev pa se je čez mejni prehod Robič spustila proti Čedadu in čez mejni prehod Neblo pristala na Goriških Brdih. Blizu Čedada se je od nas poslovil Peter Z., ki se je namenil proti Divači. V Dobrovem nas je dohitela skupina šestih kolesarjev. Za Marka, Mirana in Denisa smo zvedeli, da potujejo za nami, a nas niso več dohiteli. Janja si je ogledala nekaj znamenitih vasic v okolici. Za prenočevanje smo se nameravali povzpeti na Sabotin, a smo tik pod vrhom zvedeli, da je koča zaprta. Saj bi spali na prostem, a ker nismo imeli dovolj vode, smo se sklenili vrniti v nižino. Srečali smo Braneta in kasneje še Janjo, ki sta vztrajala na poti proti vrhu. Ostali smo se že v mraku spustili v Solkan, kjer smo po nasvetu mimoidočih zavili k obali Soče. Lastnik majhnega bara nam je omogočil spanje na lesenem odru in mali lopi. Kljub trdemu ležišču in glasnem žuborenju Soče, so se zjutraj skoraj vsi pohvalili, da so dobro spali.
Četrti dan smo imeli nekaj ur časa za nakup vozovnic in kratek ogled Nove Gorice. Na postaji se nas je zbralo devetnajst, Skupina šestih, ki nas je bila dohitela v Dobrovem je sinoči na srečo zgrešila pot proti Sabotinu in so si pozno zvečer poiskala prenočišče v Rožni dolini v privatnih sobah. Na postaji smo natovorili kolesa z vso prtljago na vlak. Na Bledu de je od nas poslovila Janja, v Ljubljani pa še Marina, Jožica, Tomaž in Marjan. Mariborčani smo že tretjič preložili kolesa. Še dobro, da je bil za nas rezerviran cel vagon. Konec dober, vse dobro. Pozabljene so težave. Nasvidenje!
Zaključek
Tako velika udeležba nas je presenetila. Kdor je od takšnega načina potovanja pričakoval preveč, je bil morda razočaran. Za ene je bila pot pretežka, za druge prelahka. Naš stil potovanja doslej je bil takšen, da pravzaprav nikoli nismo imeli komandanta, ki bi s trdo roko držal skupino skupaj. Nekaj nas je staknilo glave skupaj, po zemljevidu smo določili turo, preračunali kilometre, višinske razlike, vzpone in spuste ter o tem obvestili prijatelje in znance. V večini primerov smo se podali na pot, ne da bi vedeli koliko bomo dnevno prevozili, niti kje bomo prespali. V tem smo videli čar potovanja. Pri tako številni skupini kot je bila tokrat, je bilo neizbežno, da se je združba samodejno razdelila na več enot, ki so po ločitvi delovale samostojno. Klub velikemu številu mobilnih telefonov nismo vselej vedeli drug za drugega. Posebej proti koncu ne, ko so se akumulatorji izpraznili. Če se bomo še kdaj podali na podoben način potovanja, bo potrebno udeležence opozoriti, da se je treba večkrat zanesti na samega sebe in lastno iznajdljivost. Tokrat smo imeli srečo z vremenom, tudi nobene nezgode ni bilo. Upamo, da bo tudi v prihodnje tako.

Zapisal Jože Marolt, 3.7.2001

Drava 2000 (potovanje s čolni)

2000-08-31T22:20:00.000+02:00

Drava
Datum: 10.-13. avgusta 2000
Vodnik potovanja: Marko Kabaj
Potek poti: Dravograd - Vuzenica - Vuhred - Ožbalt - Fala - Mariborski otok - Studenci - Maribor - Malečnik - Duplek - Ptuj - Ormož
Kraji z rdečo pisavo povedo, kje smo našli prenočišče.

Udeleženci: Miro, Špela, Stane, Marko M. ml., Jože, Marko K., Marko K. ml., Božidar, Olja, delno Sagmeister, Metka in Jasna

Jadrnica

Vuhred

Koroška 2000

2000-06-30T22:21:00.000+02:00

Načrt poti sta pripravila Miro Petrič in Marina Kovač.
Datum: 26. do 28. junija 2000
Potek poti: Maribor - Dravograd (vlak) - Libeliče - Potoče - Pliberk - Globasnica - Žitara vas - dolina Bele - Železna Kapla - Jezersko - Kranj - Crngrob - Škofja Loka - Poljane - Gorenja vas - Žiri - Smrečje - Šentjošt - Horjul - Ljubljana. Prevoženih 221 km.
Kraji z rdečo pisavo povedo, kje smo našli prenočišče.

Vtise s poti je objavila Marina v reviji Društva za srce.
Udeleženci: Marina, Tomaž, Miro, Stane K. in Marko.

Haloze 2000

2000-06-21T22:25:00.000+02:00

Načrt poti sta pripravila Miro Petrič in Jože Marolt

Potek poti: Maribor - Šentilj - Spielfeld - Mureck - Gederovci - Murska Sobota - Noršinci - Bogojina - Ižakovci - Veržej - Babinci - Ljutomer - Jeruzalem - Svetinje - Ormož - Brezje - Zavrč - Borl - Markovci - Videm pri Ptuju - Ptujska gora - Maribor
Kraji z rdečo pisavo povedo, kje smo našli prenočišče.

Udeleženci: Jože, Miro, Špela, Stane, Bogomir (Jura), Dejan, Zdenka, Marko, Jože K., Aleksandra

Soča 1999

1999-06-30T13:19:00.000+02:00

Vodja potovanja: Jože Marolt

Potek poti: Jesenice – Vršič – Trenta - Lepena – Bovec – Drežnica – Kobarid – Tolmin – Čepovan – Predmeja – Vipavski Križ – Štanjel – Dutovlje – Kozina - Koper
Kraji z rdečo pisavo povedo, kje smo našli prenočišče.

Udeleženci: Jože, Dejan, Miro, Marina, Špela, Stane, Matej, Damir, Jure, Brane, Bogomir (Jura), Zvonko, Tomaž

Drežnica

Kolpa 1998

1998-06-30T00:18:00.000+02:00

Vodja potovanja: Jože Marolt in Stane Mesec

Potek poti: Dobova - Čatež - Kostanjevica - Gospodična - Črnomelj - Stari trg ob Kolpi - Osilnica - Čabar - Prezid - Lož - Bloke - Slivnica - Rakov Škocjan - Postojna .
Kraji z rdečo pisavo povedo, kje smo našli prenočišče.

Udeleženci: Jože, Dejan, Miro, Marina, Špela, Stane, Ana, Zdenka, Bogomir (Jura), Heri, Matej, Branko K.

Bloke

Koroška 1997

1997-06-30T00:20:00.000+02:00

Vodja potovanja: Brane Hočevar

Potek poti: Celje - Liboje - Pekel - Šoštanj - Sleme - Črna - Olševa - Matkov kot - Logarska dolina - Ljubno - Celje.
Kraji z rdečo pisavo povedo, kje smo našli prenočišče.

Udeleženci: Miro, Marina, Ervin, Špela, Stane, Brane, Zvonko, Tomaž, Ana

Kozjansko 1996

1996-06-30T00:46:00.000+02:00

Kozjansko 1996
Vodja potovanja: Ervin Perčič in Jože Marolt

Potek poti: Krško – Bizeljsko - Sv. Gore - Podsreda – Bohor – Planina – Kozje – Vetrnik - Podčetrtek – Šmarje pri Jelšah
Kraji z rdečo pisavo povedo, kje smo našli prenočišče.

Udeleženci: Jože, Miro, Marina, Stane, Bogomir (Jura), Božidar, Robi, Zvonko, Tomaž

Gorenjska 1995

1995-06-30T00:50:00.000+02:00

Gorenjska 1995
Vodja potovanja: Brane Hočevar in Jože Marolt

Potek poti: Ljubljana - Polhov Gradec - Cerkno - Davča - Dražgoše - Jamnik - Kropa - Bled - Begunje - Tržič - Dolžanova soteska - Kranj - Ljubljana.
Kraji z rdečo pisavo povedo, kje smo našli prenočišče.

Udeleženci: Brane, Jože, Miro, Jaka, Špela, Stane, Bogomir (Jura), Rado, Ervin, Zvonko, Jeni

Kras 1994

1994-06-30T00:53:00.000+02:00

Kras 1994
Vodja potovanja: Jože Marolt
Potek poti: Postojna - Cerkniško jezero - Javorniki - Pivka - Košana - Divača - Lipica - Trst - Debeli rtič - Ankaran - Hrastovlje - Sv. Anton - Marezige - Portorož - Koper
Kraji z rdečo pisavo povedo, kje smo našli prenočišče.

Udeleženci: Jože, Miro, Jaka, Marina, Zvonko, Špela, Stane, Majda, Brane, Rado, Jože J., Rajko, Bogomir (Jura),

Mura 1993

1993-06-30T00:56:00.000+02:00

Mura 1993

Vodja potovanja: Jože Marolt
Datum: junij 1993
Potek poti: Maribor - Zavrh - Negova - Jeruzalem - Veržej - Murska Sobota - Lendava - Bukovniško jezero - Moravci - Selo - Pindža - Kuzma - Radenci - Sv. Ana.
Kraji z rdečo pisavo povedo, kje smo našli prenočišče.

Udeleženci: Jože, Franc, Zvonko, Marina, Ervin, Stane M., Majda, Robert, Stane K.

1992 Evropska pot E7, III. del

1992-06-30T01:02:00.000+02:00

1992 Evropska pot E7, III. del

Maribor - Ptujska gora - Nimno - Podčetrtek - Bistrica ob Sotli - Orlica - Zdole - Kostanjevica - Pleterje - Sv. Miklavž - Gospodična - Radoha - Novo mesto - Trebnje - Selce

Kraji z rdečo pisavo povedo, kje smo našli prenočišče

Pleterje

1991 Istra

1991-06-30T01:18:00.000+02:00

1991 Istra

Pulj - Fažana - Barbariga - Rovinj - Monsena - Gradina - Koversada - Vrsar - Funtana - Poreč - Novigrad - Buzet - Brest - Vodice - Obrov – Pregarje – Prem - Pivka

Kraji z rdečo pisavo povedo, kje smo našli prenočišče

1990 Evropska pot E7, II. del

1990-06-30T01:22:00.000+02:00

1990 Evropska pot E7, II. del

Ljubljana - Škofja loka - Dom na Govejku - Tošc - Šentjošt - Ulovka - Vrhnika - Borovnica - Pekel - Bloke - Suha krajina - Izvir Krke - Žužemberk - Dvor - Dolenjske Toplice - Novo mesto.

Kraji z rdečo pisavo povedo, kje smo našli prenočišče

1989 Evropska pot E7, I. del

1989-06-30T01:25:00.000+02:00

1989 Evropska pot E7, I. del

Most na Soči - Kobarid - Vrsno - Tolmin - Razor - Podbrdo - Porezen - Črni vrh - Blegoš - Lubnik - Škofja Loka - Ljubljana.

Kraji z rdečo pisavo povedo, kje smo našli prenočišče

1988 Evropska pot E6, II. del

1988-06-30T01:27:00.000+02:00

1988 Evropska pot E6, II. del

Ljubljana - Moravče - Grosuplje - Taborska jama - Turjak - Ig - Iški Vintgar - Krvava peč - Bloke - Lož - Leskova dolina - Snežniški gozdovi - Gomance - Klana - Kastav - Opatija - Cres - Osor - Mali Lošinj.

Kraji z rdečo pisavo povedo, kje smo našli prenočišče

1987 Evropska pot E6, I. del

1987-06-30T01:30:00.000+02:00

1987 Evropska pot E6, I. del

Maribor - Ivnik (Avstrija) - Radlje - Pohorje - Partizanski dom - Razbor - Šentvid – Andrejev dom na Slemenu - Topolšica - Nazarje - Marija Čreta - Trojane - Limbarska gora - Moravče - Ljubljana - maraton Franja.

Kraji z rdečo pisavo povedo, kje smo našli prenočišče

1985 Dolenjska kolesarska transverzala

1985-06-30T01:32:00.000+02:00

1985 Dolenjska kolesarska transverzala

Dobova - Čatež - Krška vas - Novo mesto - Metlika - Črnomelj - Dolenjske toplice - Žužemberk - Stična - Trebnje - Sevnica

Kraji z rdečo pisavo povedo, kje smo našli prenočišče.

Blog o potepanjih s kolesi

1980-07-31T13:44:00.000+02:00

Pred vami je blog (kdaj bomo dobili za ta izraz slovensko besedo?) o kolesarskih potepanjih, ki smo jih pričeli pred dvajsetimi leti. Dosti izletov je tukaj opisanih, priloženih je nekaj fotografij, za večino slik pa so nastavljene le povezave na spletne strani različnih strežnikov, kjer so slike shranjene. Zgodovino potepanj bi lahko še dopolnili z manjkajočimi opisi in pa tudi s slikami, ki jih gotovo shranjujete nekje v albumih ali škatlah. Škoda je, da jih ne moremo vsi videti. Bil bi vesel, če bi še kdo, ki ima gradivo doma ali v spominu, prispeval kakšno sliko ali opis preteklih doživetij.

Postopek je sila preprost: tekst ali slike (ali povezavo nanje) pošljete po elektronski pošti na ta naslov: jmarolt.potepini@blogger.com . Prispevek se bo shranil v ozadju in ga bomo premaknili na ustrezno mesto.

Jože